V spomin: Hieronim Vidmar (1959-2016)

In tako se je počasi in s trudom oblikovalo življenje na Vidmarjevi domačiji. Hieronim nikoli ni podvomil v svojo odločitev. V želji, da bi v svojem gostišču ponudil nekaj več, je odličnega sogovornika našel v Klavdiju Tutti. Domačija je tako pridobila še eno stavbno enoto z velikim ateljejem in prenočišči v zgornji etaži. Sinji vrh je tako začel živeti tudi svoje kulturno, natančneje likovno poslanstvo.

Rezultat tega je 24 uspešno izpeljanih mednarodnih likovnih delavnic oziroma simpozijev Slovenija, odprta za umetnost in 22 likovnih kolonij Umetniki za karitas, ki imajo humanitarni značaj. V okviru projekta Slovenija, odprta za umetnost se je na Sinjem vrhu do sedaj zvrstilo skoraj 600 umetnikov z vseh celin, na Karitasovi koloniji pa je sodelovalo 250 udeležencev in več kot 2000 tistih, ki so ustvarjali na dnevu odprtih vrat. Mir in inspirativno moč tega kraja pod nebom, od koder se odpira pogled do Kvarnerja in Beneških lagun, pa so uživali tudi številni drugi likovniki, ki so posamezno, v skupinah, na študijsko naravnanih delavnicah ali bolj sproščeno ustvarjali v sinjevrškem ateljeju in na prostem ter bili deležni gostoljubja Vidmarjevih.

Hieronim ni skrbel le za naravno, ampak tudi za kulturno dediščino. V gostinskem delu hiše je uredil zbirko starega orodja in različnih predmetov etnološke dediščine, vezanih na bivanjsko kulturo. Vse to je nato našlo svoje mesto v Šrgalovi hiši - repliki s slamo krite hiše, značilne za to območje, ki jo je zgradil v neposredni bližini in je v času delavnic služila tudi za enega izmed ateljejskih in bivanjskih prostorov.

Notranjost domačije, kjer sta domovala gostoljubje, prijaznost in ustrežljivost gospodarja Hieronima in njegove družine, je postala prava galerija. Številna likovna dela, ki so jih tu pustili umetniki, na široko odpirajo pogled v sodobno umetnost. Okrog hiše pa se pogovarjata umetnost narave in skulptur, ki so jih naredili avtorji z različnih koncev sveta.

Hieronim je bil krepak človek, močnih in velikih dlani. Njihov stisk je začutil vsak, kateremu je segel v roko. Stisk, ki je povedal vse. Besede so bile skoraj odveč. Z njim je tlakoval pot iz srca v srce. Za to nezlomljivo zunanjostjo gorskega človeka, ki sta ga kalila življenje in delo in ga je utrjevala pogosto trpka narava tega okolja, se je skrival povsem drugačen človek. Mehak, občutljiv, tankočuten, iskren, pripravljen prisluhniti in pomagati vsakomur. Ob likovnih umetnikih se je še posebej razživel in vzradostil ob rojstvu vsake njihove likovne stvaritve.

Barve so bile tudi njegov svet, v katerega se je zatekel v hladnih zimskih dneh, ko je za tista kratka obdobja odložil svoje delo. V tem svetu je bil še bolj skromen kot sicer. Rezultate svojih ustvarjalnih prizadevanj je le včasih sramežljivo pokazal. A delček njih smo bili deležni v Vidmarjevih božično-novoletnih voščilnicah.

Odlikovali so ga vedrina in življenjski optimizem, tudi v času bolezni. Ta se je tiho, a zlovešče prikradla v njegovo življenje. On, za katerega smo mislili, da je nedotakljiv, da zmore premakniti cel Sinji vrh, da je nekakšen Martin Krpan, je zbolel. Zbolel v trenutku, ko je življenje imelo dober tek, ko so se uspehi in priznanja vrstili, ko so Vidmarjevi dobili celo najvišje, Petomajsko priznanje občine Ajdovščina.

Gremo naprej, je rekel in se boril. Verjeli smo, da sta njegova moč, pozitivna energija in kondicija vse tisto, kar bo premagalo bolezen. Na junijski Sloveniji, odprti za umetnost se nam je zdel stari Hieronim, na avgustovski Karitasovi koloniji že vidneje utrujen, a človek, ki se ne da.

Sedaj se je s svoje Sinje gore preselil na sinje nebo. Le nekoliko višje in v ta neskončni nebesni prostor. In vendar ostaja z nami. Kako bi lahko odšla njegova bogata dediščina misli, dejanj in pogledov, kako bi izginil občutek topline in srčnosti, ki jo je razdajal, kako gostoljubje, s katerim nas je sprejemal, kako veselje, ki ga je tako pristno kazal ob druženju z umetniki.

Mi ostajamo, bogatejši za njegove zglede in dejanja. Zavezani, da nadaljujemo v njegovih smereh. Nihče ga ne more nadomestiti, ker je poosebljal Sinji vrh sam, ker je bil enkraten in neponovljiv. Lahko pa po svojih močeh sledimo njegovim željam. Vse bo, zato ker je bil On, zato, ker se umetniki na tem posebnem kraju počutijo kot doma, ker se tja vedno znova vračajo in ker so likovni projekti skrbno pripravljeni in vredni zaupanja. In ker je za seboj pustil družino, skupaj s katero je Sinji vrh rasel in se vzdignil na sam vrh svetovnega likovnega dogajanja.

ANAMARIJA STIBILJ ŠAJN

---