Ujeti za zidovi svojega geta

Brodolom ladje z begunci, ki je v globine Sredozemskega morja potegnila kakih 800 ljudi, je kot prebuditev iz sanj. Afrika niso le lačni “črnčki”, ki jim v humanitarnih akcijah odštejemo nekaj drobiža ali pa še to ne, vojna pa ni le nekaj, o čemer se učimo iz učbenikov in kar gledamo na televiziji. Afrika se je zdaj zgodila Evropi in to tako nepovratno, kot se je že pred več stoletji Evropa zgodila Afriki.

Zavzeto iskanje rešitev in deklarirana solidarnost na politični ravni sta te dni med prvimi vestmi v vseh medijih, čeprav se ob zadnji tragediji ni zgodilo nič novega. Ljudje se na poti v naš, “boljši” svet utapljajo že leta, živijo kot živali v begunskih taboriščih in na ulicah, denimo, italijanskih mest kot sužnji kriminalnih združb prodajajo cenene ponaredke.

Če si legalno uredijo bivališče v Evropi, so zaželeni le za opravljanje najbolj umazanih del. Sicer pa so ti ljudje odveč. Živijo v revnih predmestjih velikih evropskih mest, daleč od oči “pravih” meščanov, ki v revne soseske, prepredene s kriminalom, ne upajo vstopiti. Ali pa jim kaj takega še ni prišlo na misel in jih niti ne zanima, kako brez socialne mreže svojih sorodnikov živi mati, ki jo je, zmeden v novem svetu, zapustil mož, kako razdvojeni so najstniki, ki so se znašli med tradicijo svojih staršev in vsemi priložnostmi, ki jih v Evropi ponuja “svoboda”, kako nebogljeni so otroci, ki jim pogosto nepismeni starši ne morejo pomagati pri domačih nalogah, kako ponižani so vsi ti ljudje, ki so v Evropi želeli začeti novo življenje ... A v starem svetu novi začetki niso možni. Vloge za te priseljence so bile napisane že davno, preden so stopili na naša sveta tla.

Letos mineva osemdeset let od abesinske vojne, zadnje klasične imperialne vojne za afriško ozemlje; vse ostalo so si evropske kolonialne velesile razdelile večinoma med 17. in 19. stoletjem. V tistem obdobju je cvetelo tudi trgovanje s sužnji. Trgovci z belim blagom naj bi v Ameriko odpeljali osem milijonov Afričanov. Formalna osamosvojitev afriških držav v desetletjih po drugi svetovni vojni je le redkokje prinesla mir.

Oblast v Afriki so prevzeli samodržci, ki zaradi osebnih interesov ne zmorejo in nočejo urediti kaosa, v teh nestabilnih razmerah pa lahko razviti svet še naprej nemoteno izčrpava tamkajšnje naravne vire. Na vratovih bogatih dam se lesketajo krvavi diamanti, trg široke potrošnje pa je preplavljen s prenosnimi telefoni, tablicami in računalniki, ki ne bi delovali, če vanje ne bi bile vgrajene redke kovine, dostopne le v Afriki. Zaradi lakote in vojn so mnogi Afričani razumljivo obupali nad tem, da bi boljše življenje našli na svoji celini.

Evropa zdaj postaja tudi žrtev lastnih zgrešenih politik na Bližnjem vzhodu. Italijanske oblasti resno sumijo, da so kriminalci, ki vodijo ljudi preko Sredozemskega morja, povezani s terorističnimi organizacijami, kot je Islamska država. Sirski in iraški begunci tako postanejo večkratne žrtve svojih krvnikov. Najprej so jim ti skrajneži uničili dom, zdaj pa jim morajo kot begunci še plačevati za plovbo v Evropo. Tako hočeš nočeš financirajo terorizem, ki postaja neobvladljiv. Kje v tej verigi vzrokov in posledic sta Evropa in njen civilizacijski podaljšek ZDA, vemo že dolgo. Spodbujanje kriz na Bližnjem vzhodu, ki je bilo v začetku morda namenjeno le iskanju novih trgov za prodajo orožja, se je zdaj začelo spreminjati v lastno pogubo.

Zadnji veliki brodolom je spet spodbudil debate o nujnih reševalnih akcijah na Sredozemskem morju, a podobni zavzetosti smo bili priča tudi leta 2013, ko je pri Lampedusi utonilo 360 ljudi. Takratna nesreča je v širši javnosti prvič sprožila val zahtev, naj prebežnikom pomaga vsa Evropa, ne le Italija. Edina otipljiva posledica takratne tragedije je bila opustitev akcije Mare nostrum in prehod na evropsko akcijo Triton. A po uvedbi usklajenega evropskega ukrepanja je začelo število žrtev skokovito naraščati. Kakor kaže, si razvita Evropa, ki postaja gojišče populistov in ekstremistov, na tihem želi, da bi na poti v “boljši” svet utonilo čim več ljudi ...

Bruno Bettelheim (1903-1990), psiholog, ki je kot Jud preživel nacizem, je ugotavljal, da so Judje z “mentaliteto geta” sami pripomogli k svojemu iztrebljenju, in opazil, da se nekaj podobnega lahko zgodi Zahodu. “Zahodni svet se je tudi sam, kakor se dozdeva, oklenil filozofije geta, ker ni hotel izvedeti in niti razumeti, kaj se dogaja drugod po svetu. Če ne bomo pazili, se bo beli zahodni svet, ki je manjšina človeštva, zaprl za obzidje lastnega geta,” je opozoril.

Ne, nismo pazili. Četudi bi po nekem čudežu na Zahodu zdaj vendarle dozorelo spoznanje, da je treba težave našega in nerazvitega sveta reševati povezano, je za takšen pristop morda že prepozno. Če je evropska civilizacija na začetku svojega konca, je zdaj skrajni čas vsaj za to, da začne za seboj puščati dobre sledi. Zadnji čas je, da pogleda čez obzidje svojega geta in začne udejanjati ideale, ki jih je vedno pridigala, a nikoli zares živela; ideale, kot so etika, humanost, dobrota in solidarnost. JANA KREBELJ

---