Ubald Vrabec in James Joyce sta bila v Trstu soseda

Angleški pisatelj David Lodge je v romanu Majhen svet solidno spletel pripoved, ki sloni na večkratnem križanju poti. Junaki zgodbe se udeležujejo kongresov na raznih koncih sveta, pri čemer se izriše razburljiv splet srečanj v raznih mestih, na letalih ali na letališčih. Vse je sad Lodgeove bujne domišljije. Škoda, kajti če bi Lodge poznal Trst in njegovo železniško postajo, bi morda nastal podoben roman, a z resničnimi podatki.

Odpri galerijo

Začel bi se lahko s srečanjem med slavnim književnikom in zgodovinarjem takoj po prvi svetovni vojni.

James Joyce je zganjal kraval

“Ničesar se ne spominjam o našem prihodu v Trst,” piše na prvih straneh avtobiografije Erica HosbawmaZanimivi časi. Slavni zgodovinar se je rodil junija 1917 v Aleksandriji, od koder se je njegova družina hitro preselila na Dunaj. Hosbawm je iz Egipta do avstrijske prestolnice potoval kot dveletni otročiček v spremstvu staršev. Mlado družinico je v Trstu pričakal ded, ki jih je nato po južni železnici spremil do Dunaja.

Hosbawmi so prečkali tržaško železniško postajo leta 1919. V knjigi Renza S. CrivellijaJames Joyce Itinerari Triestini pa zasledimo podatek, da se je James Joyce prav tistega leta vrnil v Trst. Nemara se je zgodilo, da je Irec z okroglimi naočniki in ozkimi brki pod nosom stopil z vlaka in opazil družinico, ki se je razgledovala po peronu, iščoč vlak, ki pelje na Dunaj. Mali otrok si ni mogel predstavljati, da bo nekega dne bral knjige brkatega očalarja, ta pa si ni mogel predstavljati, da bo tisti navihanček nekega dne skoval izraz “kratko stoletje”.

A če je Hosbawm v Trstu preživel le nekaj ur, jih je Joyce bistveno več. Prvič se je naselil v tem mestu leta 1904 in tu ostal do leta 1915. Ob naslednjem povratku po koncu prve svetovne vojne pa se je ustavil le še za leto.

Kot piše Renzo S. Crivelli, je tržaška železniška postaja ena ključnih postojank irskega književnika. Ta je nemalokrat potoval z vlakom, tako ali drugače pa je rad pohajal po okolici postaje. S tem je tudi povezana zanimiva anekdota mladega Joycea. Ko sta z zaročenko Noro 20. oktobra 1904 prispela v Trst, je fant naročil punci, naj sede na klop v parku pred postajo in naj ga počaka, češ da bo kmalu nazaj. Toda vihravega Jamesa potem ni bilo od nikoder ...

Zgodil se je incident. Druščina pijanih mornarjev je motila javni red in mir, zato so posegli policaji. Aretirali so razgrajače in tudi Joycea. Moral se je oglasiti britanski konzul, da so ga naposled izpustili.

Ivan Cankar je nosil rdeč nagelj

Ni skrivnost, da je irski književnik rad pogledal globoko v kozarec. To je dobro vedel tudi Stanislaus Joyce, ki je brata Jamesa večkrat zalotil pri pitju in petju v beznici na trgu Belvedere. Ta trg je od železniške postaje oddaljen le dve minuti hoje. Do njega prideš po stopnišču, kamor so pred nekaj leti postavili tablo, ki spominja, da se je prav tam rodil znani skladatelj.

Bilo je 11. decembra 1905, ko se je čevljarju Karlu Vrabcu in Uršuli Brešan rodil Ubald. Lahko si samo predstavljamo, kako neprijetno je moralo biti prebivalcem okoliških hiš. Mali Ubald je verjetno tako vsi dojenčki večkrat jokal, njegovemu vreščanju pa se je kmalu bržkone pridružilo še kričanje iz bližnjega stanovanja. Od 24. februarja do 30. julija 1906 sta se namreč James Joyce in njegova Nora preselila v Ulico Boccaccio. Živela sta v prvi hiši na tej ulici, ki je le ducat korakov oddaljena od stopnišča, kjer danes stoji tabla v Vrabčev spomin. Tako je, skladatelj in zborovodja Ubald Vrabec ter pisatelj James Joyce sta bila v prvi polovici leta 1906 soseda.

Že leto kasneje pa se je znalo zgoditi še eno naključno srečanje dveh velikanov pisane besede. Leta 1907 je prvič prišel v Trst Ivan Cankar. Kajpak z vlakom. Vabili so ga člani društva Ljudski oder, ki je združeval slovenske delavce in socialdemokrate. Leta 1907 je Cankar kandidiral na volitvah. Kot kandidata Jugoslovanske socialdemokratske stranke ga je v Trst povabil vidni politik in izobraženec Etbin Kristan.

Ivan Regent je v svojih spominih natančno obnovil takratni Cankarjev prihod. “Ker ga v Trstu med nami, to je med odborniki Ljudskega odra, ni nihče osebno poznal, smo se bili z njim pismeno domenili, da ga pridemo čakat na postajo in da bo Cankar imel ob izstopu iz vlaka rdeč nagelj v gumbnici.”

Tako je tudi bilo. Cankar se je držal navodil, toda Regent piše, da je bil nagelj odveč. Z Antonom Jernejčičem sta ga takoj spoznala, saj “Cankar je bil res takšen, kakršnega je karikiral Smrekar”. Kdo ve, ali je tega brkatega temnolasca z Vrhnike opazil tudi James Joyce, ki se je medtem iz Ulice Boccaccio preselil proti središču mesta, kjer je Cankar tudi prespal svojo prvo tržaško noč, in sicer v slovenskem hotelu Pri pošti.

Hudomušno, a tudi napeto

Učitelj, pesnik in pisatelj Karel Širok pa se spominja zadnjega Cankarjevega obiska v Trstu. Bilo je aprila 1918 ob znanem predavanju Očiščenje in pomlajenje. “Kako je potoval Cankar v Trst, mi je pripovedoval Ljubljančan Anžič,” piše v Širokovem pričevanju. Cankar je odpotoval iz Ljubljane, nekje pri Vrhniki si je dvignil desko pod oknom in začel pisati govor. “Iz Trsta so mu sporočili, da bo na predavanju policijski komisar in naj bo zato previden,” razlaga Širok. “Cankar se je prikazal, zavit v loden in z malim kovčkom v roki. Najprej je pozdravil Regenta in Ferfoljo, nato pa stisnil roko še vsem drugim.” Nekdo je nato prijel za prišlekov kovček in ugotovil, da je prazen. Toda Cankar je rekel, da ni. “Predavanje je v njem,” naj bi rekel po Širokovem pričevanju. Vendar po nekaj urah se je izkazalo, da je Cankar lagal. Gostiteljema, odvetniku Ferfolji in njegovi ženi, je priznal, da predavanje še ni docela napisano. Zato mu je gostiteljica postavila na mizo čaj, rum in cigarete ter nezanesljivega pisatelja zaklenila v stanovanje, dokler ni opravil naloge.

Vsa kasnejša pričevanja, ki omenjajo tržaško železniško postajo, niso tako hudomušna. Znanstvenik Lavo Čermelj, ki je stanoval v stanovanju s pogledom na tračnice med železniško postajo in Rojanom, opisuje, kako napeto je bilo med dvema svetovnima vojnama. Ker je pač deloval v slovenskih ilegalnih organizacijah, so za njim stalno oprezali fašistični agenti, ki so mu tudi večkrat preiskali hišo. Zato je leta 1929 pobegnil v Jugoslavijo (preoblečen v železničarja), od koder so ga italijanski vojaki prepeljali spet v Trst na sojenje ob drugem tržaškem procesu leta 1941. Čermelj, ki so ga najprej obsodili na smrt in mu nato čez noč spremenili smrtno obsodbo v dosmrtno ječo, v svojih spominih omenja, kako je z vlaka, na katerem je potoval uklenjenih rok, zagledal svoje nekdanje stanovanje in se spominjal lepših časov.

Fašistična Italija se je sesula 8. septembra 1943. Takrat je Boris Pahor lahko snel italijansko vojaško uniformo in se vrnil v rodni Trst. “Na tržaški postaji ni sprevodnik nič zaklical, ker tukaj vsakdo vé, da je dospel na konec proge, kjer se začenja nova pot človeškim usodam in imajo človeške usode drugačno vsebino,” piše v romanu Mesto v zalivu. V njem Pahorjev alter ego Radko Suban izstopi z vlaka na tržaški železniški postaji, kjer pa zgroženo ugotovi, da karabinjerji in nemški vojaki pregledujejo dokumente pravkar prispelih ljudi. Zato se Suban spretno obrne in steče na neki drug vlak, s katerega bo nato skočil tik pred postajo v Miramaru.

Poljubi in razdevičenje

Radko Suban (oz. Boris Pahor) ni imel druge izbire. Železniška postaja nima veliko izhodov. Vzdolž tirov je namreč kamnit zid, ki ga je opazil tudi junak Mesta v zalivu. “Na zidu pa so zataknjene v strnjeno malto steklene črepinje, ki so mavrični kalejdoskop.”

Zid s steklenimi črepinjami na vrhu stoji še danes. Loči področje tirov od ceste, ki vodi do Rojana in naprej do Barkovelj. Pod fašizmom se je imenovala po kraljici Eleni, zdaj pa se imenuje Viale Miramare ali po slovensko Miramarski drevored.

“Ko je vlak privozil na tržaško postajo, se mi je pogled najprej ujel v krošnje dreves, ki rastejo že onstran zidu, postavljenega med tračnicami in ulico,” piše v eni izmed svojih črtic Saša Martelanc. Na drevesa ob postaji je očitno navezan, saj jim pripisuje pomembno vlogo v burnih časih po vojni: “Strasti in napetosti povojnega Trsta so segale tudi v Rojan, pa vendar ne v tako surovi obliki kot v središču mesta. Nekaj je moralo sredi poti vsaj nekoliko zaustaviti tisto strupeno soparo. Kdove, če niso bila to prav drevesa, na katerih še dandanes posedajo grlice?” V isti črtici se Martelanc zaustavi še ob drugih drevesih, zlasti pri tistem, ki je bilo nema priča sramežljivega poljuba.

A če je Martelanc v Rojanu spoznaval človeško romantiko, je Žarko Petan svoje otroštvo v tamkajšnjih ulicah povezal z bolj mesnatim prizorom. Njegova knjiga O revoluciji in smrti se namreč začne v Trstu. V kratki zgodbi z naslovom Razdevičenje je Petan opisal prigodo mladega Rojančana po imenu Marko (najbrž gre spet za avtorjev alter ego), ki ga mama poleti 1945 spremi na tržaško železniško postajo. “Mama ni in ni hotela popustiti, trmasto je vztrajala, da gresta skupaj na postajo. Nazadnje je Marko le privolil, sprijaznil se je z maminim spremstvom, ampak ob pogoju, da bo ves čas hodila tri korake za njim in da se sploh ne bosta pogovarjala.”

Marko je bil pač član tržaške mladinske antifašistične organizacije in kot njen delegat je potoval na zborovanje v Ljubljano. Bilo mu je nerodno, da bi ga ostali videli v maminem spremstvu. Še posebej ga je bilo strah, da bi ga v mamini družbi videlo dekle, v katero je bil zaljubljen. Iz te začetne nedolžne skrbi pa se Petanova pripoved surovo zasuka, saj se Marko na vlaku neuspešno otepa nekoliko starejšega pohotnega dekleta, ki mu naposled vzame deviškost.

Klavir in pub

Tega prizora zagotovo ni videl nihče od tistih, ki so se često potepali okrog železniške postaje. Joyce in Cankar sta takrat že davno vzela slovo od Trsta in tudi od življenja. In tudi Juliusa Kugyja ni bilo več med živimi.

Ta je bržkone najpogosteje zahajal na železniško postajo. Nemško govoreči glasbenik s slovenskimi koreninami je na tržaški postaji začenjal svoja potovanja v gore, zlasti med Julijce. In tudi rodil se je tik ob trgu pred železniško postajo. Ko pa je sredi tridesetih let začel pisati spomine, je stanoval le kakšnih 200 metrov od Lava Čermelja.

Z okna je lahko gledal na železniško postajo. In kot piše, je imel v stanovanju klavir, ob katerem so se njegove debele roke, vajene krampov in cepinov, blago raznežile.

Pod Kugyjevo hišo na Miramarskem drevoredu je danes pivnica. Imenuje se Legend pub in je odeta v irske barve. Če bi bil James Joyce še vedno v Trstu, bi ga zagotovo srečevali tam.

PETER VERČ

---