V noči brez sna so zavezali cule

Ko je Italija 23. maja leta 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, se je ob soški fronti tudi civilistom življenje obrnilo na glavo. Oblasti obeh držav so jih pognale v begunstvo, vsaka je na svoj način slabo poskrbela za njihovo preživetje. Domove je na mah ali sčasoma moralo zapustiti okoli 80.000 ljudi, kar je največje razseljevanje kdajkoli na slovenskem ozemlju.

Pred stotimi leti je pred grozečim italijanskim napadom poleg številnih civilistov ob soški fronti v begunstvo bežalo veliko ljudi z Bovškega. Začasne domove so našli na ozemlju Avstro-Ogrske, prebivalci Žage in krajev nižje ob Soči pa v Italiji. Njihove usode so podobne usodam vseh ostalih ob soški fronti, ki so se dve leti v tujih krajih Avstro-Ogrske in Italije, v taboriščih ali pri znancih in tujih ljudeh borili za preživetje. Travmatični spomini so jih spremljali celo življenje.

Bovčani so našli zatočišče pri znancih in neznancih po vsej Sloveniji, najtežje je bilo tistim, ki so pristali v begunskih taboriščih. Mnogo so v njih umrli zaradi bolezni in podhranjenosti. Mnogi so ostali razseljeni. Povratniki so našli domove okradene in v ruševinah. Vrnili so se na ozemlje pod oblastjo države Italije, ki so jo dojemali kot okupatorja in proti kateri so se na frontah borili očetje in sinovi.

Trpljenju beguncev z Bovškega in vsem ostalim so se v Bovcu poklonili z osrednjo slovesnostjo ob stoletnici soške fronte Noč brez sna, na kateri so z besedo, pesmijo in fotografijami podoživljali begunsko kalvarijo. Ker so številni soustvarjalci vanjo vložili veliko truda, upajo na ponovitev na drugih odrih ob nekdanji soški fronti.

V eni noči so spakirali

Bovčani so morali domove zapustiti na mah. Strašna je bila noč s 24. na 25. maj leta 2015, ko so domačini iz Bovca in številnih okoliških vasi spravljali svoje premoženje v cule, ne vedoč, kam bodo zjutraj šli in koliko časa bodo od doma. Italijanska vojska je 24. maja že prišla do Žage, umik je bil možen le prek prelazov Predel in Vršič, kjer so ruski ujetniki že gradili cesto. “Bovški dekan Ivan Vidmar je na binkoštno nedeljo 24. maja v cerkvi sv. Urha pri jutranji maši oznanil ljudem, da se morajo zaradi italijanske vojne napovedi in nevarnosti napada naslednji dan umakniti iz Bovca, Dvora, Plužen, Čezsoče, Loga Čezsoškega, Kala, Koritnice in Jablanc. Nihče ni povedal, kam naj gredo. Takrat si tudi nihče ni predstavljal, kako dolgo bo trajala vojna. Ljudje so v naglici ravnali po svoje, organiziranega umika ni bilo,” stisko ljudi približuje Vasja Klavora, ki je bovškim beguncem posvetil poglavje v knjigi Plavi križ, v kateri se je že pred 22 leti in nato v dopolnjeni izdaji iz leta 2000 poglobil v dogajanje na soški fronti na Bovškem. Takrat je še našel žive priče.

Največja razselitev slovenskega prebivalstva

Tako kot ostali so morali tudi ljudje z Bovškega v cvetočem maju zapustiti domačije, obdelana polja in negovane pašnike v dolinah in na planinah. Premožnejši so se umikali z vozovi k znancem na Štajersko, Dolenjsko, v Ljubljano in njeno okolico.

Ker je vojska revnejšim zaplenila vozove, so odhajali peš, s seboj so gnali tudi živino, ki so jo vmes prodajali. Nekateri so pred odhodom zazidali premoženje v kleteh, vendar po vrnitvi v razrušenih in okradenih domovih niso našli ničesar.

Vaščane Plužen so Avstrijci evakuirali že 23. maja. Večina se je preselila v dolino Trente, pozneje so šli na Gorenjsko. Mnogi so morali od tam naprej v begunsko taborišče Wagna pri Lipnici na sedanjem avstrijskem Štajerskem, nato pa naprej v taborišče za primorske Slovence v Bruck ob Litvi. Tam se je zbralo več tisoč Primorcev. Živeli so v pomanjkanju, otroci so umirali zaradi ošpic.

Nekaj dni se je raztegnilo v dve leti

Vaščanom Čezsoče so rekli, naj se umaknejo le za nekaj dni. Sprva so šli do vasi Soča v Trenti, vendar so jih avstrijski vojaki gnali naprej. Mnogi so se zatekli v taborišče v Turnišču pri Ptuju, kjer je bilo tudi 15.000 ruskih ujetnikov.

Avstrijci so izselili tudi vasi Kal in Koritnico. Številni so se zatekli v Bavšico in na okoliške planine z upanjem, da bodo tam varni in da bo vojna trajala kratek čas. Žal so se zmotili. Pred italijanskimi topovi so se umikali v Kranjsko Goro.

Italijani so izselili vse v območju 500 metrov od fronte. Vojaškim pozicijam se ni smela približati niti ena civilna oseba. V Breginjski kot, Benečijo in vsepovsod po Italiji so razselili prebivalce Žage, Srpenice, Trnovega ob Soči. Niso jih strpali v taborišča, so pa ljudje živeli v velikem pomanjkanju. Italija je poskrbela za zelo zapleteno nameščanje beguncev. S političnim ciljem raznarodovanja so ljudi iz istih vasi razselili, niso jih namestili skupaj. “Italijanska država je dajala denarno podporo vsem, ki so imeli družinske člane v avstrijski vojski. Pri tem ni šlo za humano gesta, šlo je za politično propagando s ciljem, da bi ljudi pritegnili na svojo stran. Beguncem italijanske narodnosti podpore niso dajali,” pojasnjuje Klavora. Italijanska oblast je kljub vsemu bolje poskrbela za begunce. Nastanila jih je v stanovanjih. Za preživetje so večinoma skrbela dekleta, ki so pomagala v raznih ustanovah, samostanih, kuhinjah in s tem kar spodobno zaslužila.

Poklon duhovnikom

V taboriščih na ozemlju Avstro-Ogrske begunci niso bili prepuščeni sami sebi. Organizirali so skupne kuhinje. Zanje so skrbeli duhovniki. “Duhovniki so se izkazali z visoko moralno, človeško, narodnostno in versko držo,” ugotavlja Klavora. Tudi županstvi Bovca in Čezsoče, ki sta se preselili v Kranjsko Goro in Radovljico, sta pomagali in zbirali denar za tiste, ki so bili brez vsega.

Miha Uršič iz fundacije Poti miru s primerjavo avstrijskega popisa prebivalstva leta 1910 in italijanskega po vojni leta 1921 ugotavlja, za koliko se je v vmesnih letih zmanjšalo število prebivalcev. Kot razkrivajo popisi, se je samo v Bovcu število ljudi zmanjšalo za osem odstotkov.

NEVA BLAZETIČ

---