V notranjosti Černigojevih del

Od smrti Avgusta Černigoja je v sredo minilo natanko 30 let. Ob tej priložnosti so v Kosovelovi knjižnici medse povabili Dragana Živadinova, ki je spregovoril o fenomenu Avgusta Černigoja. “Naredil je tisto, kar je v času in umetnosti najtežje: nekaj novega,” je poudaril Živadinov na začetku svojega predavanja z naslovom Umetnik = antena.

Avgust Černigoj (1898-1985) je zadnja leta živel v Lipici, pokopan pa je v Sežani. Foto: Tina Čič
Avgust Černigoj (1898-1985) je zadnja leta živel v Lipici, pokopan pa je v Sežani. Foto: Tina Čič

“Naj poudarim, ko govorimo o Avgustu Černigoju, govorimo o velikanu, resničnem velikanu,” o umetniku prične pripovedovati Dragan Živadinov, tisti gledališki režiser, ki se je na umetnika navezal že nekje v vrtcu, ko je ena od vzgojiteljic ob pogledu na njegovo igračkanje z izrezanimi modeli vzkliknila: “Pa saj to je podobno tržaškim konstruktivistom!”

Nasprotja se privlačijo

Avgust Černigoj se je rodil 24. avgusta leta 1898 v Trstu. Mesto v zalivu je bilo v tistem času pred prihodom fašizma pravo kozmopolitsko mesto, valilnica idej. Ko govorimo o Černigoju in njegovi navezanosti na Kras, pa ne moremo mimo prijateljstva, ki ga je spletel s Srečkom Kosovelom.

Leto 1922. Srečko je star 18 let, preselil se je na drugo stran ulice in pravkar se pripravlja na začetek študija, Avgust pa je 24 let star mladenič, ki se v Münchnu, kjer je živel pri Srečkovi sestri Karmeli, pripravlja na selitev v Weimar, kjer bo kmalu uspešno opravil sprejemne izpite na umetniški šoli Bauhaus, ki je, tako pravi Živadinov, spremenila potek človeštva. Šola je delovala med letoma 1919 in 1933. Čeprav Černigoj študija zaradi finančnih težav nikoli ni zaključil, je bil eden prvih učencev Walterja Gropiusa.

A vrnimo se na Kras, k prijateljema. “Bila sta si popolnoma različna. Černigoj je bil projektator, načrtovalec, Kosovel pa nenehni bralec. Avgust Černigoj je bil mediteranski tip, Srečko Kosovel pa je bil s svojo neusmiljeno resnostjo že v najrosnejših letih akademsko nastrojen mladenič,” pojasnjuje Dragan Živadinov. Černigoj in Kosovel se pod taktirko njegovih besed spremenita v človeka iz mesa in krvi, takšna, kot sta bila v dvajsetih letih 20. stoletja. Oba sta bila vrhunsko izobražena in oba sta v umetnosti naredila tisto, kar je najtežje: nekaj novega.

Prijateljstvo med umetnikoma se je na trenutke tudi pretrgalo zaradi sporov, v središču katerih je bila Karmela Kosovel. “Srečko je bil ljubosumen in podpiral očeta, ki je skozi okno metal Černigojeve obleke, ko je ta prišel na obisk v Tomaj,” pripoveduje režiser. Černigojeva osmrtnica Kosovelu se je glasila: “Srečku Kosovelu, mojemu največjemu sovražniku. Spet avantgardna gesta. Brez prijaznosti, sama velika nesramnost. Zakaj? Za spremembo sveta je treba biti včasih nesramen, ne pa morilski.”

Prvo konstruktivistično razstavo je Černigoj priredil avgusta 1924 v prostorih Tehnične srednje šole v Ljubljani. Leta 1927 se je zaradi političnih razlogov vrnil v Trst in tudi tam vzpostavil umetniško šolo, ki je nato prerasla v Krožek dekorativnih umetnosti, kasneje pa v Konstruktivistično skupino - Tržaško konstruktivistično skupino.

V Kosovelovi notranjosti

S smrtjo leta 1926 se Srečkov vpliv na Černigojevo delo ni zmanjšal. Ravno nasprotno. Leta 1927 je skupaj s še tremi umetniki - Edvardom Stepančičem, Giorgiom Carmelichom in Josipom Vlahom v okviru velike razstave tržaških umetnikov zgradil ambient in vanj naselil barvne objekte, predmeti pa so lebdeli po sobi obešeni na vrvice. Delo poznamo pod imenom Tržaški konstruktivistični ambient in velja za enega najpomembnejših slovenskih umetniških dosežkov 20. stoletja.

Mimogrede, prav Dragan Živadinov je umetnino skupaj z Miho Turšičem rekonstruiral in je od leta 2011 del stalne zbirke Moderne galerije v Ljubljani. Živadinov se strinja s hipotezo dr. Janeza Vrečka, da je Tržaški konstruktivistični ambient v bistvu prikaz dogajanja v Kosovelovi glavi in poklon prezgodaj umrlemu pesniku.

Na drugačnosti se gradi

Dragan Živadinov je izpostavil le nekaj umetnikovih ključnih del. Taka je recimo prva slovenska arhitekturna skica stolpnice z naslovom Teater Masse, Gledališče množice, iz leta 1928, javnosti pa je bila prvič predstavljena leta 1929 v reviji Der Sturm. Černigoj prikazuje futuristično stolpnico, gledališče, ki bi morala po njegovih zamislih stati na tržaški rivieri. “Kaj je bolj novega kot stolpnica, nebotičnik? Fenomen stolpnice je povezan z modernostjo in modernizmom,” razmišlja Živadinov o možnih vzrokih, zaradi katerih je Černigoj izbral prav skico stolpnice. Teater Masse ni navaden teater. 3D animacija, ki jo je na podlagi fotografske montaže ljudi veliko let kasneje naredila Darja Zupančič, je pokazala, da v takem gledališču ni scenskega prostora in da bi bilo mogoče pogled obrniti le navzgor, vertikalno. S tem je Černigoj ustvaril vertikalno gledališče, je navdušen režiser: “Ko sem se kot mladostnik srečal z arhitekturno študijo, me je zanimalo, kakšne predstave bi lahko tu igrali. Leta 1927 je bilo zaradi političnega ustroja Italije tako gledališče nemogoče zgraditi. Ampak če bi ... Magičen 'če bi' ... Potem bi dobili nekaj popolnoma originalnega, nekaj, česar ni nikjer drugje na svetu. V umetnosti je zakonitost, da se na drugačnosti gradi. Bolj smo različni, več je metafizičnega. Teza mojega papirja je, da bi lahko bile v tem gledališču le predstave Srečka Kosovela Konsi. Računalniško generirani v trodimenzionalnih strukturah.”

Vemo dovolj?

Dragan Živadinov je natanko 30 let po smrti Avgusta Černigoja govoril o njegovem življenju, nazorih in okolici, ki ga je zaznamovala. Govoril je o posebni energiji, ki jo je oddajal kozmopolitski Trst, in o Krasu kot o deželi s čarobno privlačnostjo. Govoril je o Srečku Kosovelu in o Avgustu Černigoju, dveh velikanih umetnosti, ki sta naredila tisto, kar je bilo najtežje: izumila nekaj novega. “Ne bom vam solil pameti, vi vse to veste,” je s spoštovanjem do domačinov med predavanjem večkrat pripomnil Živadinov.

Vemo, da je Černigojeva galerija v Lipici. Vemo, da je pokopan na sežanskem pokopališču. Vemo, da je predstavnik avantgarde in konstruktivizma. Avgust Černigoj je nenazadnje gotovo živ v spominih številnih ljudi. Kot družba vemo veliko, vsega ne, ob takih trenutkih pa se je smiselno vprašati, ali vemo dovolj, da znamo in prepoznamo vrednost zapuščine ne le Avgusta Černigoja, ampak tudi drugih velikih Kraševcev.

PETRA MEZINEC


Najbolj brano