Tujcem svojega ne damo

V Sloveniji ni nobene volje, da se kaj spremeni. S temi besedami se je junija 2013 od Slovenije poslavljala nadzornica Nove Ljubljanske banke Marianne Økland, Norvežanka, ki jo je država kot večinska lastnica banke odslovila. Podobno usodo danes doživljata tujca v slabi banki. Se od takrat res ni nič spremenilo? Hkrati ko si tujino dajemo za zgled, smo do tujcev zelo zadržani.

Prva odmevna nezaupnica tujim strokovnjakom se je zgodila v NLB, v osrednjem žarišču zla, ki je v državo priklicalo Družbo za upravljanje terjatev bank, tako imenovano slabo banko. Skupaj z Norvežanko Marianne Økland, ki je takrat s svojimi bančnimi izkušnjami pomagala tudi Indiji in Islandiji, sta se morala iz NLB posloviti še dva tuja strokovnjaka, nov nadzorni svet je postal povsem slovenski in v oslabljeni postavi (z enajstih na sedem članov). Naj je bil ukrep primeren ali ne, dejstvo je, da ga je država kot večinska lastnica banke zahtevala v okoliščinah, ko je morala vanjo vložiti pol milijarde evrov dokapitalizacije.

Takrat se je razvnela polemika o tem, koliko so tuje moči v državi potrebne in predvsem zaželene. Tedanja opozicija se je zgražala nad “izgonom tujcev”, v novih nadzornikih pa je videla politične kadre, saj so bili nenazadnje res izbrani po volji oblasti. Toda tudi v koaliciji mnenja niso bila enotna.

Po uveljavljeni maniri je tema postala priročno politično orodje. V sami koaliciji sta se po pričakovanju nemudoma odzvala predsednik Desusa Karl Erjavec in predsednik SD Dejan Židan, ki sta zahtevala odstop celotnega upravnega odbora slabe banke. Ko sta ugotovila, da sta usklajena, pa je prvi mnenje spremenil. Čeprav obe koalicijski, sta stranki namreč dovolj rivalski, da se popolna usklajenost že zaradi volilcev ne spodobi.

Tako je tudi v tokratnem primeru v zvezi z nezaupnico predsedniku upravnega odbora slabe banke Larsu Nybergu in glavnemu izvršnemu direktorju Torbjörnu Manssonu. Po uveljavljeni maniri je tema postala priročno politično orodje. V sami koaliciji sta se po pričakovanju nemudoma odzvala predsednik Desusa Karl Erjavec in predsednik SD Dejan Židan, ki sta zahtevala odstop celotnega upravnega odbora slabe banke. Ko sta ugotovila, da sta usklajena, pa je prvi mnenje spremenil. Čeprav obe koalicijski, sta stranki namreč dovolj rivalski, da se popolna usklajenost že zaradi volivcev ne spodobi. Nadaljevalo se je v parlamentarnih delovnih telesih. Komisija za nadzor javnih financ, ki jo večinsko obvladuje opozicija, je za odstop celotnega vodstva, v odboru za finance in monetarno politiko pa se zadovoljijo z odhodom obeh tujcev. Vse skupaj se bo še stopnjevalo na napovedani plenarni seji DZ na to temo.

No, ob vsem imamo še forenzično preiskavo kreditnih map v NLB, ki jo opravlja družba R.U.R. V tem primeru je za nekatere bolj kot cena v pogodbi gotovo sporno to, da je lastnik družbe Drago Kos, nekdanji predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, torej človek, ki bi ga marsikdo iz kroga celotnega dogajanja utopil v žlici vode.

Tako se je bati, da ne bomo nikoli izvedeli imen pravih krivcev za tiste luknje v banki, iz katere, ne pozabimo, je že davno pobegnila belgijska banka. Država je za drobiž dobila večinski lastninski delež, kar je za nekatere pomenilo dejanje v prid nacionalnemu interesu. V njegovem imenu se še naprej “uspešno” otepamo tujcev.

In to pri našem ljudstvu še vedno vžge. A le do trenutka, ko vsaj s pogledom sežemo čez meje. Prav zgovorno se je to pokazalo med nedavnim popotovanjem v skupini po Češkem. Še posebej spodbujeni so bili bolje poučeni, tisti, ki so pred kratkim izvedeli, da nas je po višini bruto domačega proizvoda med vzhodnoevropskimi državami s prvega mesta izrinila Češka. Doma kritični do razprodaje premoženja so tam hvalili Češko, ki da je gospodarnim tujcem pravočasno zaupala svoja bogastva, med drugim pregovorno zanesljivim Nemcem blagovno znamko Škoda. Vse je bilo boljše kot pri nas, od čistoče (kar povsem ne drži) prek (seveda) piva do vremena. No, vmes je padla pripomba, kaj pa zdaj, ko je češki nacionalni ponos ogrozil donedavna tako čislani Volkswagen? In naprej: reši jih lahko slovenska Hidria v slovenski lasti s slovensko inovacijo. Danes bi dodali: Kolektor bo s svojo kolekcijo dobave Volkswagnu in posredno tudi Škodi sicer nekoliko prizadet. A brez skrbi, ostaja dovolj močan, da kupi švicarsko podjetje in ga preseli v Slovenijo. Častilce Češke je dodatno ohladila informacija rojakinje, ki že 30 let živi v Pragi, da povprečna bruto plača tam znaša približno 1000 evrov. Pri nas presega 1500 evrov. A upoštevati je treba, da povprečje sestavljajo vse plače - od minimalnih do tistih astronomskih, denimo v slabi banki. In tako imamo oboji preveč državljanov, ki životarijo pod robom revščine.

Zato bi se morali veseliti gospodarske rasti in predvsem upadanja števila brezposelnih, ne pa da podatki o tem sprožajo prerekanja, kdo je za kaj zaslužen. Svoje k napredku gotovo prispevajo tudi tujci, a realno le tisti, ki prinašajo delo in razvoj. Drago plačane menedžerske kadre v javnih ustanovah bomo zlahka pogrešali.

DAVORIN KORON

---