Strma in mukotrpna pot rehabilitacije Tigra

Z ustanovitvijo slovenske države in njeno demokratizacijo se je začela tudi rehabilitacija Tigra, tega prvega oboroženega protifašističnega upora v Evropi, ki jo je partija surovo preprečevala ves povojni čas.

Po večkratnih brezuspešnih poskusih je bilo spomladi 1994 na pobudo Karla Kocjančiča in Cirila Pelicona v Postojni končno ustanovljeno Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske. V dobrem desetletju je bilo postavljenih na desetine spominskih znamenj (doprsnih kipov in spominskih plošč) Tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, na katere je prejšnji režim “pozabil”. Izdanih je bilo ducat novih knjižnih del v zvezi z zamolčanim delom tigrovske in domoljubne tematike. S sprejetjem posebnega zakona v Državnem zboru je bila odpravljena tudi velika materialna krivica, storjena nekaterim Tigrovcem in njihovim svojcem v preteklosti, po novem pa bil njihov status izenačen z borčevskim. Društvo je dalo pobudo in izpeljalo priprave za gradnjo spomenika - muzeja braniteljem zahodne meje na Velikem Cerju. Začelo je izdajati lastno glasilo Primorski rodoljub idr.

Pretresljive besede

Posebej odmevno pa je bilo dejstvo, da je ob tigrovskih proslavah privrel na dan doslej zamolčani del bridke resnice o usodi Tigra med vojno in po njej. Na proslavi 50. obletnice osvoboditve v Gorici leta 1995 je npr. slavnostni govornik književnik Saša Vuga pred veliko množico ljudi izrekel tudi sledeče pretresljive besede (Slovenec, 15. 7. 1995): “Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo redki preživeli Tigrovci: vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta ponosnih primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine … Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, prip. avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če naj se politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj Tigrovci slišijo tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko Tigrovec, tudi danes”.

Ob odkritju spominske plošče velikemu domoljubu dr. Andreju Uršiču v Kobaridu leta 2001, ki ga je ugrabila Udba in neznano kje likvidirala, je završalo med ljudmi, ko je isti slavnostni govornik vzkliknil v množico (Delo, 14. 10. 2001): “Gospodje, ki me sedaj morda poslušate, povejte, kje je njegov grob. Spovejte se in lažje vam bo.”

Ob neki drugi podobni priložnosti je Vuga prav tako ob vznemirjenju množice javno vprašal, kdaj bomo zvedeli resnico o zagonetni smrti Janka Premrla Vojka, ki naj bi bil v spopadu z Italijani ustreljen od zadaj, to je od svojih. Pri tem se je še vprašal, da ni bilo morda za komuniste preveč to, da so borci Vojkove čete zvečer molili rožni venec. In še vrsta drugi bridkih primerov mučeništva je privrela na dan, ki so ga tudi pod rdečim škornjem doživeli primorski domoljubi, kot npr. Tigrovci, padalci, Čedermaci in drugi. Taka so bila ta prva društvena tigrovska srečanja, polna sproščenega vznemirjenja, poguma, iskanja resnice in novega upanja, kot je tudi sicer to bila slovenska politična pomlad. Ob tej sproščenosti in prebujenem upanju se je društvo hitro razmahnilo širom Primorske, vključno z zamejstvom, ter tudi med Primorci, živečimi v osrednji Sloveniji, in njegovo članstvo je kmalu preseglo število 1000.

Dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije Ciril Pelicon je v intervjuju za Svobodno misel (14. 9. 2007) na vprašanje, da naj našteje kak lep trenutek v življenju, dejal, da so bile to, med drugim, tudi prve tigrovske proslave in srečanja, “ker so bila drugačna kot sicer pred tem, povsem sproščena, pluralna in svobodna. Pogovarjali smo se tudi o stvareh, o katerih se je dotlej molčalo. Na njih smo se v medsebojni strpnosti srečevali ljudje različnih pogledov in na njih je bilo mesto za vse naše predsednike, take ali drugačne … Bilo je namreč v začetku devetdesetih let … V zraku je bilo nekaj novega. Kot neka pomlad. Čutili smo, da se dogaja nekaj pomembnega in predvsem, da popravljamo krivico, ki je bila storjena Tigrovcem.”

Pritiski na društvo Tigr

Ni pa ta tigrovska pomlad prišla sama od sebe. Bila je izborjena z velikimi napori, pogumom in vztrajnostjo prvih vodstvenih ljudi v društvu, predvsem Karla Kocjančiča in Nadje Maganja, ob asistenci Cirila Pelicona. Že ob pripravah na ustanovitev društva je bil izvršen silovit, čeprav neuspešen pritisk s strani koprske borčevske organizacije, da bi se naj namreč Tigr organiziral znotraj nje.

Pritiski so se nadaljevali ob tigrovskih shodih in zlasti proslavah, ko so na njih pred veliko množico ljudi padale bridke besede na račun odnosa slovenskih komunistov in prejšnjega režima do Tigrovcev in drugih primorskih domoljubov. V društvo se je namreč ob slednjih usula tudi množica članov borčevskih organizacij in pripadnikov leve opcije, ki so postopoma prevzemali pomembne položaje v društvu, ter je v njem začelo prihajati do konfliktov. Že na ustanovnem občnem zboru v Postojni je izbruhnil spor med člani borčevskih organizacij in nekaterimi preživelimi Tigrovci, ki so komunistom očitali maltretiranje Tigrovcev in celo njihove likvidacije. To se je npr. potem ponovilo tudi v Kopru, ko je zgodovinarka dr. Miroslava Cenčič ob predstavitvi neke svoje tigrovske knjige v drugi polovici 90. let načela temo likvidacije nekaterih vodilnih Tigrovcev in je skupina borcev iz protesta zagrozila z odhodom iz dvorane. Ali pa, ko je približno v istem času na tigrovskem shodu v Ljubljani Tatjana Rejec, soproga Alberta Rejca, enega vodilnih tigrovcev, začela navajati prve prepričljive podatke o navedenih pobojih vodilnih Tigrovcev s strani Udbe. Na občnem zboru v Sežani je npr. predsedujoči velikodušno dopustil, da je neki prenapeti član borčevske organizacije v razpravi dobesedno pljuval po Janši, Peterletu in Rodetu, kar je izzvalo protest drugih članov društva, kot tudi prve protestne izstope nekaterih članov pomladne opcije iz njega. Ključni vodilni člani društva (Kocjančič, Maganja idr.) so sicer še vedno poskušali vzdrževati ravnotežje med obema opcijama v društvu in ohranjati sredinsko smer, vendar le z veliko muko, ker je društvo očitno vse bolj drselo v levo. Na nekem srečanju v zvezi s tem dogajanjem na Repentaboru, ob prisotnosti Kocjančiča, Maganje in pisca tega sestavka, smo tudi sami zaskrbljeno ugotavljali, da postaja leva opcija vse bolj dominantna v društvu, in da se iz tega ne more roditi nič dobrega. Pod njeno taktirko bo društvo sicer še naprej opravljalo svoje obredne funkcije na proslavah itn., vendar levica nima interesa kopati po lastni nesnagi in bo Tigr tako verjetno spet postal pohleven ali pa kar ostal na verigi. Sledila je skoraj hkratna tragična smrt prvotnega vodstva društva (Kocjančiča, Maganje in Cirila Pelicona), kar je še bolj pospešilo prevlado leve opcije v društvu in povzročalo vse bolj slabo počutje članov društva pomladne strani. Po nekaterih podatkih so se pritiski na društvo nadaljevali tudi še v kasnejših letih, po smrti ustanoviteljev društva, a mi te okoliščine niso dovolj poznane.

Ali bo Tigr še Tigr

Sredi leta 2015 je v Ljubljani nenadoma in nepričakovano vzniknilo Gibanje 13. maj, poimenovano po dnevu prvega spopada Tigrovcev s fašističnimi okupatorji na Mali gori pri Ribnici. Gibanje je v zvezi s promocijo Tigra pripravilo vrsto konkretnih in odmevnih pobud. Najprej je organiziralo strokovni posvet v Državnem svetu. Nato je dalo pobudo DZ, da bi 13. maj v čast Tigru proglasili za državni praznik (sicer kot delovni dan). Sledila je oddaja o Tigru na TV 3 SLO in pobuda za organizacijo ljudskega srečanja na Velikem Cerju jeseni 2015 v počastitev vseh sestavin primorskega odporništva: Zbora svečenikov sv Pavla, krščanskih socialcev, tržaških liberalcev, Tigrovcev, Maistrovih borcev, ki so tudi pomagali Tigrovcem, in 9. korpusa. Vodstvo gibanja je povabilo k sodelovanju tudi predstavnike društva, ki pa naj bi to odklonili brez vsakršne resne utemeljitve. Pri čemer je treba posebej poudariti, da je pri tem vendarle šlo za ohranjanje zgodovinskega spomina na Tigr, kar je prva in glavna društvena naloga. V nekem odklonilnem odgovoru bi naj eden od vodstvenih članov društva celo zapisal, “da bomo v društvu Tigr bdeli nad tem, da se pravilno tolmači vloga in delovanje te organizacije in nimate drugi kaj organizirati razne simpozije. Mi vemo, kaj je res. Obrnite se na nas, če kaj ne veste.” Odgovor, ki tako srhljivo spominja na nekdanje čase, ko si je samorazglašena avantgarda z vsemi sredstvi, tudi nasilnimi, poskušala prigrabiti monopol nad resnico, kar pa se je dolgoročno izkazalo za brezupno početje. Kajti, kot je nekoč dejal italijanski razumnik Carlo Bo, “nikdar se ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila …, ker obstajajo nekateri zakoni, ki so večni in ti urejajo življenje narodov. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil.”

Ob vsem tem dogajanju v društvu sem v Primorskem Rodoljubu (št. 3/2000) že pred več leti v članku Čigav je TIGR zapisal, “da take organizacije ni lahko voditi, kajti vsa ta notranja različnost udarja na dan ter povzroča polemike in prepire.” Na kar sem še dodal, da pa je “naša dolžnost, da obranimo in ohranimo to notranjo različnost TIGR-a in preprečimo, da bi se ga kdo polastil, ker bi se v tem primeru v njega naselilo enoumje. In če kdo to slučajno načrtuje, potem pripravlja njegov pogreb. Pa naj se tega zaveda ali ne.” Žal, kažejo nekateri dogodki, so bila naša pričakovanja v zvezi z ohranitvijo pluralnosti društva nerealna, in naš strah o zdrsu društva na levo, v novo enoumje, utemeljen. V zvezi s tragično izgubo prvotnega vodstva društva pa sem kasneje v družboslovni prilogi Družine Slovenski čas (št. 79/2013) še zapisal, da “so na tej veliki prehojeni poti društva navedeni pionirji velike zgodbe o rehabilitaciji TIGR-a, ki so vdahnili društvu pravo domoljubno dušo, drug za drugim popadali zaradi bolezni in nesrečnih naključij. Zaradi skomin borčevske organizacije, da bi položila roke na Tigr, pa se odpira vprašanje ali bo Tigr še Tigr, ali pa bo postal zgolj podružnica neke druge centrale. Še več, ostaja kar naprej aktualno vprašanje, ali bomo ravnali z njim kot 'zravnani čuvarji dragocene dediščine', ali pa kot 'presite zvegane pohabe'.”

MILAN GREGORIČ, Koper

---