Svoboden v svoji svobodi, ki ga je masakrirala

V ponedeljek, 2. novembra, bo minilo natanko 40 let od brutalne smrti najbolj kontroverzne osebnosti italijanskega povojnega obdobja Pier Paola Pasolinija, ki je že v 60. letih minulega stoletja vizionarsko predvidel razsežnosti “novega fašizma” - razmah potrošništva kot nove religije, amerikanizacije sveta, krize marksistične ideologije, splošne otopelosti in nezainteresiranosti za aktualna dogajanja. Pasolini ima navkljub veliki časovni razdalji očitno danes še veliko povedati.

Pier Paola Pasolinija, ki je bil v prvi vrsti poet, nato režiser, pisatelj in publicist, še danes zaradi neumornega provociranja in izpostavljanja polemikam skozi številne škandale v želji po aktivnem spreminjanju družbenokulturnih razmer, ni nihče presegel. Ena temeljnih Pasolinijevih preokupacij je bila nebrzdana potrošnja in amerikanizacija Italije. To preoblikovanje italijanske družbe - nenadne, hitre povojne spremembe iz večinoma preproste, ruralne Italije k brezglavi potrošnji - je Pasolini oklical za “novi fašizem”. Noben fašistični sistem ni uničil kulturnih modelov in avtentičnih odnosov tako, kot je to uspelo potrošniški civilizaciji, piše Pasolini v Razbojniških spisih (Scritti corsari). Revni sloji so se naenkrat znašli brez lastne kulture in brez lastne govorice. Pasolini je fašistične mehanizme zaznal predvsem v sredstvih množične komunikacije, ki so vodili vsesplošno stremljenje k skupnemu idealu in posledični uniformnosti. Ključni težavi je videl v izgubljanju kulturne in osebnostne identitete, kjer so mediji ustvarili utvaro, da naj bi potrošniško blago zbrisalo razredne prepreke in družbo poenotilo. “Ideja je, da je največje zlo sveta revščina ter da mora biti kultura revnih družbenih slojev zamenjana s kulturo dominantnega družbenega razreda.” O tem je Pasolini pisal že v 60. letih minulega stoletja. Je danes morda kaj drugače?

V Casarsi della Delizia je preživel najlepša leta

A začnimo na začetku. Pier Paolo Pasolini se je rodil v Bologni, 5. marca leta 1922. Izhajal je iz tipične italijanske malomeščanske družine. Oče je bil potomec stare plemiške družine iz Romagne, mati pa je prihajala iz kmečke, furlanske družine, ki se je sčasoma pomeščanila. Pasolini pravi, da ni mesta, ki bi ga imel za svojega: že od ranega otroštva so se namreč z družino, zaradi očetove vojaške službe, pogosto selili. Iz Bologne so se eno leto po njegovem rojstvu preselili v Parmo, nato v Conegliano, Belluno, Sacile, Idrijo, Cremono, vse do Rima, kjer sta se z materjo dokončno ustalila. Mogoče bi le furlansko mestece Casarsa della Delizia lahko šteli za Pasolinijevo mesto. Gre za rojstni kraj matere, kjer sta oba, drug ob drugem, tudi pokopana in v katerem je Pasolini preživel svoje najlepše življenjsko obdobje, ki je izpisano v njegovem avtobiografskem romanu Amado mio.

Beg iz Casarse

Leta 1945 je sledil prvi veliki šok - izguba brata Guida, ki se je v 2. svetovni vojni boril na strani partizanov. Februarja leta 1945 je umrl v medsebojnem obračunu med tako imenovanimi garibaldini in gapisti zaradi ideoloških razhajanj med frakcijami italijanskih partizanov.

Konec 40. let minulega stoletja sledi še ena velika sprememba v njegovem življenju. Nek mladenič (morda mladi Nizjuti, katerega je Pasolini tankočutno opisoval v Amado mio) je pri spovedi povedal, da je spolno občeval s Pasolinijem. To spotikljivo dejstvo je v provincialnem okolju Casarse, kjer sta z materjo vrsto let poučevala v šoli, naredilo njegovo življenje neznosno. Z materjo sta se leta 1950 preselila v Rim, kjer so se pričeli njegovi najtežji časi; obupana brezposelnost in tavanje po najrevnejših predelih Rima, kjer je na lastni koži izkusil bedo, revščino in brezup delavskega razreda.

Leta 1954 se začnejo stvari obračati na bolje. Dobil je službo učitelja, pomagal pa je tudi pri ustvarjanju filmskih scenarijev za rimski filmski studio Cinecittà. Leta 1955 je izšla njegova prva večja literarna uspešnica Malopridna mladež (Ragazzi di vita). Dve leti zatem pa se je Pasolini z zbirko poezije Gramscijev pepel (Le ceneri di Gramsci) uveljavil kot eden najpomembnejših italijanskih pesnikov. Leta 1959 sledi še ena književna uspešnica - roman Nasilno življenje (Una vita violenta) - , s katerim je Pasolini zaslovel tudi izven italijanskih meja, kar je dotlej uspelo le redkim italijanskim književnikom.

Film - ultimativna oblika angažirane umetnosti

V začetku šestdesetih let začne Pasolinija obsedati film. V kinematografiji je “odkril” sredstvo izražanja, v katerem je lahko združil vse svoje strasti - poezijo, slikarstvo, literaturo, gledališče ... Še več, menil je, da je film “izražanje relnosti z realnostjo”. Pasolini je namreč vseskozi raziskoval, kaj je lahko v umetnosti angažiranega in tej angažiranosti se ni pravzaprav nikoli odrekel; zanimalo ga je, kaj je lahko resnično revolucionarno in ne zgolj larpurlartistična drža, ki je sama sebi namen.

S prebojem na področju filma je Pasolini še povečal svoje kritične intervencije v javnih polemikah s številnimi članki, predvsem v časnikih Corriere della sera in Tempo. Še pred zloglasnim filmom Salò ali 120 dni Sodome je Pasolini dvignil italijansko Cerkev na noge s kratkim filmom Skuta. Film je Vatikan označil za “trojanskega konja proletarske revolucije v božjem mestu” in sprožena je bila odmevna sodna gonja proti Pasoliniju. Še dlje gre Pasolini s filmom Evangelij po Mateju, ki je šokiral tedanjo Italijo zaradi neobičajne zmesi Kristusa in Marxa.

Homoseksualnost zanj ni bila moralni problem

Veliko prahu je Pasolini dvignil z neodobravanjem študentskih protestov leta 1968. V pesnitvi KPI mladim!! (Il PCI ai giovani!!) je Pasolini proteste označil kot modno držo mladih, ki so igrali revolucionarne akterje in ki naj bi se kaj kmalu konformistično ustalili znotraj družbenega sistema in nemudoma pozabili na vse krivice in neenakosti. V Luteranskih spisih, kjer piše tudi o “generaciji sinov” (italijanski mladini 60. in 70. let) in “generaciji očetov”, ki je doživela dobo fašizma, jih je Pasolini še bolj okrcal. “Generacija sinov” je gojila brezbrižen in nezainteresiran odnos do krivde “očetov” in je spomine na krvavo zgodovino utopila v novi kulturi potrošništva. Prav nič mu ni življenja olajšala deklarirana homoseksualnost, ki zanj nikoli ni predstavljala moralnega ali etičnega problema, ampak osebno in nespremenljivo dejstvo. Izmislilo si ga je katoliško meščanstvo in avtomatično so mu nasedli tudi komunisti v imenu puritanskega duha, je povedal Pasolini. Tudi njegova politična usmerjenost je dvigovala veliko prahu. Pasolini je bil včlanjen v Komunistično partijo Italije (KPI), a so ga izločili prav zaradi njegove homoseksualnosti. KPI je ne glede na to ostal zvest do smrti, vezala ga je nekakšna travmatična ljubezen (ortodoksni komunisti so jo razumeli kot blasfemično), ki sta jo vzbudila Marx, še posebej pa najpomembnejši italijanski komunistični mislec Antonio Gramsci. In čeprav je italijanski komunizem označil za “fašizem levice”, je toliko bolj sovražil politično neopredeljenost. Marksizem je bil ne glede na njegov turbulenten odnos s KPI zanj edina alternativa in “edina ideologija, ki me ščiti pred izgubo realnosti, ideologija, ki je zrcalila neenakost in krivičnost vladajočega razreda - italijanske buržoazije,” piše Pasolini. Še bolj kot po uradni liniji italijanskih komunistov pa je Pasolini udrihal po krščanskih demokratih, za katere je menil, da so gojili nezainteresiran odnos do “antropološke mutacije” Italije.

Avtodestruktivni instinkt

Skratka, Pasolini se je vpletal v vse odmevne polemike in s tem samo še bolj utrjeval svoj položaj persone non grate. Vseskozi ga je vodil nek avtodestruktivni instinkt. Tudi tako intimno potrebo, kot je spolna zadovoljitev, je Pasolini iskal v izpostavljanju svojega telesa nevarnostim ali skrajni samoti. Spolnost je bila zanj samo še en izgovor in predvsem to, kar je vedno bila: potrošniški produkt.

Pasolini je bil samotar, redkobesednež, ki je resnično zaživel samo v krogu svojih sodelavcev in somišljenikov, kot so Ninetto Davoli, Sergio Citti, Alberto Moravia, Elsa Morante, Laura Betti in seveda mati, do katere je gojil zelo nežen odnos.

Navkljub temu, da je Pasolini najbolj opozoril nase s svojimi filmi, se ni nikoli dokončno odrekel poeziji, ampak je v določenem trenutku menil, da lahko film učinkoviteje manifestira njegovo “strast do realnega”. Poezija je bila sicer vedno pomemben del njegove ustvarjalne poti, sredstvo izkazovanja njegovega intimnega odnosa do sveta, ki je hkrati tudi pomembna opora pri razlaganju njegovih ustvarjalnih premikov in tudi smrti.

Natančno naj bi načrtoval lastno smrt

Pasolini se je v “večnost” zapisal tudi s svojo smrtjo, ki še danes, štiri desetletja kasneje zaradi svoje brutalnosti buri duhove. Skorajda vsako leto se pojavi kak nov detajl, ki uradno razlago, da ga je umoril deček iz socialnega obrobja Pino Pelosi, postavi ponovno na glavo. Pojavljale so se številne teorije zarot, največkrat zaradi nedokončanega tako imenovanega romana pokolov Nafta, deloma tudi zaradi filma Salò, ki je glede kontroverznosti prekosil vse njegovo dotedanje delo. A pozoren bralec Pasolinija, kot je bil na primer njegov dolgoletni prijatelj, slikar Giuseppe Zigaina, trdi, da je Pasolini skozi svoja dela do potankosti načrtoval lastno smrt. “Za moj popolni izraz moram umreti. Moja smrt torej, kot montaža filma mojega življenja, bo osmislila vse moje ustvarjanje, bo središče, izhodiščna točka za ponovno proučevanje in njeno razumevanje.” “Ali biti nesmrten in neizražen ali se izraziti in umreti.” “Svoboda ne more biti drugače manifestirana kot skozi malo ali veliko mučeništvo.” “Življenje živeti kot protest, kot počasen samomor, kot stavko ali mučeništvo.” To je zgolj peščica Pasolinijevih citatov, ki jih zasledimo večinoma v njegovi poeziji in s katerimi Zigaina dokazuje svojo teorijo o “kriptografiji pasoliniani”, o kateri je predaval tudi na Univerzi v Berkeleyju.

Resnica je nekje vmes. Za Pasolinija lahko nedvomno trdimo, da je lastno poezijo živel na sebi. Prav skozi poezijo je odkrito obračunaval s svojimi nasprotniki in popisoval svojo usodo “mučenika”. S številnimi kontroverznimi izjavami drugod in kritičnimi deli si je še bolj “tlakoval” pot v smrt, a to je bil zanj edini možni način, edina pot do sprememb. Ali kot je zapisal Pasolini v poeziji Realnost: “...Naravna potreba, da si sam zadajam bolečino v vedno odprti rani. Da upodabljam vsak odnos s svetom, ki me vabi vase, po odnosu s svojim sinovskim sadizmom, mazohizmom; ki zaradi njega nisem rojen in sem tu sam kot žival brez imena: od ničesar posvečen, nikomur pripadajoč, svoboden v neki svobodi, ki me je masakrirala.”

BILJANA PAVLOVIĆ

---