V spomin: Dušan Fortič (1923-2016)

Dušan Fortič je bil še en pripadnik generacije, ki je po dokončni vrnitvi Primorske k matici gradila ne samo primorsko in slovensko civilno družbo, temveč tudi na novo postavila gospodarske subjekte, državne institucije in družbene podsisteme, na katerih še danes temelji Slovenija. Skratka: njegova generacija je gradila državo.

 Foto: Nives Krebelj
Foto: Nives Krebelj

Kot dolgoletni družbenopolitični in javni delavec je Dušan Fortič za seboj pustil globoko sled svojega poslanstva, predvsem pri vzpostavljanju koprske televizije.

Rodil se je leta 1923 v Idriji v družini naprednih in zavednih staršev. Ti so ga izpisali iz italijanske osnovne šole v Idriji, ki je imela funkcijo poitalijančevanja in ga poslali v Ljubljano, da je lahko nadaljeval šolanje v slovenski šoli. Fašizmu ali genocidnemu nasilju, kot mu je sam pravil, se je uprl tudi njegov oče, ki je bil skupaj z družino izgnan v Jugoslavijo.

Pred vrnitvijo na Primorsko je prehodil trnovo partizansko pot. V Ljubljani se je vključil v vrste OF, v Dolomitih pa se je pridružil partizanom. Po srečnem naključju se je izognil smrti na Pokljuki, kjer so esesovci napadli bataljon, v katerega je bil namenjen. Nato se je odpravil na Primorsko, kjer se je nad Cerknim srečal s tovarišema, ki sta komaj dober mesec prej ustanovila Partizanski dnevnik, ki je bil v takratni okupirani Evropi edini predstavnik delujočega protifašističnega partizanskega tiska.

Dušan Fortič je sedel za pisalni stroj in napisal nekaj besed o tragičnem boju na Pokljuki in s tem vojaško kariero zamenjal za novinarsko. Jeseni 1943 je Partizanski dnevnik postal glasilo OF za Primorsko in Gorenjsko, Fortič pa je prevzel mesto vodje tiskovne sekcije 9. korpusa. Ob prvi obletnici ustanovitve 9. korpusa je pripravil brošuro Leto borb ob Soči - september 1943-1944, ki je 40 let kasneje doživela faksimilirani ponatis. 1. maja 1945 je deloval v Trstu, kasneje pa ga je poklicna pot peljala v Ljubljano na Slovenski poročevalec.

Nato je, po lastnih besedah, “zabredel” v diplomacijo: na jugoslovanski ambasadi v Rimu je bil kulturni in tiskovni ataše. Po vrnitvi iz Rima je postal odgovorni urednik Tovariša, TT-ja in nato še Ljubljanskega dnevnika. Upoštevajoč njegove izkušnje ga je slovenska vlada leta 1963 postavila za direktorja Televizije Ljubljana. Boril se je za čim hitrejšo slovenizacijo televizije ter njeno neodvisnost in ob tem doživel neljub dogodek: obiskal ga je namreč sekretar osnovne partijske organizacije in mu v razgovoru zabičal, da bo moral delati tako, kot bo organizacija od njega zahtevala. Seveda mu je Dušan pokazal vrata in suvereno nadaljeval svoje poslanstvo. Tak je primorski duh in uporništvo, se je kasneje hudomušno spominjal tega dogodka. 15. aprila 1967 je prišlo do uvedbe slovenskega televizijskega dnevnika - prelomnega dogodka za slovensko televizijo in slovensko javnost. Fortič ga je v knjigi Lebič opisal kot “pomladanski glasnik osamosvajanja od jugoslovanskega unitarizma in beograjskega centralizma. Zato tudi niso izostale kritike iz Beograda, ki so imele slovenski televizijski dnevnik za dokaz razbijanja Jugoslavije.”

V skladu z ustavnimi pravicami manjšin o enakopravnosti jezika je v program ljubljanske televizije uvedel oddajo za italijansko narodnost Costiera, Obala. Ta oddaja je bila začetek nove televizije v italijanskem jeziku, ki se je nato razvijala kot drugi, eksperimentalni barvni program in je kasneje prerasla v TV Koper-Capodistria. Slednjo je v vlogi direktorja vodil prav Dušan Fortič. Pomembna pridobitev Slovencev v Italiji pa je bila uvedba slovenske informativne oddaje Odprta meja.

Po upokojitvi je Fortič deloval v Združenju borcev Koper, pri katerem je bil imenovan za častnega člana, in v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Njegov predlog dopolnitve preambule slovenske ustave, “da smo Slovenci v večstoletnem prizadevanju za svoj obstoj izoblikovali svojo narodno samobitnost in z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem uveljavili svojo samostojnost in državnost,” se ni uresničil, a njegova ideja še živi. To, da politika ni našla dovolj volje in moči za spremembo ustave, ni neuspeh Dušana Fortiča, neumornega borca za vrednote NOB, temveč neuspeh nje same.

MARIJAN KRIŽMAN

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper


Najbolj brano