“Tangu, nogometu in pečenemu mesu se ne mislim izogibati”

Profesorica psihologije in pedagogike Jadranka Šturm Kocjan, Koprčanka, ki živi v Hrvatinih, bo v naslednjih štirih letih doma v Buenos Airesu, kjer bo zastopala Slovenijo v petih državah Latinske Amerike. S Slovenci bo imela več stika kot njeni veleposlaniški kolegi, saj v Argentini živi velika, močna in z razvejanimi dejavnostmi povezana slovenska skupnost.

Jadranka Šturm Kocjan bo naslednja štiri leta zastopala Slovenijo v Latinski Ameriki. Foto: Jaka Jeraša
Jadranka Šturm Kocjan bo naslednja štiri leta zastopala Slovenijo v Latinski Ameriki. Foto: Jaka Jeraša

> Veleposlaniška funkcija v Argentini je zahtevna naloga. V tej državi je velika slovenska izseljenska skupnost, tudi Primorcev je precej, ki so v Južno Ameriko, zlasti Argentino, emigrirali v 30. letih prejšnjega stoletja. Odhajate kot izkušena diplomatka. Kaj bodo vaše prve argentinske naloge?

“Tega mandata, ki je zame prišel sicer nekoliko nepričakovano, sem veselim. Odhajam v okolje, ki bo precej drugačno od okolja, ki sem ga doživljala doslej. V Argentini živi večina prebivalcev evropskega rodu, pretežno španskega in italijanskega. A mi ta 'sredozemska' klima ni tuja, glede na to, da sem Primorka, da živim ob meji.

Središče našega dela bo slovenska skupnost. Skupaj z ekipo, ki je zelo majhna, ob meni je na veleposlaništvu le še ena kolegica diplomatka iz Slovenije, pa dve lokalni sodelavki in voznik, bodo pomembne naloge krepitev in razvijanje stikov z Argentino na političnem, kulturnem in predvsem gospodarskem področju. Ker bom pokrivala še Čile, Peru, Pargvaj in Urugvaj, torej pet držav, ki so po velikosti skupaj večje od Evropske unije, bodo naloge vključevale vse te države. Argentinski kolega v Bukarešti mi je ob odhodu rekel, pozabi kolegica na evropske razdalje, na to, kaj je blizu in kaj je daleč, v Argentini se boš prevažala predvsem z letalom.”

> Slovenska skupnost v Argentini ima razvejano delovanje. Tam so tako potomci ekonomskih kot političnih emigrantov. Skupnost deluje, slovenska kultura in jezik sta živa. Kaj lahko pričakujete od sodelovanja in kaj oni od veleposlanice oziroma Slovenije.

“V Argentini je, za tisto v Clevelandu, druga največja slovenska skupnost v tujini. Zelo živahna je, zelo aktivna, izredno domoljubna ter z izjemno pozornostjo in skrbjo za slovenski jezik in slovensko kulturo, za ohranitev in krepitev slovenske identitete. V marsičem bi nam lahko bili vzor, številni izvrstno govorijo knjižno slovenščino. V Buenos Airesu so društva zelo aktivna, vsako soboto imajo slovensko šolo, redno se srečujejo, zato tudi mladi zelo dobro govorijo slovensko. Drugje, v Mendozi in Bariločah, pa se, zlasti med mlajšimi generacijami, slovenski jezik počasi izgublja.

Skupaj z uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu ter drugimi pristojnimi ministrstvi, se bomo trudili in pomagali , da bomo ohranili in po možnosti okrepili raven njihovega delovanja. Zavzemala se bom, da bi lahko Slovenci v Argentini spremljali program nacionalne televizije, ki sedaj ni dosegljiv. Direktor RTV Slovenija Marko Filli mi je povedal, da zaradi finančnih razlogov, ker bi bil najem satelita predrag. Vendar mislim, da bi država morala prisluhniti tem potrebam. Resda se da spremljati program prek interneta, mislim pa, da bi si rojaki v Argentini, tudi zaradi tega, koliko so pomagali Sloveniji v njenem prvem obdobju in koliko so naredili za promocijo Slovenije, zaslužili tesnejši stik z nacionalnim medijem. Z veseljem se bom udeleževala tudi najpomembnejših prireditev, ki jih organizirajo društva, saj je prisotnost veleposlaništva zelo pomembna.

Veleposlaništvo v Argentini je obenem pravzaprav manjša ali celo že srednja upravna enota. V Argentini živi med 30.000 in 35.000 Slovencev, med njimi je nekaj več kot 7400 slovenskih državljanov. Na veleposlaništvu zanje urejamo vse statusne zadeve, ki so povezane z državljanstvom. Vsak dan veleposlaništvo tako dobiva zahteve za izdajo potnih listov, osebnih izkaznic, rojstnih in mrliških listov … Vse, kar Koprčani urejamo na Brolu, se v Argentini ureja na veleposlaništvu. … V Peruju pa imamo drugačne konzularne probleme, tam je kar nekaj naših državljanov zaprtih zaradi droge, kar zahteva dodatno konzularno delo, ki je oteženo zaradi velike razdalje med Buenos Airesom in Limo.”

Znani rojaki

> Zanimivo je, da je najbolj znan argentinski Slovenec v svetu ni isti kot najbolj znan argentinski Slovenec v Argentini. V svetu je verjetno najbolj prepoznaven kardinal Franc Rode, v Argentini pa arhitekt Viktor Sulčič, projektant tržnice v Buenos Airesu in tamkajšnjega nogometnega stadiona La Bombonera, na katerem igrajo Boca Juniors.

“Sulčič je bil rojak, doma je bil iz Križa pri Trstu. Svetovno znana sta tudi Marcos in Bernarda Fink, operna pevka, ki nastopa na vseh najpomembnejših svetovnih odrih. Tudi nekaj zelo uspešnih poslovnežev je slovenskega rodu, kardinalov bratranec Andrej Rode je eden najbolj znanih kirurgov v Latinski Ameriki. Slovenci imamo ljudi, s katerimi se lahko pohvalimo po svetu. Kjer koli živijo naši rojaki, je nekaj osebnosti, ki v okolju izstopajo. Tudi ko bom predsedniku predajala akreditive, se bom zagotovo zahvalila Argentini, ker je Slovence sprejela z odprtimi rokami in jim ponudila možnost za delo in izobraževanje. Sicer pa nameravam navezati stike z vsemi regijskimi predstavniki, kjer živijo Slovenci.”

> Kakšne spremembe za Argentino in njen kurz pomenijo nedavne predsedniške volitve?

“Prvi krog je prinesel veliko presenečenje, saj se je prvič po letu 1983 zgodilo, da bo bodo Argentinci volili predsednika v drugem krogu. Razlika med prvouvrščenima kandidatoma je zelo majhna in če bo zmagal kandidat opozicije Maurizio Macri, bo to verjetno pomenilo začetek zatona peronistične oziroma kircheristične politike. Veliko presenečenje je tudi bilo, da je vodenje province Buenos Aires, ki je 'utrdba' vladajoče stranke Fronta za zmago prvič dobila opozicija in ženska Maria Vidal.”

> Kako v Argentini vidijo begunsko krizo v srednji Evropi?

“Mediji redno poročajo o begunski krizi in ko je val migrantov zajel tudi Slovenijo, smo bili na prvih straneh. Glavni komentarji so bili, da se Evropa na to odziva slabo in prepočasi.”

> Nekoliko bolj osebno vprašanje: kako se je bilo odpraviti tako daleč.

“Zgodilo se je, da sem šla iz enega mandata v drugega, vmes sta bila le dva meseca, ko je bilo treba zaključiti priprave in procedure, ki pač toliko trajajo. Treba je bilo razpakirati stvari iz Romunije in se pripraviti na odhod v Argentino. A zdaj je drugače, stvari ne morem naložiti v avtomobil in jih odpeljati s seboj, kot sem jih lahko v Trst, Beograd ali Bukarešto. Za Argentino je bilo potrebno zelo natančno programiranje in v kontejner zapakirati vse osebne in tudi službene zadeve za štiri leta. Kar nekaj časa sem namenila za nakupe protokolarnih, seveda bolj skromnih daril, ker imamo zanje zelo omejena sredstva. V kontejner so šla tudi slovenska vina, iz kleti Vinakoper, s katero sodelujem ves čas in mi vina prodaja po izjemno ugodni ceni, in s posestva Santomas iz Šmarij, kjer mi je Ludvik Glavina prijazno doniral vina za reprezentanco. Donacijo v obliki knjig je prispevala tudi Mladinska knjiga. Ker kontejner potuje dva meseca, upam, da bo tam okrog božiča prišla do svoje garderobe in primorskih vin.”

Od profesorice do veleposlanice

> V svojih treh pomembnih življenjskih vlogah ste bili vselej izpostavljeni javnemu nastopanju. Kot profesorica na gimnaziji pred dijaki, kot poslanka pred nacionalnim avditorijem, zdaj pa v mednarodni javnosti.

“Na gimnaziji je bilo izjemno lepo obdobje. Ko sem se vrnila s konzulata v Trstu, sem razmišljala o vrnitvi v šolo, a so mi namignili, da zaradi takratne politične opcije verjetno ne bi dobila podpore za ravnateljsko mesto, za kar so me nagovarjali nekateri bivši kolegi. Vsekakor pa bi se lahko kadar koli vrnila v razred. Morda bo za to priložnost v Argentini in bi lahko nastopila v slovenski šoli s kakšnim seminarjem iz psihologije ali pedagogike, kar je moja profesura.

Obdobje v politiki je bilo zelo zanimivo, zlasti zato, ker sem bila poslanka v prvem sklicu parlamenta, ko se je vzpostavljala država, ko sta pozicija in opozicija delovali tudi v duhu nacionalnega interesa in ni bilo tolikšne polarizacije, kot je sedaj. Zame je bilo to obdobje zanimivo tudi zato, ker sem tako rekoč v celoti spoznala delovanje države.

Ko sem leta 1997 prišla v diplomacijo, pa nisem bila več politično vezana. Diplomat je politično nevtralen, zastopa interese svoje države, v prvi vrsti politične, pa seveda gospodarske in kulturne, skratka, sledi strategiji države.”

> Vaša prva diplomatska izkušnja je bil konzulat v Trstu, tudi z vami se je nadaljevala tradicija konzulov s Primorske. Od vašega tržaškega obdobja se je veliko spremenilo. Na vsak način je videti, da se Slovence v Italiji bolj sliši.

“Stvari so se po vstopu Slovenije v EU in v schengensko območje močno spremenile. Da je prestop meje nekaj običajnega, si pred petnajstimi, dvajsetimi leti sploh nismo mogli predstavljati. Padec meje je močno pospešil pretok ljudi in znanja ter kulturne stike. Mislim, da na Slovenijo v Italiji zdaj gledajo z drugačnimi, veliko bolj pozitivnimi očmi. Slovenija je razvita soseda, v nekaterih pogledih tudi bolj kot Italija. Sodelovanje kulturnih ustanov v Trstu, ki ga včasih ni bilo, je zdaj nekaj naravnega. Na splošno je klima v sosednji Furlaniji Julijski krajini do Slovencev veliko bolj demokratična, odprta in naklonjena, podobno kot je z Italijani v Sloveniji. S to razliko, da Slovenci v Italiji na žalost še nimajo svojega predstavnika v rimskem parlamentu.”

> Imate intenzivno balkansko izkušnjo, najprej v Beogradu v zanimivih časih izboljševanja odnosov s Srbijo.

“V Beogradu sem bila med leti 2005 in 2010. Prvi dve leti je res kazalo na izboljševanje odnosov, bil je čas sodelovanja, dokler ni prišlo do slovenskega priznanja Kosova kmalu po njegovi osamosvojitvi februarja 2008. Takrat smo bili predsedujoči svetu EU, po priznanju smo ob napadu na ameriško veleposlaništvo doživeli tudi napad na naše.

Sicer je bilo tisto obdobje eno najbolj zanimivih, ki jih lahko doživi diplomat. Takrat je šla na svoje Črna Gora, osamosvojilo se je Kosovo, doživeli smo napad in kar nekaj mesecev je trajalo, da smo normalizirali odnose. Takoj ob začetku mojega mandata odpravnice poslov je želel priti v Srbijo na obisk predsednik Janez Drnovšek, pa so mu Srbi zaradi Kosovu naklonjene izjave odpovedali gostoljubje. Skratka, bil je zelo turbolenten čas. Zdaj so odnosi med državama dobri, a zelo počasi rešujemo odprte zadeve okrog sukcesije, vračanja kulturnih dobrin, nepremičnin po svetu …”

Čas, ko se je čakalo na vize

> Težavno obdobje za stike med Srbi in Slovenci je bil čas, ko je bilo za potovanje v EU v Beogradu potrebno pridobiti vizo.

“Takrat so bile pred konzulatom že ob štirih zjutraj vrste z 200, 300 ljudmi, ki so čakali na izdajo viz. Vizna liberalizacija je bila velika pridobitev za zahodni Balkan, a še vedno ostaja veliko konzularnega dela, povezanega denimo z delovnimi dovoljenji. Veliko ljudi iz Srbije namreč prihaja na delo v Slovenijo in veliko je papirjev, ki so vezani na delovna dovoljenja, začasno bivanje in podobno.”

> Smo na konzulatih tudi tako okorni, kot je domače doživljanje birokracije?

“Mislim, da je slovensko konzularno delo hitro in učinkovito. Seveda pa je veliko predpisov, nenazadnje ljudje, ki pridejo v Slovenijo, pridejo v EU in schengenski prostor, kjer veljajo skupna pravila. Trudimo se, to lahko rečem za vse kolege, čeprav so naše ekipe, kot rečeno, zelo majhne in manjše od ekip, ki jih imajo druge evropske države.”

> Če ni prevelikih napetosti, ima diplomat verjetno zanimivo izkušnjo tudi s širšim okoljem. V Srbiji denimo z njihovo gostoljubnostjo.

“Stikov je seveda veliko, a v Srbiji sem se na vabila previdno odzivala. Bilo je obdobje viz in gostoljubje je sicer res lepa lastnost ljudi v državah zahodnega Balkana, a nič ni zastonj. Po vsakem prijetnem in veselem druženju je bil zagotovo kakšen telefonski klic za hitrejše urejanje tega ali onega konzularnega postopka. Zato nisem imela veliko osebnih srečanj, razen s Slovenci, ki sem jih obiskovala pri njihovem društvenem delu.”

> Vaša naslednja selitev je bila zanimiva, v sosednjo državo, a v drug nacionalni in kulturni prostor, v Romunijo. Kakšna je Romunija?

“Veliko bolj urejena, kot si mislijo ljudje v Sloveniji. Romov je precej manj, kot jih je bilo, ker so tudi oni šli na zahod s trebuhom za kruhom. Romunija je prelepa, je evropska država, Bukarešta pa prestolnica, v kateri se živi podobno kot v drugih evropskih prestolnicah. Narava je prekrasna, v Transilvaniji so mesta izjemno lepo urejena, stara mestna jedra so obnovljena, saj so z evropskimi sredstvi veliko postorili za svojo kulturno dediščino. Delta Donave je nekaj izjemnega. Romuni so veliko bolj umirjeni od drugih narodov zahodnega Balkana, manj glasni so. V Romuniji sem se zelo dobro počutila. Veliko ljudi je dobro izobraženih, meščanske družine, ki so dale kaj nase, so otroke šolale v Franciji.”

> Kakšna pa je politična slika? Se tudi tam še vedno delijo po starih vzorcih?

“Mislim, da smo v tem posebnost, saj nekateri pri nas ne morejo politično delovati brez vračanja v preteklost. V Romuniji tega ni. Imajo normalen večstrankarski sistem, prave komunistične stranke pa tam ni. So leve in desne stranke, trenutno je na oblasti levica in gre za običajna strankarska razmerja. Sem pa srečala tudi ljudi, ki so obžalovali padec Ceausescujevega režima, v katerem so bili na položajih in so imeli privilegije, a so takšni velike izjeme.

Njihov sistem je polpredsedniški. Predsednik ima veliko pooblastil, podobno kot v Franciji. V Romuniji sta močni madžarska in nemška manjšina. Sedanji predsednik je predstavnik nemške manjšine. Da so ga izvolili, je svojevrsten odraz demokratičnosti, ki ni prav pogost v Evropi.

Dvodomni parlament ima sedež v Hiši ljudstva, kjer je še veliko mednarodnih organizacij. Gre za drugo največjo stavbo na svetu, ki je res ogromna in monumentalna.”

Romunija raste

> Kaj pa ekonomska podoba Romunije?

“Romunija je v zadnjih treh letih med tremi evropskimi državami, ki imajo stalno gospodarsko rast. Gospodarsko krizo so doživeli v letih 2009 in 2010, nanjo zelo hitro odreagirali in po dveh letih se je že začela rast.”

> Romunija velja za zelo skorumpirano državo, a so se boja proti korupciji temeljito lotili.

“Korupcija v Romuni seveda je, nanjo, tako kot v drugih državah, niso imuni. Lotili so se je podobno kot drugje, tudi v Sloveniji. Imajo protikorupcijsko komisijo, a so sodišča veliko bolj učinkovita, kot so bila. Zaprli so nekaj vidnih politikov, zaprt je bil denimo tudi predsednik vlade Adrian Nastase, kar je bil signal, da mislijo zelo resno ukrepati. Tudi pritisk iz EU je kar močan, saj je Romunija še vedno v mehanizmu za sodelovanje in preverjanja (CVM), ki je predpogoj za vstop v schengen. Viden je interes trenutne vlade, no, tudi prejšnjih, da se resno lotijo korupcije.”

> Kakšna pa je zaznava Slovenije v Romuniji?

Zelo pozitivna. Zaznava Slovenije v Romuniji sloni na naših prvih letih, ko smo govorili o zgodbi o uspehu. V ljudeh se je zelo zasidralo, da smo bili mlada in uspešna evropska država. Slovenijo po naravnih lepotah takoj povežejo s Švico, sama pa sem vselej dodala, da je pri nas še lepše, ker imamo tudi morje. V Romuniji sploh nisem srečala človeka, ki bi imel o Sloveniji drugačen vtis kot pozitiven.

> Kakšno je sodelovanje Slovenije in Romunije?

“V Romuniji je zelo prepoznavno Gorenje, tam je močna blagovna znamka, pomembna je Krka, izdelki Perutnine Ptuj so povsod, tudi njihova promocija je dobra. Veliko je sodelovanja s storitvami, sodelujemo zlasti v informacijskih tehnologijah, pa tudi na področju avtomobilske industrije, z Dacio. So pa možnosti zelo velike in gospodarska menjava raste. Pred leti je bila le nekaj deset milijonov, ob mojem odhodu pa je znašala že 600 milijonov evrov letno.”

> Kdaj utegne Romunija priti v schengensko območje?

“Stranke pri vsakih volitvah obljubljajo vstop v schengen. Pričakovanja so bila, da se bo to zgodilo kmalu, a mislim, da bo migrantska kriza proces zavrla, tako v Romuniji kot v Bolgariji, ki ima zunanjo mejo EU. 2019 bo Romunija predsedovala EU in če se bodo zadeve umirile, bi takrat znala vstopiti v evro območje, vstop v schengen pa se tudi najverjetneje pomika proti tisti letnici.”

Pogled v prihodnost

> Se po letih v tujini, čeprav z vsakdanjim stikom z domovino, spremeni pogled na Slovenijo? Kako po nekaj mesecih doma dojemate tukajšnje vzdušje?

“Z dogajanjem v Sloveniji sem seveda venomer na tekočem. Opažam, da je zagrenjenost in nezadovoljstvo povezano predvsem z delovnimi razmerji. Ljudje so bodisi izgubili službe, v podjetjih dobili nove lastnike, zamenjali poklice. Menim, da je to najpomembnejši izvor za manjše zadovoljstvo. Sicer pa me kot državljanko vznemirja polarizacija na osnovi preteklosti. Mislim, da bi se morali bolj ozreti v prihodnost in poiskati ustrezne vzvode, predvsem za mlajšo generacijo. Obujati zadeve izpred 50 ali 70 let se mi zdi popolnoma neproduktivno. Ampak na žalost si del politike nabira točke točno na tem. Očitno nimajo drugih tem. V parlamentu smo tako dolgo imeli stranko, ki se je napajala iz napetosti v slovensko-hrvaških odnosih. Ko so se ti umirili, tiste stranke ni več. Zelo zagovarjam različnost v političnem prostoru, a s stremljenjem, da bi bilo življenje v državi čim boljše, saj je prekrasna in ima vse pogoje, da bi lahko v njej živeli v sožitju, ne pa v obujanju preteklosti.”

> V Sloveniji je jesen, prihaja zima, vi pa odhajate v tople mesece …

“November in december sta v Buenos Airesu cvetoča in najlepša meseca, januarja in februarja pa bo vroče, menda je tudi visoka vlažnost in zato manj prijetno.”

> Govorite špansko?

“Pred odhodom je bilo potrebno opraviti izpit iz španščine na višji ravni, brez tega potrdila ne bi bila imenovana. Problema ni bilo, ker sem se že učila špansko in sem znanje le dopolnila. V špansko govorečem okolju sicer še nisem živela, a mislim, da ne bi smela imeti večjih težav.”

> Kaj pa tango?

“Ker sem živahne narave, obožujem ples. V Kopru sem kar enajst let obiskovala balet. Vse kar je povezano s plesom, me dvigne s stola, tako da tango seveda bo (smeh). Tangu, nogometu in pečenemu mesu se v Argentini ne mislim izogibati.” SAŠO DRAVINEC


Najbolj brano