V Trstu se je razplamtela vojna zoper grafitarje

Štirinajstletnika so mastno kaznovali. Sredi februarja so ga zasačili, ko je nedaleč od gledališča Rossetti risal po zidu. Za tak prekršek so v Trstu postali neizprosni. Kazen so pred dvema mesecema zvišali na 1000 evrov. Občina se je namreč odločila za hud boj zoper ... Kako se jim sploh reče?

Odpri galerijo

“Bedaki, vandali,” se huduje lastnik oglaševalskega podjetja. Ko je zagledal fotografski aparat ob vitrini, kjer vsake tri mesece postavi nova reklamna oglasa, je takoj prišel pogledat, kaj se dogaja. Ko sliši, da slovenski časopis pripravlja reportažo o številnih grafitih po Trstu, se razveseli. “Fotografirajte, fotografirajte, kako so mi pomazali vse steklo! Če želite, se vam nastavim. Slikajte me zdaj in potem pridite spet ob dveh, ko bomo vse počistili,” napove. A že po desetih minutah si bo premislil. Zakaj?

Nasprotniki brez obraza

Zagrenil se je ob kavi, ki jo je ponudil v kafiču ob pomazani izložbi. Ko se je pozdravil z upraviteljem lokala, sta takoj začela pogovor o čačkah. “Pomazali so mi izložbo. Poglej,” pravi strokovnjak za oglaševanje in pokaže rumenkast predmet, velik kot njegova pest. Na koncu je majhno rezilce. “S tem počistiš steklo. Kako pa bom odstranil tisto sranje na zidu, ne vem,” doda.

Tisti za pultom takoj opiše svojo nesrečo: “Pred dvema tednoma so mi spet pomazali zid ob vhodu. Veš kaj? Tudi če počistiš, je vse zaman. Tem vandalom dajo tisoč evrov globe, a ne pomaga nič. Kazni itak ne plačajo.” Tisti z rezilcem v roki doda (bolj za časopis kot za sogovornika za pultom): “Ko so je izvedelo, da so kaznovali tistega štirinajstletnika, je pol Trsta pisalo na časopis in na razne spletne strani, da to ni prav. In jaz, ki živim od reklame? Kdo bo meni povrnil škodo? Picerija mi je naročila oglas, danes pa ga ni videti, ker je izložba pomazana. Upravičeno bodo protestirali.”

Pogovor, kot nalašč za reportažo o grafitarjih v Trstu, se je nadaljeval še nekaj minut. Beseda je tekla o tem, da so grafitarji v glavnem dejavni ponoči, ko jih nihče ne vidi. Težko jim je priti na sled. Kamere očitno ne pomagajo.

Nenadoma se lastnik oglaševalskega podjetja resno obrne proti fotoaparatu in preseneti: “Veste kaj? Nobene fotografije, prosim. Tudi tiste, ki ste jo naredili prej, prosim, ne objavite.” Zakaj ne? “To bi bila voda na njihov mlin. Oni samo čakajo, da jim kdo posveti nekaj pozornosti. Če bi videli svojo čačko v časopisu in mene, ki jo skušam izbrisati, bi bilo zame konec. Vzeli bi me na piko in se spet lotili moje izložbe. Ne, nič ne fotografirajte.”

Niti rezilca, ki pomaga pri čiščenju izložb? “Ne, ničesar prosim. Kvečjemu tisti podpis.”

Tržaški Banksy

Da, grafitarji (poznani so tudi kot writerji) se večkrat podpišejo. Najslavnejši na svetu je Banksy. Nihče ne ve, kdo se skriva za tem imenom. Domnevajo, da je Anglež, a niti to ni zanesljivo. Svoje stvaritve pušča po zidovih raznih mest, a mestne oblasti ga nikoli ne zasačijo. Nastopil je že v Evropi, v Aziji in tudi v Združenih državah Amerike. Ko je bil pred slabima dvema letoma dejaven v New Yorku, mu je takratni župan Michael Bloomberg napovedal vojno. Banksyjeve kreacije so v hipu izginile, a njemu niso prišli na sled.

“Ali veste, kdo je ta Ceres?” vpraša lastnik oglaševalskega podjetja. Ne, nihče ne ve. Je pa njegov podpis, ki mu v grafitarskem žargonu pravijo “tag”, prisoten mnogokje v Trstu. Dovolj je, da se sprehodiš od Svetilnika zmage do središča Trsta in se potem povzpneš še na grič Svetega Justa. Skoraj ni zabojnika, zida, garažnih vrat ali stopnišča, ki ne bi imel napisa Ceres v značilni pisavi, napol pisani in napol tiskani.

Pogosti so tudi drugi podpisi. V glavnem gre za kratka, poangležena imena. Včasih so pripisani tudi kratki stavki, medtem ko je za bolj obdelane risbe treba zaviti v zakotne ulice ali v skrite kotičke parkov in stopnišč. Tam se grafitarji verjetno počutijo varneje, zato imajo več časa za svoje ustvarjanje.

Če se pozvpneš po stopnišču, ki se z Miramarskega drevoreda dviga proti parku nad garažno hišo, takoj opaziš, česa so zmožne te nočne mestne ptice. Zid je popisan z živobarvnimi in lepo oblikovanimi napisi. Gre za kreacije, ki bi sodile tudi v kak muzej sodobne umetnosti. Nekdo je tam na stopnišču napisal “On the street not on the web”. Zveni skoraj kot manifest: na ulici, ne na spletu.

Tu pa se pojavi vprašanje, ki ga v urbanih središčih neuspešno razrešujejo že nekaj desetletij: so grafitarji umetniki ali pobalini? Jih žene umetniška žilica ali adrenalinsko kljubovanje pravilom lepega obnašanja? Ali oboje? Se podpisujejo vsevprek zgolj po navdihu ali tudi po kakih pravilih, ki veljajo znotraj grafitarske srenje?

Nič več politike

Lepo bi bilo, ko bi na ta vprašanja odgovoril eden izmed njih. A kaj, ko je zelo težko priti v stik s tržaškimi grafitarji. Vsak poskus se je izjalovil. Eden se ne javlja, drugi se izmika pogovoru za časopis in pravi, da bo poiskal koga drugega. Potem pa ni ne duha ne sluha ...

O njih zato lahko sodimo po tem, kar vidimo na zidovih, zabojnikih, garažnih vratih, kioskih ali stopniščih. Koliko umetnosti in koliko vandalizma je v njihovem početju, naj vsak presodi sam.

Je pa dejstvo, ki ga v Trstu ne gre zanemariti. Zelo redki so grafiti, ki bi vsebovali politična sporočila. Če so se nekoč, recimo predvsem po Drevoredu dvajsetega septembra, pogosto pojavljali protislovenski napisi, je teh zdaj veliko manj.

Med dolgim sprehodom od Svetilnika zmage do središča Trsta in nato še do griča Sveta Justa in spet nazaj v mesto do Ljudskega vrta, smo opazili nekaj keltskih križev, tu pa tam kak srp in kladivo, napis proti Georgeu Bushu ... Tudi Tito, priljubljena tarča desničarskih mazačev, ni več v modi. Videli smo en sam napis, ki govori zoper Slovence, in sicer na Greti, pa še ta je zbledel in Slovencev izrecno ne omenja: No al bilinguismo (Nočemo dvojezičnosti).

Kot protiutež pa smo na Opčinah videli grafit z italijanskim in slovenskim napisom. V italijanščini opeva proletarski boj, v slovenščini ščuva proti bankam. Tam je že vsaj nekaj let in nikomur ni mar zanj. Nobena od sosednjih bank ni zgorela v plamenih.

PETER VERČ

---