Težki dnevi za Grčijo in Grke

Se med nami sploh še najde kdo, ki ob omembi Grčije pomisli na rajske otoke, vroča poletja in bogato preteklost? Danes njena slika večinoma vzbuja le še predstave o denarju in dolgovih in o tem, kako (ne) deluje demokracija. Slike ponosnih Grkov, ki so nekoč kovali temelje današnjega demokratičnega sveta, so se skrčile na podobe vrst ljudi pred zaprtimi bankami. Medtem pa nekje v zraku - nad sinjim morjem in helensko arhitekturo - visi referendumsko vprašanje, ali se bodo Grki spet spomnili na svojo Trojo ali bodo igrali po pravilih Trojke.

Grčija z začetkom julija pričakovano in po napovedih Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) ni poplačala 1,6 milijarde evrov dolga. Nekaj ur pred iztekom roka je grški premier Aleksis Cipras zaprosil Evropo za še en odlog, kar bi državi - tačas najšibkejšemu členu v evroobmočju - kupilo še nekaj časa za pogajanja o pogojih poplačila dolga.

Ti so namreč za Grke, ki so že v preteklih letih po navodilih Trojke (sestavljene iz Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada) globoko finančno zarezali v domala vsa področja življenja in svojo prezadolženost plačali z visoko ceno, precej ostri. Tako ocenjuje grška vlada, tako meni tista večina Grkov, ki bodo - sodeč po anketah - na nedeljskem referendumu glasovali proti sprejetju nadaljnjih ukrepov politike zatiskanja pasu.

Kaj se bo z Grčijo zgodilo po nedelji, je skoraj tako nemogoče napovedati, kot to, kaj se bo zgodilo z evrom, Evropo, Evropsko unijo in njenimi članicami, ki so se že izkopale iz krize ali pa se - brez Ariadnine niti - še lovijo po finančnih labirintih, ki jih je sezidal sistem, v katerem živimo.

Od drahme k evru

Da bi bolje razumeli, kako se je Grčija znašla v položaju, ko ne zmore odplačati več kot 320 milijard evrov dolga, ki jih je od Evrope - tudi od Slovenije - dobila prav zato, da bi rešila krizo, se je treba vrniti skoraj poldrugo desetletje v preteklost.

Enajstmilijonska Grčija se je evroobmočju pridružila leta 2001 in tako svojo drahmo zamenjala za evro. To bi lahko storila že dve leti prej, ko je evroobmočje začelo uradno obstajati, a tedaj (še) ni izpolnjevala meril, ki jih je za prevzem evra postavila Evropa. Slovenci verjetno še pomnimo, kako smo morali pred osmimi leti paziti na tako imenovane maastrichtske kriterije in paziti na to, da javni dolg ne bi presegel 60 odstotkov BDP, javno-finančni primanjkljaj ne bi preskočil treh odstotkov BDP, v vajetih pa je bilo treba držati tudi inflacijo ter finance in gospodarstvo nasploh. Grčija naj bi ta merila izpolnila pred 14 leti, čeprav je bilo ob vstopu v evroobmočje že slišati opozorila evropske centralne banke in ostalih, da bo morala država trdo delati, da bo še izboljšala zdravje svojega gospodarstva.

Opozorila so bila na mestu. Izkazalo se je namreč, da so Grki že po letu 1981 zakrivali nekonkurenčnost gospodarstva z denarjem iz evropskih strukturnih in kohezijskih skladov, tudi z goljufijami pri izmišljenih projektih, za katere so prejemali denar.

Leta 2004 pa se je celo izkazalo, da si je država pot v evroobmočje priborila s prirejanjem poročil o svojem finančnem položaju, saj je v njih med leti 2000 in 2003 prikazovala manjši primanjkljaj od dejanskega. Tedanji grški finančni minister je celo priznal, da njihov primanjkljaj ni padel pod zahtevane kriterije že od leta 1999. K prirejanju poročil naj bi - tako danes menijo mnogi poznavalci razmer - pripomogla tudi “posojila” multinacionalne investicijske banke Goldman Sach, ki jih je grška vlada označila za menjavo valut in tako zaobšla termin posojil v prikazovanju svojih financ.

Alarmi v Evropski uniji so že začeli zvoniti, čeprav ne tako glasno, saj je Grčija leta 2004 pripravila razkošne olimpijske igre, ki so jo veljale šest milijard evrov. Leto pozneje so vendarle sprejeli nov varčevalni proračun, ki je prinesel višje davke alkohola in tobaka in zvišanje DDV z 18 na 19 odstotkov. In po letu prvega zategovanja pasu se je res zdelo, si bo grško gospodarstvo opomoglo, saj še je BDP v prvem trimesečju 2006 dvignil na 4,1 odstotka.

A to je bilo le zatišje pred nevihto, ki je udarila leta 2009, ko se je grško gospodarstvo skrčilo na 0,3 odstotka, javni dolg pa bistveno povišal. Ko je tedanji finančni minister Papakonstantinou opozoril, da lahko grški primanjkljaj doseže več kot 12 odstotkov BDP, so bonitetne hiše drastično znižale grško kreditno oceno, obresti na grše državne obveznice so strmoglavile, začel se je preplah na mednarodnih finančnih trgih.

Posojila s pogoji

Grčija je potrebovala finančno injekcijo in dobila jo je v obliki posojil. Najprej 110 milijard evrov, nato pa še 130 milijard evrov, skupaj torej približno 240 milijard evrov pomoči.

A pomoč ni prišla brezpogojno. Z denarjem je prišla Trojka in z njo ostri varčevalni pogoji - rezi v javnem sektorju, zamrznitev pokojnin, povišanje davkov in druge strukturne reforme, kot so privatizacija, ki so udarili predvsem po navadnih državljani in jih potisnili v globljo revščino, brezposelnost in obup. Drakonsko zategovanje pasu je že na začetku povzročilo ostre nemire in izgrede in tako je bila Evropa pred petimi leti in tudi pozneje priča grškim demonstracijam, ki so jih nemalokrat “umirjali” celo s solzilcem.

Oktobra 2011 so se evropski voditelji odločili, da bodo porezali grški dolg. Zasebni investitorji so odpisali 50 odstotkov od svojih grških obveznic, kar se je spremenilo v nova posojila. Ker recesiji in zamikom pri vpeljevanju pogojev za odplačilo dolga ni bilo videti konca, je Trojka še nekoliko podaljšala odplačila grških dolgov.

Grexit ali izhod iz evroobmočja

Lani so si posojilodajalci in z njimi verjetno vsa Evropa nekoliko oddahnili, saj je kazalo, da se vsi ukrepi obrestujejo. Aprila se je Grčiji po štirih letih uspelo vrniti na trg obveznic.

V krizi se je sicer proti koncu leta znašla grška vlada in po neuspelem poizkusu tedanjega premiera Antonisa Samarasa za predsedniškega kandidata je rasla priljubljenost radikalni levičarski stranki Sirizi, ki je januarja letos prepričljivo zmagala na volitvah.

Mnogi so že tedaj poudarjali, da je izvolitev stranke, katere cilj je izničiti varčevalne ukrepe, sicer dvignila grško moralo. Upniki pa so se vendarle začeli resneje bati posledic, ki bi jih prinesel morebitni izstop Grčije iz evroobmočja. Februarja so zato vodilni v evroobmočju Grčiji odobrili še štirimesečno podaljšanje odplačila dolga, ki se je zaključilo konec junija. Medtem ko so tako politiki kot upniki z zadržanim dihom opazovali atensko in bruseljsko podajanje novih in novih predlogov o pogojih odplačila, je minil tudi 30. junij.

In Grčija je postala prva evropska država, ki Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) ni poravnala dolga in se tako pridružila skupini držav, v kateri so Zimbabve, Sudan in Somalija, ki so IMF skupaj dolžne 1,8 milijarde dolarjev.

Grčija je tačas pred pomembno prelomnico. Po eni strani se enajstmilijonski narod srečuje s pomanjkanjem, revščino, nazadovanjem, ki jim kar ni videti konca. Strokovnjaki namreč opozarjajo, da grški dolg, ki danes dosega 175 odstotkov BDP, ne bi padel pod 110 odstotkov BDP, četudi bi Grčija 15 let v gospodarstvu le rasla. Poleg tega bi morala Grčija kmalu izpolniti še kar nekaj obveznosti do Evropske centralne banke in imetnikov zakladnih menic - denimo, še v tem mesecu odplačati za kar šest milijard evrov glavnic, avgusta pa še skoraj polčetrto milijardo.

V strahu niso le upniki, pač pa tudi ljudje. Vrata bank so namreč zaprta, državljani lahko dvigujejo le po 60 evrov na dan. IMF je omejil dostop do denarja, dokler Grčija ne bo odpravila zamude pri poplačilu dolgov. Strokovnjaki sicer ocenjujejo, da bi banke lahko znova odprle vrata prihodnji teden. A najverjetneje ne bodo mogle normalno delovati še kar nekaj časa. Ko se je leta 2013 sesul bančni sistem Cipra, je trajalo dve leti, da je ciprska vlada popolnoma odpravila omejitve bančnih transferjev. In to ob dejstvu, da je bil program za reševanje krize v Cipru uspešen.

Še več varčevanja

Kljub temu je po javnomnenjskih anketah sodeč ta trenutek mogoče sklepati, da bo večina Grkov poslušala svojega premiera Aleksisa Ciprasa in odrekla podporo pogojem, ki jih je za odlog poplačila grških dolgov postavila evroskupina. Seznam ukrepov sega od javnofinančnih ukrepov do strukturnih reform ter boja proti korupciji in privatizacije. Mednje med drugim sodi splošno povišanje davkov, ukinitev davčnih olajšav za otroke ter povišanje stopnje DDV na 23 odstotkov (13-odstotni DDV za hrano, šestodstotni za zdravila). Grčija bi morala med drugim dvigniti stopnjo davka od dohodka podjetij s 26 na 28 odstotkov in v javni upravi izpeljati strukturne spremembe, saj rezi v plače > v javnem sektorju niso zadostovali, - trdijo postavljalci pogojev. Ukinili bi Ciprasov sklad za pomoč najnižjim pokojninam, pa tudi izjeme pri upokojevanju pred 67. letom starosti.

Ob tem se številni, ki krivca za nastale razmere vidijo predvsem v že prejšnjih ostrih varčevalnih ukrepih, sprašujejo, kako bi novi ukrepi sploh lahko pripomogli k reševanju Grčije.

Sprašujejo pa se tudi, kako bi Grčijo in njeno gospodarstvo na zeleno vejo lahko spravila nova posojila, če že dosedanja niso pripomogla h krepitvi gospodarstva, pač pa so bila večinoma porabljena za poplačilo preteklih dolgov.

Grški brezkravatarski dvojec, v zadnjega pol leta stalni gost evropske visoke družbe, ne izhaja iz istega kulturnega okolja. 41-letni Aleksis Cipras prihaja iz delavske družine v Pireju, na atenski univerzi je pridobil tehnično izobrazbo (urbanizem) in se še v najstniških letih vključil v komunistično stranko. Bil je eden od voditeljev močnega protiglobalističnega gibanja v Grčiji, z umirjenim in tehtnim pristopom pa je postal osrednja osebnost Sirize, koalicije več kot 15 levičarskih strank. Ob povečanem nezadovoljstvu Grkov je januarja letos zmagal na volitvah. Je deklariran ateist, mlajšemu sinu je zaradi spoštovanja do Che Guevare dal ime Ernesto. Če je Cipras revolucionar iz atenskih trgov, pa bi 54-letnega Janisa Varoufakisa lahko imenovali salonski socialist. Oče, ki je v višji sloj prestopil po vstopu v Pasok, mu je omogočil diplomo iz statistike in doktorat iz ekonomije v Veliki Britaniji. Od desetletja, ki ga je preživel v Sydneyu, so ostali avstralsko državljanstvo, bivša žena Margarite Paulos in hčerka, s katero se sliši skoraj vsak dan. Leta 2000 se je vrnil v Atene, kjer je zaslovel s svojimi blogi in kritiko evropske varčevalne politike. Pa tudi z luksuznim apartmajem na otoku Aegina, ki ga njegova druga žena, umetnica Danae Stratou, oddaja za 5000 evrov na teden. Ima se za libertarnega marksista, a je bil še desetletje nazaj zvest privrženec Pasoka. S svojimi matematičnimi znanji je postal eden od glavnih raziskovalcev teorije iger in svetovno priznan akademik. In res se nekako zdi, da Varoufakis z grškim dolgom in državo zgolj dela nekakšen preizkus za svoje teorije iger. DENIS SABADIN

Tako se Grki vrtijo v začaranem krogu in med ugibanji, ali se bodo njihove težave prelile na ostal svet, ali bo njihova nedeljska odločitev vplivala na ostale evropske države in ali bo to povzročilo še hujšo krizo, kot je bila tista izpred nekaj let.

TINA M. VALENČIČ

---