TTIP: tako tih, da je preglasen

Čeprav se namerava vtakniti v najosnovnejša življenjska področja skoraj sedmine svetovnega prebivalstva, se o njem ve zelo malo. Posvečeni, ki so ga videli, morajo v tajnosti molčati, čeprav morajo delati za narodov blagor. Četudi je namenjen združevanju in olajševanju, ni še nikoli nič tako močno razdvajalo in burilo duhov. Vse to je - za zdaj le v teoriji, > v praksi pa najbrž še dolgo ne - prostotrgovinski sporazum med ZDA in Evropsko Unijo.

Odpri galerijo

Namen čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva (skrajšano TTIP) je že od začetka pogajanj pred dvema letoma jasen in dobronameren. Tako Uniji kot Združenim državam, ki na leto menjata za pet trilijonov evrov blaga (kar pomeni polovico svetovnega BDP in tretjino svetovne trgovine), naj bi prinesel veliko koristi. Najprej z odpravo carin ter birokratskih ovir lažji dostop do obeh tržišč. Kar je pomembno. Denimo: španski pridelovalci artičoke za izvoz v ZDA plačajo 15-odstotno dajatev, njihova konkurenca iz Latinske Amerike pa ne plačuje nikakršnih dajatev, ker ima z ZDA podpisan sporazum o prosti trgovini. Sporazum naj bi obenem poenotil nekatere standarde, spodbudil vlaganja ter s tem gospodarsko rast na obeh straneh Atlantika.

Omenjene številke, ki jih je predvidela Evropska komisija, niso nedolžne: EU naj bi sporazum na leto navrgel 119 milijard evrov, ZDA pa naj bi pridobile 95 milijard evrov. To za štiričlansko evropsko družino (da, tudi za slovensko) pomeni nekaj več kot 540 evrov na leto. Zvišale naj bi se tudi plače, in sicer za pol odstotka.

Po malem je tudi jasno, zakaj se EU tako željno in morda še bolj kot ZDA obrača k sporazumu. Po sredi naj bi bil predvsem strah, da bodo ZDA in EU prehitele druge celine in druga svetovna gospodarstva. Denimo tista, ki sodijo v skupino BRICS (Brazilija, Rusija, Kitajska Severna Afrika). Alternativa pa je lahko tudi ta, da bi se - če ne k EU - ZDA začele še bolj in raje obračati h Kitajski in Daljnemu Vzhodu, kar je lepo orisala tudi evropska komisarka za trgovino Cecilia Malmström: “Če ne bomo vodili mi, bodo drugi. ZDA in EU skupaj še vedno predstavljata 40 odstotkov svetovne trgovine, a to se bo spremenilo. Relativna velikost evropske ekonomije v svetovnem merilu se zmanjšuje, enako velja za ZDA. To pomeni, da bosta imeli v prihodnosti obe manj vpliva na mednarodna pravila. Zavezništvo prek TTIP bi pomagalo maksimizirati naš vpliv.”

Dolga pogajanja

Ena izmed bolj kontroverznih značilnosti TTIP je ta, da so pogajanja o njem tajna. Na evropski strani se o njem pogaja Evropska komisija, ZDA pa zastopa urad trgovinskega predstavnika ZDA. Posamezna država tako nima svojega zastopnika, Evropska komisija se pogaja na podlagi smernic, ki jih je sprejel Evropski svet in ki predstavlja vlade vseh držav EU.

Pomembno vlogo pri sprejemanju sporazuma pa ima tudi Evropski parlament, ki pripravlja priporočila in tako Evropski komisiji in svetu EU sporoča mnenje o poteku pogajanj. Poročevalec o TTIP je nemški poslanec Bernd Lange, predsednik odbora za mednarodno trgovino, mnenja o vprašanjih TTIP pa pripravlja 14 odborov Evropskega parlamenta.

Končni tekst sporazuma bo moral dobiti politično podporo obeh strani - v ZDA ga bo moral potrditi ameriški kongres, na evropski strani pa svet EU, Evropski parlament in parlamenti 28 članic.

Po dosedanjem poteku sprejemanja sporazuma to očitno še zdaleč ne bo ne lahko ne kmalu. Poleg vseh slabih strani, ki mu jih prek številnih organizacij očita civilna družba, so pogajalci pred desetim krogom pogajanj, ki so - kar zadeva vsebino - prešla iz začetne faze spoznavanja področja pogajalcev z obeh strani v oblikovanje konkretnih besedilih posameznih poglavij, ki bodo predstavljala zasnovo sporazuma.

Če je decembrski vrh evropskih vodij verjel, da bi sporazum lahko pripravili do konca letošnjega leta, komisarka za trgovino o tem ni tako prepričana. Četudi za trenutek pustimo ob strani dejstvo, kako počasi napredujejo pogajanja o globalnem trgovinskem sporazumu, imenovanem Doha, ki so se začela že davnega leta 2000, pa tudi dejstvo, da ameriški kongres ni podprl tako imenovanega hitrega postopka v pogajanjih, ki bi ameriškemu predsedniku omogočala, da kongresu v potrditev ponudi le končno različico sporazuma, se o sporazumu ne morejo zediniti niti evroposlanci. Ti bi morali v sredo prvič doslej potrditi ali zavrniti priporočila evropski komisiji za pogajanja, ki jih je maja sprejel parlamentarni odbor za mednarodno trgovino, a so izglasovali prestavitev glasovanja. Bojda zaradi množice več kot 200 dopolnil, ki jih zahtevajo poslanci. Zagotovo pa tudi zaradi številnih vprašanj in negativnih posledic, ki naj bi jih sporazum imel.

Sporazum kot igra pokra

Naj začnemo s tajnostjo pogajanj. Ta ne moti le marsikaterega evroposlanca (čeprav so nekateri, kot denimo Lojze Peterle, prepričani, da se noben sporazum ne sklepa na očeh javnosti, Evropska komisija pa tajnost upravičuje z mislijo, da so pogajanja kot igra pokra, kjer je treba skriti karte pred nasprotniki), pač pa tudi celo kopico civilnih združenj, organiziranih nasprotnikov in javnosti nasploh. Kar je najbolje ponazorila predsednica slovenske potrošniške zveze Breda Kutin: “Vsi govorijo, da je treba pri sporazumu vzpodbuditi zaupanje potrošnikov, to poudarja celo evropska komisija. A kako se krepi zaupanje ljudi, če ne s transparentnostjo?”

Vpogled, ki ga imajo evroposlanci v zajeten dokument v tako imenovani tihi sobi za branje dokumentov, mora ostati tajen. Tako kot je širši javnosti pravzaprav skrivna večina informacij iz sporazuma.

Pa čeprav naj bi ta bistveno posegel na domala vsa ključna področja življenja 500 milijonov državljanov EU in nenazadnje več kot 300 milijonov državljanov ZDA. Ne le prosto trgovino med celinama, določal naj bi tudi, kakšno hrano bomo jedli, s kakšnimi zdravili se bomo zdravili, kakšne standarde glede okolja, dela, družbe bomo imeli.

Bomo dobili GSO?

Med največje strahove, ki jih vidijo nasprotniki sporazuma, sodi odprava tako imenovanih regulatornih ovir. Obe celini imata namreč uveljavljene svoje standarde varnosti, zdravja, zaščite okolja ... Kaj bi se zgodilo, če bi se ta pravila v imenu globalizacije in svobodnejše trgovine harmonizirala?

Ameriški veleposlanik ZDA v Sloveniji Brent Hartley sicer trdi, da imajo tako ZDA kot EU najvišje standarde za varnost hrane, zdravil in dela na svetu, ki jih TTIP ne bo spreminjal. “Standarde želimo le harmonizirati, da gospodarstvu ne bo treba skozi dva različna procesa licenciranja,” pravi Hartley.

Medtem je državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Tanja Strniša prepričana, da so standardi - predvsem tisti, ki zadevajo varnost hrane - v EU bistveno višji kot v ZDA. “Že pri gensko spremenjenih organizmih (GSO) je postopek odobritve za gojenje ali promet bistveno bolj zahteven v EU, kar kaže, da je v EU za promet odobrenih tačas 52 GSO produktov, na ZDA strani pa trikrat več. Teh izdelkov v ZDA tudi ni treba posebej označevati kakor v EU,” pravi Strniša. Raziskave so pokazale tudi, da je v kozmetični industriji ZDA prepovedana uporaba le enajstih sestavin, medtem ko je v EU prepovedanih sestavin več kot 1300. Zato Strniša navaja, da Evropa deluje na principu previdnosti. “S standardi preverjanja se želi bolj prepričati, preden izdelek odobri za promet, kot to počne ameriška stran.” Tudi zato je za evropski trg ključno, da nanj ne bi prihajali proizvodi, izdelani po nižjih standardih. “Ne gre le za GSO, pač pa tudi za rabo ostankov kemikalij, fitofarmacevtskih sredstev in drugih ostankov, v proizvodih, uporabo kloniranih pripravkov v predelavi perutninskega mesa, hormonov v govejem mesu in potomcev kloniranih živalih, ki jih v EU še ne tržijo,” poudarja Strniševa.

Hartley meni, da se bodo nesoglasja rešila s pogajanji in da nobeni državi ne bo treba opuščati standardov, ki jih ima. In dodaja: “Naši izdelki so varni, zaupamo analizam, ki jih delamo. Razumemo, da ima Evropa drugačen pristop, a iščemo poti za dogovore in želimo dati potrošniku izbiro.”

Korporacije nad državo

Drugi sporni element sporazuma, ki zelo okupira tako civilno družbo kot tudi evroposlance, je tako imenovani mehanizem ISDS, po katerem naj bi vzpostavili korporativna sodišča, s katerimi bi ameriška podjetja prvič v zgodovini dobila možnost, da državo tožijo in terjajo od nje odškodnino, če so zaradi zakonov določene države ogroženi dobički podjetja. Poznavalci kot primer predhodnice takšnega mehanizma radi navajajo tožbo ameriškega tobačnega velikana Philip Morris proti Avstraliji. Ta je zaradi škodljivosti kajenja sprejela kadilski zakon, da morajo biti cigaretne škatlice potrošnikom neprivlačne. Ker pa manj kadilcev pomeni manj dobička, je ameriška družba Avstralijo tožila. To bi utegnilo vplivati tudi na države, ki bi v strahu pred tožbami (po podatkih profesorice dr. Vasilke Sancin z ljubljanske Pravne fakulteteso nekateri tožbeni zahtevki dosegli 114 milijard dolarjev, dosojene kazni pa znašajo do 50 milijard dolarjev) prilagajale zakone gospodarstvu.

Čeprav Malmstromova predlaga reformiran ISDS, “kar pomeni, da bi trenutna zasebna sodišča nadomestili z sodobnim, transparentnim, bilateralnim sistemom zaščite naložbenikov v obliki mednarodnega investicijskega sodišča s polnim sistemom pritožb”, dvomi o mehanizmu niso nič manjši. Predstavnik Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in koalicije proti tajnim sporazumom Andrej Gnezda je namreč prepričan, da bi reformno takšnega mehanizma potrebovali, a pod nobenim pogojem ne znotraj prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA.

Med tem je vse bolj glasno slišati tudi kritike o tem, da sporazume še zdaleč ne bo prinesel obljubljenih pozitivnih lastnosti. Če je evropska komisarka za primer pozitivnih praks navaja sporazum z Južno Korejo iz leta 2001, ko se je izvoz iz EU povečal za 35 odstotkov in je danes na ta izvoz vezanih 31 milijonov delovnih mest, pa vse več raziskav navaja, da obljubljenih učinkov TTIP ne gre tako zlahka pričakovati. Nasprotniki namreč menijo, da so obljubljeni učinki zajeli le najboljši scenarij in primere, če bi bile odpravljene vse ovire. Manj ambiciozne napovedi naj bi prinesle gospodarstvoma z obeh strani pol manj dobička, ali celo bistveno manj.

Celo slovenska študija, ki jo je po naročilu vlade izdelal Center za odličnost, naj bi pokazala, da so učinki TTIP na slovensko gospodarstvo skoraj zanemarljivi. Pozitivni učinki sicer so, a naj bi bili zaradi preusmeritve trgovine manjši kot za druge evropske države. Govori se celo o izgubi delovnih mest, tudi v farmacevtski in avtomobilski industriji, ki sta za Slovenijo pomembni.

Evroposlanci so razdeljeni

Razdeljeni tako niso le ekonomisti in javno mnenje, pač pa tudi evropski poslanci, ki si po besedah Tanje Fajon (SD) pravzaprav želijo večje transparentnosti in so celo veseli angažiranosti javnosti glede sporazuma, saj naj bi to tudi njim dalo priložnost večje seznanjenosti s pogajanji. Kljub temu so celo slovenski evroposlanci na nasprotnih bregovih. Transatlantskega sporazuma izrecno ne podpira zgolj Igor Šoltes, ki tudi sicer v evropskem parlamentu pripada stranki Zelenih, ki sporazuma ne podpira. “Slovenija glede na izsledke več domačih in mednarodnih ekonomskih študij, ne bo zmagovalka v okviru sporazuma TTIP, lahko pa je zmagovalka, če ga ne ratificira, v kolikor bo sprejet,” je pred dnevi dejal Šoltes, saj po njegovem mnenju tudi najbolj optimistične študije namreč izkazujejo, da se bo prihodek v EU zaradi učinkov TTIP izkazal v vrednosti ene kave na osebo na teden.

Odločno podporo pa TTIP izkazuje poslanec Milan Zver (SDS), ki vztraja, da bi podpis sporazuma EU na leto prinesel 187 milijard evrov in ustvaril stotisoče novih delovnih mest. “Poleg malih in srednjih podjetij bodo koristi imeli predvsem evropski potrošniki. Zadnje raziskave kažejo, da naj bi povprečna štiričlanska družina letno zaradi sporazuma prihranila kar 545 evrov,” je dejal in poudaril, da ima Slovenija zgodovinsko priložnost, da izkoristi več deset tisoč milijard obsežen trg.

Medtem pa številni državljani, ki o sporazumu dejansko ne vedo skoraj ničesar, razen tega, da utegne krepko zarezati v sleherni del njihovega vsakdana, protestirajo. Pred nekaj dnevi ob vrhu G7, torej najrazvitejših držav sveta, v Münchnu pod geslom Zaustavite TTIP, rešite podnebje in izkoreninite lakoto.

Tisti, ki sporazumu nasprotujejo, so o njem sestavili celo pesmico, ki gre nekako takole: “Dajte mi zemljo, veliko zemlje in veliko denarja in veliko moči. Nikar mi ne recite, da delavcem ne morem dati 20 centov na uro, če mi boste prepovedali odlaganje strupenih odpadkov, vas bom tožil, hočem vaše vlake, izvire, šolstvo, zdravstvo in zapore, da nas ne bi slučajno omejevali.” Ali je pretirana ali preroška, bo pokazal čas. Po neujemanjih - celo med pogajalci - pa ga utegne preteči še veliko. TINA M. VALENČIČ

---