Ujetniki svobodnega trga

Ne, gospa knjižničarka, ki je ondan komaj utegnila opaziti stranke, saj je s telefonsko slušalko v rokah prav v službenem času in prav na delovnem mestu morala vneto reševati svoje zasebne težave s sosedi, jutri najbrž ne bo šla v Ljubljano. Tam bodo protestirali zoper neke tajne sporazume med ZDA in Evropsko unijo, bentili čez neke kratice, ki jih gospa niti ne razume.

Ah, ko bi jo videla Vesna Vuk Godina, tole gospo knjižničarko, ki je povozila vsa pravila bontona in za povrh še lep šopek profesionalnih, se z uradnikom na drugi strani telefonske žice živahno in glasno pogovarjala o mejah in mejaših, parcelah, pravilih in zakonih, medtem pa iz rok strank avtomatično sprejemala knjige in jih polagala na kupček ob sebi, tu in tam komu samo malomarno pomignila, mu z minimalistično pantomimo sporočila, da je vse v redu, da mu tokrat ni treba plačati zamudnine, pa že spet pletla neskončen in neizmerno pomemben pogovor. Ko bi jo videla, bi naša antropologinja vzkliknila, saj sem rekla, saj sem rekla, Slovenčka so stoletja in tisočletja tako izoblikovala, da najviše postavlja skrb za domačijo, nič kaj pa mu ni mar za državo. Domačijo ima za svojo, to je temelj njegovega bitja in žitja, zanjo je pripravljen storiti vse in še več, države pa pravzaprav nikoli v zgodovini ni imel s svojih rokah, zato ima to abstraktno tvorbo še zdaj za nekaj tujega. In prav tako mu je mar samo, kaj ga bo doletelo danes ali jutri, ni pa pripravljen razmišljati dolgoročno in kompleksneje.

Kaj ga brigajo TTIP, CETA in TISA! Za blagor svoje domačije se je pripravljen postaviti na glavo, spravljati soljudi ob živce, kršiti napisana in nenapisana pravila, niti z mezincem pa ne bo mignil, če mu še tako natančno pojasnite, da tiste tuje kratice niso prav nič nedolžnega. Označujejo Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo, Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado ter Sporazum o trgovini in storitvah. Zveni lepo, ne? Sporazum ni nič slabega, mar ne, dobro je, če se razumemo in sporazumemo.

Že, vendar pogajanja - ta so se že lani v najstrožji tajnosti pričela v Ženevi, med ZDA in Evropsko komisijo, ki zastopa EU in njene članice - običajnemu državljanu in njegovi državi prinašajo mnogo slabega in bolj malo dobrega, opozarjajo budni. Čemu sicer takšna tajnost?

Sporazumi vsebujejo številna pomembna področja. Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo, na primer, obravnava bančništvo, zavarovalništvo, prenos podatkov, monopol nad avtorskimi deli, sanitarne ukrepe, denimo higienske standarde pri pridelavi hrane, pa javna naročila, energijo in surovino ... Po zaslugi Wikileaks vemo, da je samo pet od devetindvajsetih poglavij posvečenih trgovini, opozarja sociolog Tomaž Mastnak, veliko pomembnejše pa je vzpostavljanje mednarodnega sistema nekakšnih sodišč, ki bodo po zaslugi sporazumov nadrejena nacionalnim zakonodajam. Tako je, pravniki velikih globalnih korporacij bodo imeli več besede od pravnih sistemov suverenih držav! Preglasovali bodo lahko nacionalne zakone, za katere bodo presodili, da ogrožajo zaslužek, ki ga korporacijam ponuja svobodni trg. Drugače povedano: države, med njimi kajpada tudi ponosna samostojna Slovenija, bodo dokončno ujetnice svobodnega trga. In multinacionalke se bodo lahko neovirano zažrle v vsako poro osvojenih držav.

“Socialna država in javni sektor sta danes lovišče kapitala, edini možni trg, ki je še preostal,” svari okoljevarstvenik Anton Komat. “Kapital nima več kam, zato ima za cilj privatizacijo vsega, kar je v državni, javni ali skupni lasti: od socialnih storitev, elektrogospodarstva do telekomunikacij, od inženiringa do gradbeništva, od pošte do železnic, od cest in luk do letališč, od zdravstva do šolstva, od pokojnin do zavarovanj, od varovanja narave do turizma, od zaporov do pogrebov, od rudnikov mineralov do pitne vode.”

Po lanskem Wikileaksovem razkritju so se zvrstili protesti v mnogih državah, v Švici, Indiji, na Japonskem, Nizozemskem, v Belgiji, Avstriji, Angliji, Avstraliji, Kolumbiji in še kje, tudi v Sloveniji, a nasprotnike tajnih sporazumov v bes spravlja neomajna otopelost širše javnosti, od domače politike in medijev do ljudskih množic.

Danes človeka pač skrbi, ali se mu bo s sosedom uspelo domeniti glede meje in v supermarketu zbrati dovolj pik, ob omembi daljne Ženeve in še daljnejše prihodnosti, naj se mu ta kaže še tako črna, pa zgolj zamahne z roko.

Kaj bi, zabrunda, tam se bodo zmenili po svoje, pa če je meni prav ali ne. Poleg tega je morda že prepozno, morda je vse že popisano in podpisano. Sploh pa kaže, da bo jutri v Ljubljani deževno.

ANDRAŽ GOMBAČ

---