Ukinjanje dopisništev RTV je predvsem stvar gledalcev

Za RTV Slovenija, javni zavod, ki ga financirajo davkoplačevalci, bi morala biti najpomembnejša kakovost informacij, ki jih posreduje gledalcem. Ko gre za klestenje proračunov pa se zdi, da pri odločitvah ta odigra premajhno vlogo.

V javnosti se je dvignilo veliko prahu, ko je RTV Slovenija septembra ukinila zagrebško dopisništvo. Kljub temu, da so (bili) zaradi arbitražnega sporazuma o Piranskem zalivu takrat med Slovenijo in Hrvaško zaostreni odnosi, da je trenutno na slovensko-hrvaški meji aktualna begunska oziroma migrantska kriza in nenazadnje, da bodo na Hrvaškem kmalu leta volitve. Zakaj nacionalna televizija ni z ukinitvijo dopisništva, če je bilo to že potrebno oziroma je padla takšna odločitev, počakala do konca leta? Na RTV odgovarjajo, da je zaprtje zagrebškega dopisništva finančne narave in da je bila ta odločitev sprejeta že lani, ko so bila skladno s poslovnim planom za leto 2014 zmanjšana sredstva vsem enotam RTV Slovenija, vključno z mednarodnim oddelkom, v okviru katerega deluje zunanja dopisniška mreža. Delovanje dopisništva se je nato podaljševalo, dokler je bilo zanj še mogoče zagotavljati sredstva.

Dodajajo, da je bilo zaprtje dopisništva v Zagrebu glede na geografsko bližino in več alternativnih modelov pokrivanja tega področja najbolj racionalna opcija. Trenutno pa, tako RTV, ne načrtuje zaprtja nobenega drugega dopisništva, v zadnjih 18 letih pa ni bilo ukinjeno nobeno drugo dopisništvo, dodali so celo dve novi - v Pekingu in Londonu, od koder poročata pogodbena sodelavca.

Z nacionalke so na vprašanje, kako bodo nadomestili raziskovalno dopisniško novinarstvo na terenu, kjer je ena od ključnih stvari za njegovo kakovostno izvedbo ta, da novinar pozna lokalne razmere, kar lahko na tej ravni opravlja zgolj tako, da tam tudi domuje, navezuje kontakte s svojimi viri, odgovorili, da gledalci in poslušalci za aktualne, verodostojne in pravočasne informacije iz sosednje Hrvaške nikakor ne bodo prikrajšani: “Pokrivanje tematik, povezanih s Hrvaško, od septembra naprej s sodelavcem snemalcem prevzema novinarka Irena Ulčar Cvelbar, ki živi v Krškem. Podobno tudi Avstrijo s Koroške pokriva novinar Lojze Kos. RTV Slovenija bo še naprej strokovno in celovito, predvsem pa ažurno spremljala dogajanje na Hrvaškem.”Vanja Vardjan, nekdanji dopisnik, katerega delovno mesto so ukinili, nastale situacije ni želel komentirati. Povedal je zgolj to, da se je iz Zagreba vrnil v Ljubljano in da trenutno še ne ve, kaj bo počel v prihodnosti oziroma kakšne bodo njegove nove zadolžitve.

Dopisnika o nujnosti dopisnikovega fizičnega stika z državo

Dopisnik RTV iz New Yorka Edvard Žitnik pravi, da je ukinjanje dopisništva v sosednji državi s programskega vidika težko razumljiva poteza. Predvsem zato, ker imamo s Hrvaško kup nerešenih nasledstvenih, sosedskih in gospodarskih problemov in ker gre za državo, ki nam je po tranzicijskih travmah veliko bližje, kot smo si pripravljeni priznati. “Kljub relativni bližini Zagreba, Hrvaške ni mogoče celovito pokrivati iz Slovenije. Seveda se je vedno lahko mogoče priključiti na agencijski servis Hine (hrvaške tiskovne agencije) in z občasnimi poročanji pokrivati delovanje vlade, parlamenta, skratka hrvaških uradnih inštitucij. Vendar samo dopisnik, ki živi v Zagrebu, lahko začuti utrip sredine, iz katere poroča in o katerem ne pišejo agencije. Če bi se res vse našlo na internetu, potem že kakšnih dvajset let, odkar smo vsi priklopljeni na svetovni splet, nobena resna medijska hiša ne bi imela dopisnikov. So predragi, včasih so muhasti, imajo svoje mnenje in uredniki nikoli ne vedo čisto natančno, kaj bodo od njih dobili; sicer zelo redko nekateri celo zbolijo, na delovnem mestu pa so 24 ur na dan, tudi med prazniki in dopusti, ko vir domačih političnih tem po pravilu presahne. RTV Slovenija je nekoč s popolnoma istimi argumenti, kot zdaj, ko gre za Zagreb, ukinila naše dopisništvo na Dunaju. Verjetno je hiša res prihranila nekaj deset tisoč evrov, a zaradi tega naši programi danes niso nič kakovostnejši. Nihče več se ne spominja, kdo je vodil RTV hišo, ko smo zaprli Dunaj, a ostalo je grenko spoznanje tistih, ki smo program delali takrat in ga delamo še danes: zaprtje dopisništva je veliko veliko lažje kot njegovo odprtje,” poudarja Edvard Žitnik.

Nacionalkina dopisnica iz Rima Mojca Širok pa je mnenja, da ključna izkušnja za dopisnika prav neposredni stik z državo, o kateri poroča: “Nobene družbe ne razumeš zares, če v njej ne živiš. Če nimaš stika z običajnimi ljudmi, hodiš v njihove trgovine, lokale, imaš iste probleme kot oni, ko iščeš vodovodarja, ker ti pušča v kopalnici, parkirni prostor v tem norem mestu ali se izgubljaš v birokraciji, ko po mestnih uradih tavaš za tem ali onim potrdilom. Tega nobeno vnaprejšnje poznavanje državnih sistemov in problematik ne more nadomestiti, pa če je še tako globoko. Danes, ko lahko z viri stopiš v stik prek spleta kadar koli, je zgodba s terena dodana vrednost. Še posebej za televizijo, kjer težko prikriješ, ali poročaš iz pisarne ali z ulice.”

Plače dopisnikov RTV so 560.000 evrov letno

Dopisniška mreža RTV Slovenija na tujem šteje enajst dopisništev: New York (Edvard Žitnik), Moskva (Vlasta Jeseničnik), Berlin (Polona Fijavž), Rim (Mojca Širok), Bruselj (Erika Štular, Matjaž Trošt), London (Nina Kojima), Beograd (Marta Razboršek), Peking (Uroš Lipušček) in Bližnji vzhod (Karmen Švegl) ter Koroška/Dunaj (Lojze Kos) in Furlanija - Julijska krajina (Mirjam Muženič). V Bruslju imajo kar dva dopisnika, v Londonu, Pekingu in na Bližnjem vzhodu pa imajo pogodbene sodelavce. Skupni letni strošek dopisniške mreže v tujini znaša nekaj več kot 1,4 milijona evrov. V letu 2014 je bilo za dopisniško mrežo porabljenih približno 850.000 evrov variabilnih stroškov za stanovanjske stroške dopisnikov, najem snemanih ekip, telekomunikacijskih povezav in potnih stroškov. K variabilnim stroškom je treba prišteti še strošek plač dopisnikov, ki jih ureja uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Plače dopisnikov skupaj znašajo letno malce manj kot 560.000 evrov.

Če primerjamo s sosednjo Italijo: nacionalni RAI ima prav tako enajst dopisništev, in sicer v Bruslju, Kairu, Jeruzalemu, Londonu, Moskvi, Nairobiju, New Yorku, Parizu, Pekingu, Berlinu in Rio de Janeiru. Zanimivo je, da sta bila dva njihova najprepoznavnejša dopisnika iz Moskve Slovenca - Dimitrij Volcic in Sergio Canciani.

Rai poročevalce potem v slogu “gli inviati” za določen čas pošilja, kamor je potrebno oziroma kjer so takšna ali drugačna žarišča.

Ervin H. Milharčič: “Ukinitev dopisništva je odpoved razumevanja države”

Za RTV Slovenija, ki jo sofinancira država in davkoplačevalci, bi morala glede novinarskih standardov veljati strožja merila. Tako so prepričani številni medijski analitiki. Razumljivo je, da zasebna medijska hiša, ki se znajde v finančnih težavah, svoj proračun oklesti tudi tako, da ukine kakšno dopisništvo, saj ta, kot je razvidno iz zgornjih številk, niso ravno nizkostroškovna. Od nacionalke pa bi morda pričakujemo več borbe za kakovostno raziskovalno novinarstvo. Še posebej na področju zunanje politike, saj gre za “poklic”, ki je že zelo ogrožen. Novinar Dnevnika in izkušeni poznavalec zunanje politike Ervin Hladnik Milharčič se sprašuje, kaj sploh je dopisništvo in ugotavlja, da to ni zgolj novinar, ki sam poroča iz prestolnice države, ker je pomembna za naš razumevanje sveta. “Poročevalca se da hitro nadomestiti s sintetičnimi novicami. Poročila je res mogoče potegniti iz mednarodnih agencij. Agencije že same vsako jutro naredijo seznam pomembnih dogodkov, ki jih urednik v pisarni lahko postavi v svojo hierarhijo dogodkov, ki ga zanimajo. Rezultat je, da je njegov časopis enak vsem drugim časopisom, ki uporabljajo isti servis. Dopisnik išče novice, ki so zanimive za njegove bralce, in jih prevaja v politični jezik svojega okolja. Če ga ukinemo, se odpovemo našemu razumevanju države. Pri sosednjih državah to prej ali slej pripelje do sitnosti. Vendar z ukinitvijo dopisništva ne odstranimo samo novinarja. Dopisništvo je dolg seznam ljudi, s katerimi dopisnik vsak dan komunicira, jih vprašuje za mnenja, ocene in pripovedi. Okrog dopisništva je široka mreža stikov, skozi katere dopisnik misli družbo, v kateri živi in ki jo potem posreduje svojim bralcem ali gledalcem. Dopisništvo so desetletja gojitve odnosov z ljudmi, ki delajo politične kariere, pridobivajo vpliv in so bogat vir razumevanja svojega okolja. Spremljanje njihove poti pomeni privilegiran dostop do njih. Večino časa se koristnost dopisništva lahko tudi ne opazi, ker je višja kvaliteta informacij samoumevna. V času krize pa je medij, ki je za razumevanje svojega sveta odvisen od drugih, nezanimiv in nerelevanten. Z ukinitvijo dopisništva se zavestno odločimo za nerelevantnost,” je prepričan Hladnik Milharčič in dodaja, da je ukinitev dopisništva v novinarstvu zares čudaška odločitev.

Matija Stepišnik: "Zapiranje dopisništva je strokovni fiasko"

Z njm se strinja tudi nekdanji predsednik Društva novinarjev Slovenije (DNS) in urednik na časniku Večer Matija Stepišnik, ki je krčenje dopisniške mreže označil za napako in obrazložil, da gre največkrat za kratkoročno učinkovit, a izrazito kratkoviden ukrep, ki v osnovi zelo poslabša poročanje, komentiranje in analiziranje dogajanja v državah, kjer se dopisništvo zapira. Zapiranje dopisništva v Zagrebu je zanj strokovni fiasko, saj meni, da stalnega dopisništva občasni poročevalci, ki prihajajo na teren, ne morejo nadomestiti. Stepišnik dodaja, da tukaj sploh ne gre za vprašanje, ali je dopisnik svoje delo opravljal dobro ali ne: “Če ocenjujejo po strokovnih kriterijih, da ni, obstajajo drugi vzvodi. Zunanjepolitične redakcije, ki so, če so novinarji na terenu, seveda dražje, so že od začetka krize med prvimi, ki se znajdejo na udaru varčevalnih rezov. Standardi padajo, zadovoljujemo se z instant agencijskimi vestmi, javnost pa medijske hiše tako vse bolj zapirajo za ograje naših mest in vasi, v provincializem in jim odvzemajo možnost, da lokalna dogajanja reflektirajo tudi skozi nujni globalni/mednarodni kontekst.”

Nekdanji predsednik DNS poudarja, da so skozi stalna dopisništva novinarski izdelki lahko veliko bolj insajderski, krčenje dopisniške mreže, tako mednarodne kot tudi lokalne, pa je označil za poseg v kakovost novinarskih vsebin oziroma medijskega produkta: “Od nacionalne televizije bi pri tem še posebej pričakovali visoke standarde. Gre za javni medij, financiran od vseh nas, zato je njihova poteza še toliko bolj sporna in nerazumljiva. Da imamo prvovrstne informacije iz Zagreba, novinarje, ki tam postavljajo vprašanja in posredujejo ustrezna pojasnila, je prvovrsten javni interes, informiranost o Hrvaški ni pomembna le zaradi trenutno napetih političnih odnosov in arbitražne zgodbe, ampak tudi zeto, ker gre za državo v neposredni bližini, ki je s Slovenijo gospodarsko zelo povezana, številni slovenski državljani pa tam vsako leto preživijo precej dni.”

Konkurenčna prednost RTV je kakovostna dopisniška mreža

Podobnega mnenja je tudi njegova kolegica in nova predsednica DNS Petra Lesjak Tušek, ki meni, da je bila ključna konkurečna in vsebinska prednost javnega RTV servisa že od nekdaj razvejana, kakovostna dopisniška mreža tako doma kot v tujini. “Terensko delo, vpetost v okolje, neposredni stik z viri informacij, možnost pridobivanja in preverjanja informacij - prvenstveno in v temelju pa (vse)prisotnost na določenem območju - zagotavlja (večjo) verodostojnost vsebin, ki jih javnostim posredujejo novinarji-dopisniki. Dopisniška mreža je ena od največjih vrednot, vrednosti javnega servisa, ki omogoča tudi takojšnje reakcije, bodisi na domačem bodisi na tujem terenu. S tem zagotavlja ažurnost, ki je pri elektronskih medijih posebej pomembna. Agencije (sploh pa tuje v primeru dopisnikov v tujini) v tem smislu kakovostnega in vse- ter večstranskega zagotavljanja obveščenosti občinstev ne morejo nadomestiti neposrednosti in prisotnosti dopisnikov RTV na terenu. Kot tudi ne morejo v zadostni meri zagotoviti kontekstualizacije in analitičnosti vsebin, ki jo z več novinarskimi prispevki (oglašanja, prispevki, zlasti pa tudi širše poglobljene oddaje) prinašajo novinarji z neposredno vpetostjo na določenem terenu,” zaključuje novinarka Petra Lesjak Tušek.

V času takšnih in drugačnih peticij bo morda želja po kakovostnem raziskovalnem novinarstvu na tujem koga spodbudila, da bo začel zbirati podpise za vrnitev dopisništva v Zagrebu in jih dostavil vodstvu RTV Slovenija. Če jih ne bodo upoštevali (torej konstruktivne kritike svojih gledalcev), pa jih lahko odložijo pred vrata varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Če je od teh pravic sploh še kaj ostalo.

IZAK KOŠIR

---