Tradicija skoraj brez primere

Lokev med Divačo in Lipico je velika vas, ena večjih v Sloveniji. V njej živi le nekaj manj kot 800 prebivalcev, za nedeljsko kosilo pa je v vasi krepko več kot tisoč ljudi, kolikor jih je že štela. Razlog za takšen prirast konec tedna je enostaven: v Lokvi je kar osem gostiln, tako gosto najverjetneje niso posejane nikjer drugje v državi.

Odpri galerijo

Na portonu gostilne Muha v središču Lokve je vklesana častitljiva letnica 1679. Le štiri leta prej sta se po starih vaških knjigah v Lokev iz ne prav oddaljenega Škocjana, danes znanega predvsem po Škocjanskih jamah, preselila Angelika in Ivan Muha.

Domačija Muhovih je velika, borjač je dovolj prostran, da je na njegovem delu tudi obsežen vrt. Hiša je bržkone starejša od vklesane letnice, saj domačija, nekoč kmečki dvorec, leži neposredno ob obrambnem stolpu na Taboru, ki so ga leta 1458 zgradili Benečani za obrambo pred Turki. S predorom je povezan z gotsko kapelico Marije Pomočnice, zgrajene nekaj desetletij prej.

Stolp je najpomembnejši kulturni spomenik v kraju. Služil je tudi kot vaška žitnica, zdaj pa je v njem vojaški muzej Srečka Rožeta, ena največjih atrakcij v vasi. V muzeju je razstavljen le del mogočne zbirke, v kateri je kar 5000 uniform. Lokev je stara vas, leta 1118 so jo oglejski patriarhi podarili vitezom templarjem, ki naj bi že istega leta postavili cerkev, na mestu katere so natančno pol stoletja kasneje zgradili današnjo, ki je posvečena sv. Mihaelu. Med drugo svetovno vojno, še pod italijansko okupacijo, je notranjost cerkve poslikal Tone Kralj, ki je krščansko tematiko obarval s prepoznavnim narodnjaškim dotikom. Mussolinija, denimo, je odel v hudičevo podobo.

Furmanska vas

Lokev je bila furmanska vas na poti iz Trsta proti Brkinom, Čičariji in Notranjski. V Trst so furmani tovorili živino, oglje in les, od morja sol in še kaj. Furmanstvo se je okrepilo v času gradnje Južne železnice od Dunaja do Trsta, ki je v Divači zavila proti Sežani in se mimo Proseka in Barkovelj spustila k morju. Čeprav so se načrtovalci nagibali tudi k možnosti, da bi šla trasa skozi Lokavska vrata, so jo zaradi manj ustreznega spusta v dolino Glinščice in nasprotovanja deželnega poslanca Antona Muhe speljali nekoliko severneje. Vas je tako v dobršni meri ohranila staro podobo, železna cesta je ni spremenila.

V Lokvi so se furmani tudi oskrbeli pri katerem od trgovcev. Trgovina Fabianijevih z mešanim blagom nosi letnico 1869, pred osmimi leti pa so jo prenovili in je urejena kot nekoč: zdaj je muzejska zbirka, ki je odprta ob sobotah.

Pomembna furmanska postojanka je bila pri Muhovih, do leta 1857, ko so sredi poletja uradno odprli zadnji krak Južne železnice, je bila pri njih tudi postaja cesarske poštne kočije. V glavnem poslopju, ravnih in čistih linij z okni z železnimi križi, ki so ga dograjevali do leta 1891, goste sprejemajo vsaj od leta 1770, ko je bilo v župnijski kroniki zapisano, da pod stopniščem prodajajo tobak in vino. Čez cesto in vaški trg so bili furmanski hlevi in skedenj. Z več furmani je bilo več povpraševanja, razširili so ponudbo in sredi 19. stoletja je bila pri Muhovih že prava gostilna. Za furmane, dobrodošli so bili zlasti ob vrnitvi, ko so imeli pri sebi tudi zaslužek od poti v Trst, so kuhali enostavne in krepke jedi, golaž, štokviž (bakala), tripe (vampe) in mineštre.

Tržaška gospoda

Iz Trsta je na Kras začela prihajati tudi gospoda, da so se naužili svežega zraka in si privoščili bogat nedeljski obed. Pri Muhovih so tako začeli kuhati še meščansko hrano. Za tradicionalne, vsakdanje jedi, receptov niso zapisovali, kot ustno izročilo so šli iz roda v rod, bili so kar nekako v krvi, za boljše in zahtevnejše jedi pa jih je bilo potrebno zapisati.

Ko je gostilno in kmetijsko posestvo Muhovih vodil praded sedanjega gospodarja Andreja, Anton Muha, tudi lokavski župan in deželni poslanec, ki je oženil Karolino, prav tako iz gostinske družine Racetovih iz Rodika, je nad delom v kuhinji in jedilnicah bdela njegova sestra, stroga teta Mimi. “Kot nekakšen hišni žandar je bila, roko je imela nad vsem,” obuja Andrej družinske spomine. Iz predala potegne zvezek s trdnimi platnicami, v katerega je teta Mimi z natančno, lepo in enakomerno pisavo zapisovala recepte. Veliko je sladic, bolj finih, pa razne juhe in zapiski o pripravah kompleksnejših jedi.

Ko je iz Trsta z avtomobili s šoferjem ali pa z avtobusom, ki je v Lokev prvič pripeljal leta 1913, k Muhovim prišla gospoda, je bila vselej na mizi perutnina. “Kokoš je bila takrat ekstremno nobel jed. Danes je degradirana, čeprav je neprimerljiva razlika med piščancem, vzgojenim na farmi in takšnim, ki je tekal po borjaču in jedel radič,” pravi Andrej, ko oriše nedeljski jedilnik v njihovi gostilni z začetka prejšnjega stoletja: “Najprej je na mizo prišel pršut, seveda od prašičev, vzrejenih pri nas. Sledila je kokošja obara ali juha z jetrnimi cmočki, pa rižota, spet s kokošjim mesom ali jetrci, za glavno jed je bila pečena ali ocvrta piška s krompirjem iz kozice in sezonsko zelenjavo, za konec pa še sladica, običajno kaj boljšega.”

Gospodo so postregli v najlepši jedilnici, kjer pa se niso mešali z domačini ali furmani. Del posodja iz prejšnjega stoletja, v katerem so stregli tudi premožne Tržačane, Andrej skrbno hrani na podstrešju, čakajoč dneve, ko bo imel dovolj časa, da zbirko, ki priča o gostinski tradiciji družine, uredi in pripravi za ogled.

Deseti Muha

Zajeten del današnje ponudbe v gostilni Muha sloni na tradicionalnih jedeh in okusih. Jedi so pripravljene drugače, z manj maščobe in jajc, a v njih se zrcalijo tudi izkušnje prejšnjih generacij. Gospodar Andrej Muha je ponosen na tradicijo, v isti hiši je že deseti Muha zapored, ki skrbi za goste.

Očeta je izgubil mlad, družinsko dejavnost je prevzel leta 2000, po končanem študiju ekonomije v Ljubljani, kjer pa ni preživel niti enega konca tedna, vselej je bil med gosti v Lokvi. Ob strani mu stoji mama Marta, ki ima glavno besedo v kuhinji, s partnerko Heleno Godina, pravnico, doma je iz Slop, s katero imata 14-mesečnega sinka Blaža, enajstega Muho, pa načrtujeta drobne izboljšave, da bodo v Lokvi ohranili in utrdili pristnost, enostavnost in preprostost gostilne, v katero pridejo ljudje bodisi na kozarec vina, na malico, nedeljsko kosilo ali pa na nekajdnevni počitek na Krasu. V sobi s točilnim pultom, ki je enaka že desetletja, načrtujejo zamenjavo točilnega pulta s sodobnejšim, primernejšim zdajšnjim časom. “Pogovarjamo se z arhitekti, kako in kaj, in zdi se mi, da je zamenjava šanka pri Muhi zahtevnejša od projektiranja cerkvenega oltarja,” hudomušno pove Andrej Muha ob legendarnem točilnem pultu, s katerega so postregli že nešteto osmink vina, za njim pa so gostje kdove kolikokrat rešili svet.

Andrej gospodari na približno enako velikem posestvu, kot so njegovi predniki. Zmanjšano je za nekdanje furmanske hleve, kjer je zdaj lokavski Kulturni dom. Razen nekaj let po drugi svetovni vojni, ko je gostilno upravljala zadruga, so v njej goste stregli Muhovi. Ob koncih tedna so jim na pomoč priskočili sorodniki, tudi očetovi sestrični, teti Anica in Duša, ki je lani pred kamerami avstrijske državne televizije ORF skuhalo kraško joto za dokumentarec o Krasu Lojzeta Wieserja in Martina Trixla.

Sobe za goste

Kmalu bo deset let, da je Andrej Muha nekdanji kokošnjak, svinjski hlev in pralnico preuredil v apartmaje, pred tremi leti pa je čez cesto, v nekdanjem seniku v dveh nadstropjih, uredil še sedem sob oziroma apartmajev za goste. Zdaj načrtuje postavitev igral na bližnji gmajni, razmišlja pa tudi, da bi obudil še eno družinsko tradicijo, kmetovanje: “Precej sezonske zelenjave pridela stric Ivan na našem vrtu, letos smo z njo skoraj samozadostni, želim pa, da bi bilo domačega pridelka čim več.”

Domala vse potrebno za kuhinjo dobiva od znanih, dolgoletnih dobaviteljev s Krasa in Brkinov, teran je od Ivana Možeta iz Štorij, malvazija in refošk pa sta iz Istre, od Uroša Klabjana iz Ospa. Ob odprtem vinu v gostilni ponujajo še vse širši nabor stekleničenih vin s celotne Primorske.

“V gostilno pridem ob pol osmih, najprej pristavim krompir, potem si skuham kavo. Če je potrebno, pripravim zajtrk za goste, praviloma jih ga v košarah odnesemo v apartmaje. Potem dam v pečico krače in pečenke ter se odpravim v nabavo,” opiše Andrej vsakodnevna jutranja opravila. Ko se vrne, je v gostilni že živahno, opoldan pa odprejo vrata in za mizami, bodisi na vrtu, bodisi v jedilnicah, je hitro veliko ljudi. Popoldne si vzame nekaj časa zase in za družino, ob 19. uri pa je praviloma spet v gostilni, najsi bo za pultom, med mizami, v kuhinji ali že kar pri vratih.

Gostje, se zdi, že ob prihodu vedo, kaj so si zaželeli. Pri Muhi ni velikih skrivnosti: vsaka sezona ima svoje jedi, nekaj pa jih je vselej na jedilniku. Juhe, jota, ocvrt piščanec, telečja in svinjska krača ali pečenka, so vedno, prav tako njoki, rezanci, špinačni štruklji, jabolčni zavitek in palačinke. Zdaj so še jurčki, pa jagnjetina in več bolj pisane zelenjave. Pozimi bo tudi divjačina, pa seveda klobase.

Gostilna za spomine

K Muhi pride zelo veliko stalnih gostov, tako iz Trsta kot iz slovenskih krajev. Zlasti poleti zaidejo tudi dopustniki, pa pohodniki, bodisi na označeni poti od Alp k morju ali pa izletniki, ki so se napotili na bližnjo Kokoš. In seveda kolesarji, ki jih je na Krasu vse več.

Številni v gostilni odstirajo spomine na prejšnje obiske, veliko se jih z zanimanjem prepusti posodobljeni tradiciji. Tudi v Andrejevih pripovedih, ki zelo dobro pozna zgodbe o ljudeh s starih fotografij na stenah gostilne in času, v katerem so nastale.

Domačija Muha, Lokev. Andrej Muha, Lokev 138, 6219 Lokev, 45°39'39”S; 13°55'43”V. Ponudba: tradicionalna kraška gostilna s sezonskimi lokalnimi jedmi; zaprta je ob četrtkih in petkih; sobe in apartmaji; kolesarjenje in pohodništvo; ogledi in izleti po Krasu (Lokev, Lipica, Škocjanske jame, Vilenica ...)

Prav posebno mesto je v zadnjih letih dobila fotografija, na kateri je Helenina nona Antonija Koblar, ki sta ji bila birmanska botra Andrejev nono Stanko in njegova sestra Zora, za kar ju je prosil Antonijin oče, Helenin praded Štefan, ki je za Muhove pasel ovce v Brkinih. Naključje je hotelo, da sta nekdanje vezi med družinama Helena in Andrej utrdila z ljubeznijo in Blažem, ki mu po igri med gostinskimi mizami in lonci ne bo preostalo nič drugega, kot da bo nadaljeval gostinsko delo desetih moških potomcev družine Muha.

SAŠO DRAVINEC

---