V človeku je vedno videl lepšo plat

Nekoč je dejal, da je vse življenje delal eno samo sliko. Vanjo se je zlilo vse, kar je naslikal, natisnil, zmodeliral ali zapisal v kakšnem drugem likovnem jeziku. Zvest Apollonio (1935-2009) jih je govoril mnogo. Verjetno tudi zato, ker je bil radoveden; zanimalo ga je vse. Njegovi prijatelji pravijo, da je bil v vsem, ne le v umetnosti, človek velikega zamaha, a natančen. To se vidi na njegovih slikah in grafikah, kjer vse buhti, vrvi, se vrtinči, a osnova je risba. Hitra, ekspresivna, natančna črta, okrog katere plešejo barve. Žive, sončne, žareče, mediteranske. Kot nekakšna hvalnica življenju. In Istri.

Odpri galerijo

Na njegovih vedutah Kopra je mesto upodobljeno največkrat tako, kot ga je videl kot otrok. Z bertoške strani. “Na teh upodobitvah ni Luke. Ko sva bila otroka, tam - med zvonikom svete Klare in Debelim rtičem - ni bilo nič. In ko je sonce zahajalo, je bil tisti zaliv kot bi ga prelili z zlatom ... To je prizor, ki smo ga gledali cela poletja, ko smo se na poti s kopanja tam, kjer je danes baza AMZS, na igrišču podili za žogo,” pripoveduje dr. Livij Jakomin. On je bil rojen v Pradah, Zvest v Bertokih. Blizu sta si bila ves čas, tudi, ko ju je življenje v času študija odneslo vsakega na svoj konec.

Rojen umetnik

Likovni kritik Dejan Mehmedovič je ob razstavi, ki so jo pred dobrim mesecem dni ob 80. obletnici rojstva Zvesta Apollonia v petih razstaviščih na pobudo umetnikovih otrok pripravili njegovi prijatelji, zapisal, da je bil “rojen umetnik”. Uvršča ga med največje slovenske umetnike 20. stoletja in v vrh istrskih likovnih ustvarjalcev. Apollonijev ustvarjalni opus, v katerem je slikarstvo sobivalo z grafiko, oblikovanjem, izdelovanjem scenografij, objektov v steklu, tapiserij in knjižnimi ilustracijami, Mehmedovič deli na tri obdobja. Mladostno, ko je v delih čutiti vpliv Gabrijela Stupice, ki ga je poučeval na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, prehodno - konec 60. let, ko je začel oblikovati svoj prepoznavni avtorski slog, ki ga zaznamujeta natančna risba in radoživ, udaren kolorit -, in tretje, ko se v bohotnih, čutnih barvah, na meji med abstrakcijo in figuraliko, razpre igra spominov. Vanjo stopijo biki, Meduze, štrige, štrigoni, ženske figure ... in razgrne se Istra. Velikokrat jo poseli z ženskimi akti - in tako izriše zgodbo pokrajine telesa in telesa pokrajine.

V belem BMW-ju proti Ljubljani ...

“Zdi se mi, da je imel kar naprej v roki svinčnik. Ali kredo. Risal je, upodabljal, kar je videl okrog sebe, še preden se je vpisal na koprsko gimnazijo” se spominja Jakomin. Na Akademiji za likovno umetnost so bili ob Stupici Apollonijevi profesorji še Božidar Jakac, Marij Pregelj, Riko Debenjak ... Diplomiral je leta 1960, leto prej pa prejel, kot je večkrat dejal, najljubšo nagrado od vseh - na zvezni razstavi Likovno stvaralaštvo mladih v Beogradu mu jo je prinesla grafika Človek in bik. Za svoj opus jih je potem dobil še mnogo - med njimi leta 1972 nagrado Prešernovega sklada, leta 1983 Jakopičevo, 2005 pa še Kocjančičevo nagrado.

Na ljubljansko likovno akademijo, kjer je leta 1964 pri Gabrijelu Stupici opravil grafično specialko, se je vrnil devet let kasneje kot profesor. Poučeval je grafiko, vpeljal študij sitotiska, bil predstojnik grafičnega oddelka ter prodekan. “Hja, bilo je zabavno,” se v svoji koprski galeriji Sqart namuzne grafik Janez Matelič. Na stenah visijo Apollonijeve grafike, ki jih je odtisnil v Mateličevem ateljeju, spomini pa vzletijo: “Ko sem zaključil študij na beneški Akademiji lepih umetnosti, sem se vpisal na ljubljansko, na grafično specialko. Bil je profesor, jaz njegov študent, pa sva se vseeno skupaj vozila v Ljubljano. Takrat je imel belega BMW-ja ... Ja, tudi avtomobile je imel rad.”

Matelič brez zadrege pove, da je bil Apollonio njegov vzornik in ena ključnih osebnosti v njegovem umetniškem razvoju: “Nekaj nas je bilo takih, ki smo na koprski gimnaziji bolj falirali kot kaj drugega. Zvest, naš profesor umetnostne zgodovine in mentor v likovnem krožku, pa je hitro opazil, kdo je nadarjen. In nas je spodbujal. Bil je izvrsten pedagog - spremljal nas je, videl, v katero smer želimo, nas usmerjal. Pomagal nam je, da smo rasli. Bil je popolnoma nesebičen - tisto, kar je znal, je z veseljem delil, nič ni skrival in držal zase. Ko smo Živko Marušič, Toni Biloslav in jaz odšli študirat v Benetke, nam je napisal priporočila.” Do mlajših ni nikoli nastopal vzvišeno, nasprotno. “Imel nas je za sebi enake. Zanimalo ga je, kako razmišljamo in če smo ga vprašali, nam je rade volje dal nasvet. Spomnim se, kako sem se navduševal nad tem, da je imel svoj atelje. Večkrat sem šel tja, na Tumovo ulico, in enkrat sem ga, še mulc, gimnazijec, vprašal, kako dobiš atelje. In mi je z nasmehom odgovoril: 'Tako, da si ga kupiš.' No, to je bilo za čase socializma nekoliko presenetljivo razmišljanje,” se nasmehne Matelič in pripomni, da je bil Zvest pač človek akcije. Pa tudi podjeten. V desetletjih, ki so sledila, sta veliko sodelovala, precej grafik je naredil v Mateličevem ateljeju. Tudi po obdobju od leta 1965 do leta 1980, ki v opusu Zvesta Apollonia velja za izrazito grafično. V tem času ga je zanimal izključno sitotisk, tehnika, ki jo je prav on uveljavil v slovenskem prostoru. Do leta 1980 je ta tehnika odločilno vplivala na njegovo slikarstvo, potem se je vse bolj posvečal slikarstvu, iz katerega je začela vedno bolj buhteti Istra. Njegov genius loci, ki ga je, kot pravi Livij Jakomin, v Ljubljani strašansko pogrešal. “Po tem, ko se za časa študija nisva prav veliko srečevala, so se najine poti spet združile v Ljubljani. Večkrat se je pošalil, da je to njegovo začasno delo v tujini. Kadar sva se v tistem obdobju srečala - in to je bilo pogosto - sva se pogovarjala o Istri. Ure in ure sva lahko premlevala teme o tem našem prostoru, o njegovi zgodovini, o prelivanju kultur, toleranci, sožitju ... “

Čarovnik barv

Morda je bilo - tako domneva Jakomin - prav domotožje tisto, ki je Apollonija iz Ljubljane odpeljalo nazaj: “Ne vem, morda je čutil, da kot profesor na akademiji in kot grafik ne more v polnosti izraziti vsega, kar je nosil v sebi. In nosil je Istro. Zato se mi zdi, da je vse to morje, sonce, vsa vehemenca njegove poteze in ta razkošna barvitost izbruhnila iz njega, ko se je vrnil v te kraje.”

Pristavi, da je imel srečo, ker ga je lahko večkrat opazoval, ko je slikal: “Delal je hitro, energično, strastno ... Nekoč mi je dejal, da že od 15. leta riše eno sliko. Le da jo vsakokrat vidi drugače ... Ko je stopil pred platno, je vedel, kaj bo nastalo, kaj hoče. Večkrat je ponovil: 'Črta, risba je važna. Jasna mora biti, potem ji lahko dodaš, kar želiš.' In kako je mešal barve! To je nekaj posebnega ... Zares je bil - čarovnik barv.”

Erupcija navdiha

Apollonijev opus ni samo raznolik, temveč tudi zelo obsežen. Delal je hitro in delal je veliko. Eno od njegovih platen visi nad pisalno mizo pesnika Cirila Zlobca. “Na tem platnu, v katerega se zazrem vsakokrat, ko sedem k pisanju, je Zvest upodobil razpenjeno morje, okoli pa v nekoliko temnejših tonih le nakazal detajle. Ta erupcija je lahko izbruh narave ali čustva. Ta slika prav z abstraktnim poudarkom nečesa, kar je bilo mirno, potem pa se zbudi in postane silovito, morda celo uničujoče, name deluje kot nekak stimulans, spodbuda,” pove pesnik, ki mu je to sliko Apollonio podaril ob enem od življenjskih jubilejev. “Verjetno je imel v mislih, da pesnik za svoje delo potrebuje inspiracijo, zato je izbral takšno sliko, ki nosi s seboj močan vir navdiha,” razmišlja Ciril Zlobec, ki je v svojem uvodu v monografijo Zvest Apollonio - slikarstvo, grafika, tapiserija, keramika, steklo 1980-1995, med drugim zapisal, da gre pri Apollonijevi umetnosti za “nesporno, že kar doživljajsko sproščenost, za prav tako prirojeno notranjo svobodo in za komaj krotljivo ustvarjalno radovednost.” Njuno prijateljstvo je bilo po pesnikovih besedah previdno in tipajoče. “ Bil je prijazna dušica, občutljiv, veder, spoštljiv do drugih, ljudi je znal povezovati. Tudi zato občutim po njegovem odhodu velik manko - tako v slovenskem kot tudi v primorskem prostoru.”

Podoben svojim slikam

V popoldnevu, radodarnem s soncem, Livijo Jakomin, z naklonjenostjo pove, da je bil njegov prijatelj, s katerim sta v sodelovanju z Dinom del Medicom izdala dve knjigi - Tartufi in vino (2006) in Vino v starih slovenskih jedeh (2007), takšen kot slike, ki jih je naredil. “Močan, eksploziven - kdaj je bil kot tempirana bomba -, temperamenten. Hitro je vzrojil, a jeza pri njem ni trajala dolgo. Rad je imel življenje, družbo, ljudi okrog sebe. V ljudeh je vedno videl le lepo plat. Rad je užival svojo Istro - se posvečal vinu, ki ga je tudi sam prideloval, bil vinski vitez, zanimala ga je kulinarika, zanimalo ga je vse, kar je povezano z njegovo pokrajino. Nenazadnje je bil pobudnik likovne kolonije v Abitantih, ki je postala simbol za oživljanje Istre in njene tradicije. Bil med začetniki lionizma pri nas, vedno občutljiv za stisko drugih ... In strašansko se je razjezil ob krivicah,” ga opiše Jakomin.

Zadnje knjige, ki sta jo pripravljala skupaj Vas, ki je več ni - Jakomin je zbral in zapisal zgodbe o vaških posebnežih iz njunih krajev in druge štorije, Apollonio pa jih je ilustriral - umetnik ni dočakal. Umrl je, v kraju, kjer se je rodil, ko je sadil oljko ...

Jakomin ob premišljevanju simbolike prijateljeve smrti trpko pristavi, da je imel Zvest Apollonio Istro iskreno rad, da si je prizadeval za njeno prepoznavnost doma in v tujini. Pomolči in si zastavi vprašanje, ali se je pokrajina svojemu umetniku oddolžila. Pogleda proti morju. In odkima: “Ne, ne dovolj.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---