Tudi me bi bile kdaj rade spoštovane

V petkovi prilogi Primorskih novic 7. val je bila v prispevku z naslovom Spol povedka v stavku z več osebki 4. aprila problematizirana obojespolska raba samostalnikov in osebnih zaimkov z ujemajočima se oblikama glagolov.

 Foto: STA
Foto: STA

Avtor za ponazoritev svojega mnenja o t.i. spolno občutljivi rabi jezika uporabi primer javnega pisma skupine družbeno dejavnih intelektualk FemA (in njihovih somišljenic in somišljenikov). Žal vsebino naše Zahteve po ureditvi razmer v Komisiji za preprečevanje korupcije RS in s tem po podpori Almi Sedlar, članici senata protikorupcijske komisije delno napačno povzema. Nikakor ne pozivamo najvišjih predstavnikov oblasti, “naj utemeljijo, če so upravičeni ali neupravičeni visoki honorarji nekaterih znanstvenih raziskovalcev ...”. Naša zahteva se nanaša zgolj na ureditev razmer v KPK, ki je, prvič, instrumentalizirala podatke o vprašljivo visokih honorarjih v visokošolskem sektorju s političnim namenom, tako da jih je razkrila na neustrezen način – in drugič, ker predsednik KPK samovoljno onemogoča delo svoji namestnici. Ker je namen pričujočega odgovora s popravkom tudi argumentacija oziroma zagovor rabe spolno občutljivega jezika v navedenem javnem pismu, ki ji avtor oporeka, naj se v nadaljevanju osredotočim na to temo. Prepričana sem, da bo obrazložitev razširila jezikovna obzorja in da bo v prid uvidu v ospoljena razmerja slovenščine, ki tako utrjujejo kot spreminjajo realna družbena razmerja spolov. Ali se bo slovenščina razvijala v smeri utrjevanja spolne diskriminacije ali pa bo eno od sredstev spremembe na bolje v tem okviru, je odvisno med drugim tudi od posamezne govorke in govorca.

Spolno občutljiva raba jezika (s starejšim izrazom “neseksističen jezik”) je evropska in ameriška norma, ki je v določenih državah EU že dobro ukoreninjena, še posebej v domeni zakonskih predpisov in na znanstvenem področju. Prednjači Nemčija, tako je, denimo, na Univerzi v Leipzigu predpisana raba “spolno nevtralnega jezika”, torej načina jezikovnega izražanja, ki se izogiba rabi generičnega slovničnega moškega spola. V Avstrija pa je zakon o enakih možnostih napisan s poudarkom na ženskih jezikovnih oblikah, ki zaobjemajo oba spola, da bi se na ta način uravnotežila spolno diskriminatorna slovnica, ki v obče ni transcendenčne narave, ampak je plod patriarhalnih družbenih razmerij. Priporočila EU o spolno občutljivi rabi jezika niso natančna, saj vsak materni jezik izraža neenakost spolov v slovnici in besednjaku na svoj način. Komisija za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport RS je zato v juliju 2013 poslala Službi Vlade RS za zakonodajo julija predlog z naslovom Spolno občutljiva raba jezika skozi usmeritve Nomotehničnih smernic (pripravila podpisana, recenzentki prof. dr. Simona Kranjc in prof. dr. Katja Šugman Stubbs). S tem predlogom smo želele spodbuditi takšno izražanje v oblikovanju zakonov, ki bo skozi dobro prakso razvijalo občutek za jezik tudi v opisani smeri in kultiviralo slovensko jezikovno okolje s perspektive družbene enakosti spolov.

Prvopodpisana avtorica javnega pisma skupine FemA po analizi prispevka Spol povedka v stavku z več osebki avtorju, profesorju Jožetu Hočevarju ne morem pritrditi niti z vidika običajne logike argumentiranja. Na kratko: profesor, čigar delo sicer od nekdaj spoštujem, uporablja krožni argument za obrazložitev generičnega slovničnega moškega spola. Generični moški spol (samostalnikov in s tem zaimkov) naj bi “zmagal” zato, ker so množinski samostalniki v moškem slovničnem spolu. Povedek v moškem spolu, ki zaobjema tako moške kot ženske, pa naj bi (oz. bi “lahko”) izhajal iz velelnika in želelnika ter povedkov v sedanjem času, pri katerih je oblika spolno nevtralna. Toda, če pomislimo, istoveten argument bi lahko uporabile, uporabili tudi, če bi, hipotetično, kot norma obveljala ženska oblika povedka, ki bi vključevala oba spola, tj. če bi bila normativna za oba slovnična spola raba povedka v ženskem spolu in bi ta, če ponovim drugače, veljal tako za ženske kot za moške.

Pomislek, da spolno občutljiva raba jezika slednjega preveč obremenjuje, je relativen. Sama sem prepričana v nasprotno. Tak jezik je bogatejši, saj kaže (“kot poteza reference”) na bogatejša, bolj poštena družbena razmerja spolov. Pripravi nas na razmisleke, ki so še kako umestni: je prav in smiselno, četudi je slovnično pravilno, v primeru več osebkov, ki označujejo ženske in psa, uporabiti moški spol? (Denimo: Metka, Tinka in Reksi so šli na sprehod.) Ali slovenščina ustrezno izraža družbena razmerja, če določeni samostalniki v moški obliki “pokažejo” na osebo, v ženski obliki pa primarno na stvar? (Denimo: naslovnik, naslovnica.) Je pošteno, da smo ženske v vljudnostnih govorih večinoma “drage”, moški pa “spoštovani”? (Denimo “Drage bralke in spoštovani bralci”.) Mar ne bi bile tudi me, bralke, kdaj rade javno pripoznane kot “spoštovane” (tj. ugledne). Jezik odraža mnogo odnosov, ki jih jemljemo kot nespremenljive, a to niso. Navsezadnje razmislek v nakazani smeri tudi v slovenski slovnici odkriva krasne boljše možnosti od sedaj najbolj uveljavljenih. Eno nakazuje profesor Jože Hočevar sam, čeprav jo razume kot zastarelo: “da je povedek v ženskem spolu, kadar so osebki v stavku ženskega in srednjega spola”. Drugo povzemam po Francu Marušiču: glagolska oblika se lahko ravna po “naravnemu” spolu, in sicer tistemu, ki je v stavku bližje glagolu. In v primerih, ko se glagolska oblika ravna po samostalniku, lahko menjamo vrstni red spolno zaznamovanih samostalnikov tako, da je glagolska oblika enkrat ženska, drugič moška (Denimo: “informacije, ki so jih podale govornice in govorci” in “informacije, ki so jih podali govorci in govorke” ...). Kako navdihujoče je razumeti jezik in njegovo rabo kot vsakokratno kreacijo, ki učinkuje na stvarna razmerja v duhu družbene enakosti.

RENATA ŠRIBAR,

izr. prof. dr.


Najbolj brano