“Utapljamo se v italijanskem morju in potreben bo čudež, da se rešimo”

Božo Zuanella rad citira Gregorčičevo misel “dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan,” ki ga je vodila skozi življenje. Kot župnik bi se lahko posvetil zgolj opravljanju verskih obredov, verouku in dajanju zakramentov, toda njegov nemirni duh in predvsem narodna zavednost sta ga vodili v raziskovanja beneškoslovenskega vsakdana, njegove preteklosti in negotove prihodnosti.

Matajurski župnik Božo Zuanella, eden zadnjih Martinov Čedermacev, rad prebira in citira Gregorčičeve Poezije Foto: Toni Gomišček
Matajurski župnik Božo Zuanella, eden zadnjih Martinov Čedermacev, rad prebira in citira Gregorčičeve Poezije Foto: Toni Gomišček

“Utapljamo se v italijanskem morju in potreben bo čudež, da se rešimo,” razočarano reče matajurski župnik Božo Zuanella, kot da je vrgel puško v koruzo. Razlogov za malodušje ne manjka, glavni pa so vse bolj prazne vasi, v katerih je nekoč odzvanjal otroški smeh, kjer so se iz hlevov oglašale domače živali, vaščani pa so “sekali” seno, nabirali kostanj, pasli krave, delali maslo in sir, gojili koruzo in sploh - živeli. V tistih letih je bil, ne glede na zapovedi oblasti, pogovorni jezik slovenščina, ki jo danes, tudi v družinskem krogu, vse prepogosto zamenjuje italijanščina. Kot da bil v letih zmerjanja Slovencev s “sclavs” in “sklavat” materni jezik vrednota, danes pa je zgolj jezik, ki se ga malčki sicer brez težav naučijo v špetrski dvojezični šoli, izven razreda pa že preklopijo na jezik okolja. O vsem tem govori gospod Božo brez dlake na jeziku, toda z veliko bolečino v srcu. Kot ga ne pušča neprizadetega dejstvo, da je pri 74 letih eden izmed najmlajših beneškoslovenskih duhovnikov. Spomine je začel obujati prav z vzdušjem v letih, ko se je odločil za šolanje v semenišču.

Natalino (Božo) Zuanella se je rodil pred 74 leti v Bjačah pod Landarsko jamo, kjer sta bila starša kolona pri krajevnem posestniku. V isti hiši, pravi, so se rodili trije duhovniki in en diakon. Prvi je bil Janez Gujon, zadnji župnik v Ovčji vasi, drugi Pasquale Gujon, ki je bil 50 let župnik v Matajurju, nato Božo in kasneje, na en veliki petek, še brat Pasquale, ki je diakon vzhodnega obreda rimskokatoliške cerkve. Kot raziskovalca krajevne toponomastike in onomastike ga je seveda zanimal izvor priimka Zuanella; sprva je mislil, da prihaja iz okolice Benetk, toda zdaj je prepričan, da gre za furlanske korenine. V vsakem primeru izhaja iz imena Janez (Ivan), ki je pri Furlanih Zuan, v Benetkah pa Zan, zato so eni Zuanella, drugi pa Zanella, Zanut, Zanetti, Zanuttini ... Gre za star priimek, ki je v špetrskih krstnih knjigah zapisan že leta 1612, v cerkvi v Ipplisu pa celo leta 1460. V Beneški Sloveniji je bilo največ Zuanel v Roncu, tako da so njegovim prednikom, ko so se preselili v Matajur, rekli Ruončani in to hišno ime se jih drži še danes.

Božo Zuanella se je že mlad odločil za semenišče. Spominja se, da mu je pri plačevanju šolnine pomagal župnik Anton Cuffolo iz Laz, ki ga je France Bevk opisal v romanu Kaplan Martin Čedermac. Gospod Cuffolo je mlademu Božu posredoval denar, ki so ga za podporo mladim beneškoslovenskim semeniščnikom zbirali izseljenci v ZDA, obenem pa mu je bil v moralno in narodno podporo, saj je bil župnik v njegovi domači fari zelo protislovensko nastrojen. Ko je Božo Zuanella pred petdesetimi leti prvič vodil mašo, si zagotovo ni mislil, da bodo on in še trije sošolci šli v “zgodovino” kot zadnji beneškoslovenski duhovniki. Njihove skupne srebrne in zlate maše imajo zato toliko večjo težo, saj se vsi zavedajo, da rod kaplanov Martinov Čedermacev ugaša. Toda ugašajo tudi vasi. Ljudje so šli po svetu, v belgijske rudnike, v Švico, italijanske industrijske centre, na koncu v Manzan ali vsaj v Špeter. Domačije so se izpraznile, kdor stanuje v dolini, mora za hišo staršev plačati davek na drugo hišo. Kdor hodi v šolo v Videm, mora vstati sredi noči in tudi vrača se, ko je že pozen večer. Na Trčmunu, v prvi fari, za katero je v Benečiji skrbel takrat še dokaj mladi gospod Božo, je bilo pred potresom 1976. leta več kot sto duš, štirideset let kasneje jih je še 20, od tega sta le dva najstnika. Po številnih vaseh ne vidiš niti psa, kaj šele krščeno dušo! Vse bolj velja tista, da če se dobijo moški iz štirih vasi, lahko igrajo trešet v treh.

Videmsko semenišče

> Kakšno je bilo vzdušje v semenišču v Vidmu?

“V Vidmu je bilo takrat tako nižje kot višje semenišče, torej nižji licej in klasični licej s teologijo. Na enem in na drugem je bilo po 250, skupaj torej 500 učencev. Fantov iz Benečije je bilo precej, niso pa se vsi posvetili oziroma niso nadaljevali duhovniške poti. Tudi Roberto Quaglia je bil takrat tam, tisti pesnik iz Rezije, ki je pred leti prejel Prešernovo nagrado. V našem razredu nas je bilo pet iz Nadiških dolin: Marino Qualizza, Dionisio Mateucig, Mario Garjup, jaz in Renzo Caucig, ki pa je zaostal in je bil posvečen leto za nami, kasneje pa se je pofurlanil in je danes opat v Možnici, skrbi pa tudi za Rezijo. No, takrat je bil bolj zaveden in skupaj smo bili kar močno jedro v razredu, čeprav so na nas Furlani in Italijani gledali kar nekam špikasto, kot bi rekla moja teta.”

> Med profesorji je bil takrat tudi monsinjor Ivan Trinko: ali njegova avtoriteta ni bila dovolj močna, da bi vas zaščitil?

“Slovenski učenci smo se seveda zbirali okoli profesorja Trinka, ki je predaval filozofijo in slovenščino. Stalno nas je bodril, naj vztrajamo tako v veri kot v narodni zavesti. Osebno nekoliko oporekam prikazovanju gospoda Trinka kot buditelja Beneških Slovencev, saj on ni hodil iz kraja v kraj in vodil kakšnih mitingov, ampak je bil ves čas v semenišču. Pisal je poezijo, črtice, prevajal in skrbel, da smo slovenski semeniščniki začutili narodno zavest in da smo v farah gojili slovenski jezik. Nekoč je tri poletne mesece preživel na Trčmunu; po tem, kar sem uspel zvedeti o njegovem delovanju v tistem času, je predvsem pisal, risal in gobaril, maševal pa je v glavnem brez vernikov v cerkvi. Pravijo, da mu je enkrat sredi slovenske pridige zmanjkalo besed, zato je kasneje še nekaj pridig napisal in prebral, potem pa se je pridiganju raje izognil. Čudno: druge je znal navdihniti, kaplani iz okoliških far so ga ves čas obiskovali in se mnogo od njega naučili, sam pa nekako ni bil za pridigarja.”

> Vas je v semenišču še kdo drug, poleg profesorja Trinka, navduševal za slovenščino?

“Niti ne. Bolj pomembno je bilo, da smo imeli v razredu nekaj Furlanov, ki so se zavzemali za priznanje furlanščine kot jezika. Med najbolj vidnimi so bili Toni Bellina, ki je kasneje prevedel sveto pismo v furlanščino in napisal tudi številne knjige, Carnielo Dentesani in Guido Mizza. Z njimi se je dalo lažje pogovarjati kot s tistimi, za katere je bila furlanščina zgolj nekakšno narečje, saj smo čutili, da se oboji zavzemamo za isto stvar, za ohranitev narodne identitete, zato je prevladovalo vzdušje medsebojne solidarnosti.”

Najprej pot v Furlanijo

> Kako pa je bilo takrat po vaseh, je bilo še veliko zavednih slovenskih župnikov?

“Rojen sem bil v Bjačah pod Landarsko jamo, kjer je bil duhovnik izrazito protislovensko nastrojen. Pri sedemnajstih se je družina vrnila v Matajur, kjer sem spoznal gospoda Pasquala Gujona, h kateremu sem hodil po slovenske knjige, nasvete in bodrilne besede. Dioniso je bil iz Dreke, fare, ki jo je vodil gospod Matevcig, Marino je imel za župnika Angela Kračino, Mario, ki je očeta izgubil na ruski fronti in se rodil materi-vdovi, je bil deležen pozornosti Maria Černeta, župnika v Topolovem, ki je šel kasneje v Žabnice in bil istočasno rektor na Svetih Višarjah; tja mu je kot 'dikla' (kuharica) sledila gospa Gariup. Vsi štirje smo torej imeli v domačih farah pomoč duhovnikov, ki so poosebljali lik kaplana Martina Čedermaca.”

> Ste se takoj po posvetiti vrnili v domače kraje, prevzeli kako faro v Benečiji?

“Kje pa, ravno obratno! Kot kaplane nas je škof poslal v velike fare po Furlaniji, le Marino je nadaljeval s študijem v Rimu in postal kasneje profesor v semenišču. Jaz sem moral v nek kraj blizu Mortignana, kjer mi je župnik kot prvo stvar ukazal, naj se naučim furlanščine. Jezik sem sicer razumel, ne pa tudi govoril, po dveh, treh mesecih pa so mi tudi besede stekle. Če sem koga izzval, naj odkrije, od kod prihajam, je običajno rekel, da najverjetneje iz Latisane! Tam sem ostal šest let in v začetku sedemdesetih sem že zaznal, da se furlanščina umika italijanščini. Sem pa vesel, da lahko govorim z Italijani po italijansko, s Furlani po furlansko in s Slovenci po slovensko, in to tako v narečju kot v knjižni slovenščini. Kaj ni rekel že sveti Pavel, da je Grk z Grki in Rimljan z Rimljani?”

> No, sčasoma ste se vendarle vsi vrnili v kraje, kjer živijo Slovenci, pa čeprav nekateri prav v Benečijo, drugi pa v Kanalsko dolino...

“Tista leta, ko sem prišel v rodne kraje, se je slovenstvu slabo pisalo. Po naših krajih je deloval Gladio, ki je močno prestrašil vse, ki so nastopali kot Slovenci. Škof je v naše vasi pošiljal italijanske in furlanske župnike in ko sem prevzel župnijo v Trčmunu, se je v cerkvi slišala le še kaka slovenska pesem, sicer se je liturgija po reformi, ki je ukinila latinščino, izvajala v italijanščini. Priznati moramo, da je bila v tistih letih tudi videmska cerkev na strani gladiatorjev. Njihovi agentje so bili vsepovsod in tako sem imel ob vsaki izrečeni slovenski besedi tako neposredne sovražnike, ki so mi grozili, kot kup prestrašenih vernikov, ki jim je bilo nelagodno, če sem jih nagovoril po slovensko. Težko je razumeti, koliko preganjanja, koliko sovraštva je bilo v tistih časih v naših krajih. Marsikdo je klonil, se umaknil, ali se celo povezal s temi gladiatorji. Vsi pač niso imeli drže kakega Čedermaca, tudi to je resnica! Za vsako stvar, ki sem jo naredil po slovensko, so uredništva dobivala in seveda nekatera tudi objavljala pisma zgroženih bralcev! To se je stopnjevalo vse do afere ob procesiji svetega Marka (25. maja), ko me je eden od gladiatorjev iz naše občine ovadil orožnikom, da brez dovoljenja s skupino ljudi hodim po cesti. Sledila je tožba, o čemer so pisali tudi drugi italijanski časopisi, in združenje odvetnikov iz Zgornjega Poadižja se je nemudoma javilo, da mi da vso pravno pomoč. No, na srečo so vsaj nekateri premogli dovolj zdrave pameti, da so prijavo ustavili, tisti maršal iz Špetra, ki se je odločil ukrepati na osnovi ovadbe, pa bojda še danes prelaga papirje v neki zakotni pisarni.”

Publicistično delo

> V tistem času se je začelo tudi vaše publicistično delo...

“Takoj po vrnitvi v Benečijo sem začel sodelovati z raznimi slovenskimi društvi in objavljati prispevke v Matajurju, ki ga je urednikoval moj prijatelj Izidor Predan. Že takrat smo imeli tudi list Dom, ki je izhajal kot mesečnik, urejal pa ga je gospod Lavrenčič. Ponudil sem se, da ga začneva urejati z bratom Pasqualom, in tako je tudi bilo. Nosil sem prispevke v Videm, kjer so list postavljali, delal korekture in vse potrebno, da je list, za katerega smo takrat pisali predvsem duhovniki, redno izhajal. V tistem času sem začel pisati tudi o imenoslovju ljudi in krajev, torej o onomastiki in toponomastiki. Kar osemkrat sem bil na seminarju slovenskega jezika, kulture in literature, kjer sem hodil na predavanja dr. Tineta Logarja, ki je bil izvedenec za dialektologijo, povezal sem se s Pavletom Merkujem in ves prosti čas sem porabil za pisanje.”

> Najbolj pa ste zasloveli s knjigo o Gladiu in njegovih gladiatorjih, ki ste jo poimenovali Mračna leta Benečije ...

“Ko sem se soočil s tem nasprotovanjem vsemu, kar je bilo slovensko, mi je takoj postalo jasno, da ne gre za posameznike, ampak da za vsem tem stoji neka organizacija. Imel sem srečo, da sem ostal dobro zapisan pri profesorju Aldu Morettiju, ki je bil eden od pobudnikov ustanovitve enot desno usmerjenih partizanov, brigad Osoppo. Ker je mislil, da je Gladio nekakšno združenje bivših osoppovcev, je zbiral vse, kar je bilo povezano z njimi. No, kmalu je spoznal resnico in ko sem začel pisati o Gladiu, mi je omogočil, da sem preslikal vse dokumente. Naključje je hotelo, da so sodniki prav tisto popoldne, ko smo zaključili s fotokopiranjem, njegov arhiv zaprli. Na objavo mojih prispevkov v Domu so se burno odzvali vsi, ki so bili neposredno vpleteni ali ki so bili potomci nekdanjih vohunov in pripadnikov te tajne organizacije. Zahtevo, da moramo nehati z objavljanjem, so poslali celo škofu, ki je začel pritiskati na Marina Qualizzo kot urednika, vendar je on branil avtonomnost Doma, češ da ni glasilo škofije. Škof je previdno predlagal, da naj namesto časopisnih nadaljevanj izdamo knjigo, mi pa smo storili oboje: po objavah v časopisu smo izdali še knjigo. Sinovi gladiatorjev so naju z Marinom tožili zaradi obrekovanja, obravnave so trajale kar nekaj let, dokler ni sodnik v Pordenonu modro sklenil, da se zgodovine ne piše na sodiščih, ampak na univerzah in z dokumenti. Presodil je, da moja knjiga temelji na dokumentih, in jih pozval, naj sami napišejo protiknjigo, če imajo kakšne druge dokumente. Z Marinom sva potem midva tožila nekatere časopise, ki so naju obrekovali, in vse tožbe dobila.”

Potres je stresel tudi ljudi

> Kdaj ste čutili, da se ozračje menja, da ni več tega strahu, ki je spremljal skoraj vsako slovensko manifestacijo? Če drugega ne, so se udeleženci bali, da bodo med povratkom naleteli na žeblje, vržene na cesto?

“Do neke mere je že potres leta 1976 stresel tudi naše ljudi, začeli so ustanavljati društva, javno delovati. Prelomnico je predstavljala tudi dvojezična šola v Špetru, ki nas je močno povezala ne glede na ideološke razlike, ki pogosto prevladujejo tako v Gorici kot Trstu. Na povabilo Pavla Petriciga sem tam tri leta predaval religijo. Mogoče je dokončno spremembo prinesla osamosvojitev Slovenije. Medtem so nekateri najbolj zagrizeni nasprotniki pomrli, kar je nedvomno tudi vplivalo na izboljšanje ozračja.”

> Je morda dejstvo, da ste imeli pogosto težave pri slovenskem bogoslužju, vplivalo na vašo večjo publicistično dejavnost? Ste slovenski duhovniki tako vsaj s pisano besedo v slovenščini nagovarjali svoje vernike?

“Naš Dom se je zagotovo rodil tudi z namenom, da bi lahko župniki širili slovensko besedo med svoje vernike. Potem so prišli k časopisu laiki in ga počasi tudi prevzeli, nenazadnje zato, ker nas je bilo duhovnikov vse manj. Marino je sicer še vedno odgovorni urednik, toda novo uredništvo je časopis spolitiziralo, ga približalo stranki Slovenska skupnost, in jaz se v tej novi usmeritvi ne prepoznam več, zato sem pretrgal stike. Napisal sem ogromno gradiva, ki bi si zaslužilo tudi knjižno izdajo, pa naj gre za Bratovščino s Stare gore ali moje planinske zapiske, ki sem jih v Domu objavljal v rubriki Nazaj v planinski raj, toda v tem trenutku mi je več do tega, da lahko mirno spim, kot da se kregam z drugimi, v hribe pa še vedno hodim! Nimam pa časa za arhive in doma nimam računalnika, da bi brskal po spletu.”

> Ali niste že celo desetletje upokojenec?

“No ja, župniki se nikoli zares ne upokojimo. Ko ne zmoremo več, se umaknemo v dom za ostarele duhovnike, tam pa se še ne vidim. Ali veste, da skrbim za štiri fare: Matajur, Trčmun, Sovodnje in Gorenji Barnas, skupaj za kar deset cerkva, pot od ene do druge pa vodi čez hribe in doline. Pomislite, nekoč je bilo v špetrski dekaniji 27 duhovnikov in vrsta kaplanov, danes smo še trije. Furlan na Lesah nam je naklonjen, tisti v Svetem Lenartu pa nam je nasproten, čeprav je bila njegova babica iz naših dolin. S predpraznično mašo in tremi nedeljskimi mašami nekako uspem maševati v vseh štirih farah, ker pa imajo po več cerkva, je potrebno krožiti, tako da se liturgija izvaja v vseh, čeprav ponekod le nekajkrat na leto. Poseben problem je bogoslužni jezik: marsikje se je ohranilo zgolj slovensko petje, pa še tisto zamira. V Barnasu je Beppo Chiabudini (že zborovodja Nadiških puobov) sestavil zbor Cividin, ki ima ime po trti, ki so jo tam nekoč gojili; pevci se zdaj vsako leto naučijo eno od že pozabljenih slovenskih nabožnih pesmi. Ko je fašizem prepovedal slovenščino, učinek ni bil velik, ker so številni duhovniki ohranili slovenski jezik v cerkvi pri pridigah in pri verouku, pa tudi doma so vsi govorili slovensko. Prava gonja se je začela po drugi svetovni vojni, z ustanovitvijo italijanskih vrtcev in zastraševanjem naših ljudi. Postali smo komunisti, protiitalijani. Kolikokrat sem dobil pisma, naj se poberem v Jugoslavijo, ne pa da uživam italijanski kruh. Bilo je mnogo strupa in če ga zdaj že deset let ni, je še premalo časa za dekontaminacijo, razstrupitev. Prepričan sem, da bi v Posočju ne bilo bistveno drugače, če bi bila tam toliko časa Italija. Sicer pa: Benečija je bolnik v zadnjem stadiju, nobeno zdravilo ne pomaga več, in duhovniki naredimo to, kar moremo.”

Slovenska narečja

> Mislite na izseljevanje, na praznjenje vasi? Ko sem iskal pot do vaše hiše, sem le s težavo naletel na domačina, ki mi je bil sicer takoj voljan pomagati. Po slovensko, jasno. Večina hiš je praznih in zdi se, da se celotna Benečija spreminja v vse manj obljuden dom za ostarele.

“Prav opažate. Na številnih hišah lahko preberete napis Naprodaj, Vendesi, nikjer pa ni napisano Compro, Kupim. Nimamo perspektiv in ne smemo si zatiskati oči pred vse bolj perečim demografskim problemom. In kot da bi to ne bilo dovolj, ne znamo strniti naših slovenskih vrst, ampak moramo poslušati nove in nove neumnosti, še največ prav glede same narodne in jezikovne pripadnosti. Poglejte: v krajih ob Nadiži, v sovodenjski dolini, v Prapetnem in do Čenebole govorimo bolj ali manj enotno narečje; nekoliko odstopa zgolj govorica Dreke, ki je bila do leta 1780 pod Volčami in ki je ohranila več posebnosti govorice iz Soške doline. Razlike sicer niso velike: eni rečemo hudič, drugi hudic, eni gremo če, drugi cja. Če gremo v Terske doline in Rezijo, opazimo, da govorijo že zelo pofurlanjeno narečje. So pa tudi druge posebnosti, recimo izgovorjava črke G: slovenska 'gora' je pri nas 'hora', v Terskih dolinah in Rezji pa zgolj še 'ora'. Tisti, ki je pozoren na te razlike, lažje razume vsa narečja in prepozna njihovo skupno slovensko pripadnost. Nekateri pa na račun teh razlik trdijo, da v Nadiških dolinah ne govorimo slovenščine, ampak poseben jezik, “il nediško'. V Terskih dolinah govorijo 'il po našim', v Reziji pa 'il po nes'. Seveda niso vsi takšni, toda v občinskih upravah najraje prisluhnejo prav tem čudakom. Lahko bi prišel sam Jezus Kristus iz nebes in jim povedal, da govorijo slovensko narečje, pa mu ne bi verjeli. Gre za blodnjo, ki se vleče še iz časov, ko je v Rezijo prišel poljski jezikoslovec in slavist Jan Niecislaw Baudouin de Courtenay in jih označil za Ruse ... Le kdaj jih bo srečala pamet?!”

Ob slovesu vzame gospod Božo v roke drobno knjižico Gregorčičevih Poezij in v slovo prebere verz iz pesmi Življenje ni praznik: “Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!” In zaključi: “Bil sem dušebrižnik in kolikokrat so mi rekli, da naj skrbim za cerkev, toda mi smo vedeli, da naš stan zahteva nekaj več. Borili smo se za pravice naših ljudi in na to sem ponosen.”

TONI GOMIŠČEK


Najbolj brano