Tomaž Bizajl bo v nedeljo praznoval 80. rojstni dan

V koprsko kavarno Loggia prikoraka ob dogovorjeni uri, točen, urejen in ostrega uma. Tomaž Bizajl, nekdaj minister v vladi Staneta Kavčiča, odgovorni urednik in direktor našega časnika ter še marsikaj, bo v nedeljo praznoval 80. rojstni dan.

21. decembra 1934 se je rodil na Bregu pri Žirovnici, na Gorenjskem, kamor so se njegovi starši priselili iz vasice Grant v Baški grapi, ki je bila tedaj pod Italijo in kjer ni bilo dobiti dela. Ko je dopolnil sedem let, se je družina vrnila v Baško grapo. “Nižjo gimnazijo in učiteljišče sem obiskoval v Tolminu, eno leto sem delal kot vzgojitelj v Dijaškem domu Cerkno, zatem pa kot učitelj in upravitelj na osnovni šoli v Godoviču,” pripoveduje Bizajl, ki je svojo razgibano pot opisal tudi v spominski knjigi Čas velikih pričakovanj (2009).

V šestdesetih letih je bil referent za šolstvo občine Idrija, ob delu pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral sociologijo in leta 1968 tudi diplomiral.

Po preselitvi k morju je postal strokovni delavec in sekretar obalnega komiteja ZKS Koper, najviše v politiki pa se je povzpel, ko je še ne 38-leten v vladi Staneta Kavčiča prevzel vladni resor za kulturo in prosveto ter ga vodil poldrugo leto, nakar je odstopil, saj je po Kavčičevem padcu spoznal, da z Marinčevo vlado ne more sodelovati.

Pred petimi leti se je v intervjuju za našo prilogo spominjal, da si je bil z zagovornikom liberalne politike Stanetom Kavčičem silno blizu: “Imel je zelo subtilne poglede na razvoj in na idejna vprašanja tedanje družbe. Recimo njegov pogled na delavski razred. Obstoječi politiki, konservativcem, je očital, da še vedno vztraja pri predstavah o delavcu iz 19. stoletja, torej pri ročnem, fizičnem delu.” Tako Kavčič kakor Bizajl sta delavca dojemala veliko širše, ga videla kot izobraženega, razgledanega, seznanjenega s sodobno tehnologijo, socializem pa sta si prizadevala ukrojiti bolj po meri sodobnega človeka, ga rešiti iz spon nesmiselnih omejitev, ki so zavirale gospodarski in posledično tudi siceršnji družbeni razvoj. Bizajlu je bila blizu tudi tedaj radikalna in vladajoči politiki nič kaj všečna Kavčičeva vizija gospodarskega razvoja: “Govoril je, da ima Slovenija kot majhna dežela brez posebnih surovin več priložnosti v terciarnih dejavnostih: v turizmu, prometu, bančništvu, energetiki, ekologiji ...”

Bizajlu danes žal ni treba prav nič spreminjati pred petimi leti izrečenih ostrih opazk o “sodobnih narcisoidnih menedžerskih timih, ki podcenjujejo druge zaposlene” in sprevrženi sodobni družbi: “V sebi ima kup anarhoidnih elementov, ni dobro izoblikovana, ne zmore zagotavljati razvoja in jutrišnjega blagostanja. Poglejte vse te nesrečne zgodbe o lastninjenju, o denacionalizaciji, o naših strankah, med katerimi nekatere delujejo bistveno bolj nedemokratično kot rajnka partija. Za primer lahko vzamemo Koper, kjer nam avtokratsko vladanje že leta jemlje dostojanstvo. V zgodovini teh krajev še nihče ni imel tolikšne moči! Partijo je samouprava namreč silila k demokratizaciji. Današnje stranke pa so organizirane tako, da je na vrhu vodja, okrog njega je nekaj sodelavcev, pa krog vernikov, spodaj pa heterogena masa precej oportunističnih ljudi.”

Bolj se razneži, ko beseda nanese na njegovo družinsko življenje. Ponosno pove, da ima dva otroka, pet vnukov in tri pravnuke. “Kar lepa četica, a ne?” se nasmehne.

Še posebej rad se spominja let 1974-1981, ko je bil direktor in urednik Primorskih novic. Ko ga je Zdenka Lovec povabila v hišo, je povabilo sprejel, vendar je postavil pogoj, vreden občudovanja: soglasje kolektiva. V času njegovega vodenja se je časopis kadrovsko in vsebinsko obogatil ter iz tednika prerasel v časnik, ki so ga bralci dobili v roke dvakrat na teden.

Po obdobju na Primorskih novicah, ki ga ima za eno srečnejših v življenju - še danes se redno srečuje z upokojenimi, tu in tam pa tudi s še pišočimi novičarji -, je odšel na republiški zavod za šolstvo. Predaval je na ljubljanski pedagoški fakulteti in bil dejaven v civilni družbi, od politike pa se je dokončno poslovil leta 2000, ko je izstopil iz stranke LDS. Tedaj je spoznal je, da je “pretiran pragmatizem stranke preveč izvotlil deklarirana temeljna načela liberalne demokracije”.

Je predstavnik izumirajoče vrste, ki še ve, kaj so to - načela.

ANDRAŽ GOMBAČ

---