Težave pri sklanjatvi nekaterih samostalnikov

Človek ponavadi misli, da bo bogat in srečen takrat, ko bo dosegel vse, kar mu za prihodnost načrtuje razum in po čemer hrepeni srce. Kakor da živi v prihodnosti in od dobrin, ki naj bi jih šele ustvaril, ne v sedanjosti in od bogastva, ki ga že ima. Humanisti trdijo, da je v taki miselnosti skrita zanka, ki družbo žene v brezobzirno tekmovanje, v izpodrivanje drug drugega ter v kopičenje blaga in denarja, kar pa ne prinaša trajne sreče.

V jeziku, ki je temelj vsega človekovega delovanja in kulture, stvari potekajo drugače. Jezik ne živi v prihodnosti in od tistega, kar morebiti pride, ampak v sedanjosti in od svojih notranjih pravil, ki jih je razvil v dolgi zgodovini. Vsa bogastva (korene besed itd.), iz katerih se razvija dlje, že ima v sebi.

Poglejmo le bogastvo sklanjatve samostalnikov. Sodobni germanski in romanski jeziki so jo izgubili; ohranili so samo ednino in množino, ne pa sklonov; zato jih oblikujejo zgolj s pomočjo predlogov. Slovenščina - in z njo slovanski jeziki od naše Sotle vse do ruskega Vladivostoka - pa je ohranila vseh šest sklonov (1. imenovalnik, 2. rodilnik, 3. dajalnik, 4. tožilnik, 5. mestnik, 6. orodnik); toda ne samo v ednini in množini, tudi v dvojini, ki jo je opazil že naš protestantski Bohorič in je visoko spoštovana dragotina.

Sklanjatve samostalnikov so sicer bogastvo, saj jeziku dajejo izjemno gibčnost, toda v njih se skriva tudi kakšna past, ob kateri ne vemo, kako naj ji uidemo. Na nekatere izmed njih me je pred časom opozorila Mirjana iz Gorice. Vprašala je, zakaj Slovenci vztrajno delamo napake pri sklanjatvi samostalnikov, kot so: jetra, pleča, prsi, mati, hči, otrok itd.:

“Spoštovani profesor, redno berem vaše odgovore na vprašanja bralcev. Zanimive so vaše razlage, v katerih posegate v zgodovino jezika in poveste, kako se je razvila kaka manj razumljiva beseda. Zato vas prosim, da bi povedali kaj več o razvoju tistih samostalnikov, ki nam povzročajo težave, ko jih sklanjamo. Primeri: treh gospá ali treh gospé; trije zobje ali zobi; z volmí ali z voli; z vozmi ali z vozovi; treh konjev ali treh konj; s pljuči ali s pljučmi; pa še sklanjatev samostalnikov otrok ... (Oh, ne prepišite vsega, kar naštevam, ker sem se gotovo kje zmotila.) Najbolj me zanima to, od kod izhajajo zadrege pri njihovi sklanjatvi.

Hvala za odgovor. Da se mi ne bo kdo posmehoval, zapišite samo, da sem Mirjana iz Gorice.”

Mirjanini radovednosti sem nekoč delno ustregel, ko sem - na vprašanja drugih bralcev - pisal o pravilnem sklanjanju besed otrok, mati, hči in ledvice. A druga njena vprašanja so ostala brez odgovora. Na to me je te dni s podobnim vprašanjem spomnila Ruža Pečarič s Škofij:

“Še nekaj me nenehno muči in to zapišem, čeprav se bo komu zdelo, da dlakocepim. Študent mi je rekel, da je njihov profesor hud, če kdo sklanja: možgani, možganov, ker da je pravilen drugi sklon množine možgan, ne možganov. Kaj porečete o tem? Lep pozdrav - v pričakovanju nove petkove Minute!”

Ni kratkega odgovora na vprašanje, od kod dvomi pri sklanjatvi navedenih samostalnikov. Zato ga slovnica (opisna, normativna) niti ne poišče ter ga stlači med “izjeme in posebnosti”. Samo zažuga: z otroki, ne z otroci; jetrom, ne jetram; s pljuči, ne s pljučmi; okovi, okovov, ne okovi, okov; možgani, možganov, ne možgani, možgan; organu v ledjih rečemo ledvice, ne ledvica. Itd.

A morda obstaja krajši odgovor, ki bi pojasnil, kje je vir težav pri teh sklanjatvah. Nekoč smo imeli več sklanjatev, devet, a danes le še štiri, ker se v zadnjih tisoč letih zgubljajo. Toda vsaka, ki je umrla, je pustila za seboj sledi. Jezik te sledi ohranja, saj upošteva pota svojega razvoja in ne ravna tako kot njegovi govorci, ki svojo tisočletno zgodovino krčimo na kratkih 24 let od dneva, ko smo si izborili samostojno državo. Jezik ceni svojo zgodovino, zato ničesar ne izgubi, le tu pa tam kaj prenovi; v jeziku nič ne izginja, se samo spreminja.

Vprašanja o jeziku in predloge za njegovo izboljšanje pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si. Uredništvo 7 .vala (7val@primorske.si)

Ena izmed teh sledi je pri moških samostalnikih drugi sklon množine brez obrazila. Primeri: trije konji, treh konj; trije vozovi, treh voz; trije zobje, treh zob; trije voli, treh vol, s trem volmí; trije okovi, treh okov; možgani, možgan.

Toda zmagovati je začela daljša oblika tega sklona z obrazilom -ov ali -ev: treh konjev, treh vozov, treh volov. In zmaguje še danes, vendar so v rabi tudi krajše oblike tega sklona. Po sedanjem pravopisu velja, da je v drugem sklonu množine dovoljeno zapisati samo možganov in okovov. Zgovoren zgled za to, kako poteka ta sprememba, daje samostalnik možgani. Breznik-Ramovšev pravopis iz leta 1938 postavlja na prvo mesto obliki: možgani, možgan, na drugo mesto pa obliki: možgani, možganov. Bajec-Kolarič-Ruplova Slovenska slovnica (iz leta 1964) tudi dovoljuje obe obliki. Toda oba pravopisa (iz let 1962 in 2001) navajata samo sklanjatev: možgani, možganov.

Kot vidimo, je z možgani zmerom križ: ali jih ima kak veljak premalo in se mu še tisti kisajo ali pa jih kdo ne zna pravilno sklanjati. Pri volih in z voli (po starem pri voléh, z volmí) ni takih križev in težav, ker so te pridne štirinožne dovčerajšnje orače naših njiv spodrinili železni traktorji in je le tu pa tam ostal še kak dvonožni vol. A tega sklanjamo po novem: pri volih, z voli (ne pri voléh, z volmí). Oceno takega dvonožca je v starinski govorici izrekla hči, ki se je uprla materi; “S takim volom se ne bodem poročim!”; in v današnji govorici zlobec, ki je v parlamentu gledal nekatere najglasnejše prepirljivce in odkimal: “S temi voli bo država težko orala nove brazde, bo prej nazadovala kot napredovala!”

Dragi bralci, spoštovane bralke, to je nekaj kratkih pojasnil za Mirjanino vprašanje, od kod omenjene posebnosti v sklanjatvi samostalnikov. Več podrobnosti kdaj drugič ob posameznih primerih. Čakam vaša vprašanja. Srečno novo leto 2015!

JOŽE HOČEVAR

---