“Stiske Slovenije in sveta so resne. A dokler imamo življenje, se ga je treba veseliti.”

Jožica Ličen je s sodelavci dobrovoljno ter z nasmehom na obrazu postavljala slikarska stojala v razkošni dvorani dvorca Zemono pri Vipavi. Tam bodo nocoj odprli razstavo del, ki so nastala na 21. mednarodni likovni koloniji Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu. Deset izbranih avtorjev, 87 gostov in 161 likovnih del so številke letošnje kolonije. Deset slik je nove lastnike že dobilo v Bruslju, kjer je razstava gostovala pred kratkim. Dobrota, lepota, barvitost, ustvarjalnost in duša so besede, ki opišejo tako gibanje Umetniki za Karitas kot žensko, ki je v njegovem središču. Čeprav bi Jožica Ličen ob tej ugotovitvi najverjetneje zamahnila z roko in rekla “Ah, dejte, no ...”

> Večkrat ste rekli, da je danes težko biti katolik? Zakaj?

“Kljub temu, da večina katoličanov živi svojo vero z veseljem, je včasih težko. Nihče ni človek zase, temveč smo del sedanjega trenutka in sedanjega sveta, ki nam ponuja marsikaj. Kar je za nekoga vrednota, je za drugega izprijenost, kar je za nekoga dobrohotnost, je za drugega naivnost. Ta stavek izrekam v povezavi z begunci. Težko je gledati na stvari s pametjo in srcem hkrati. Mediji nas zasipajo v glavnem z napakami teh ljudi, naša vera pa nas uči ljubiti bližnjega kakor samega sebe.”

> Zdi se, da je ta stavek - ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe - zelo blizu tudi papežu Frančišku ter da se Rimsko katoliška Cerkev skozi njegove besede in dejanja vse bolj odločno vrača k temeljem krščanske vere. Je to del duhovnega preporoda, ki ga človeštvo v tem trenutku potrebuje?

“Res, papež Frančišek je tudi v Cerkvi naredil 'klic k dobremu', tudi med katoličani, kaj katoličani, ves svet ga spoštuje in želi, da bi živeli po njegovem vzgledu. Vsi si lahko priznamo, da ni povedal nič novega, bistveno je, kako je to povedal. Pa ne le povedal, z načinom življenja je pokazal, da misli resno. Predvsem starejši, ki smo odrasli v strahospoštovanju do velikih državnih in cerkvenih dostojanstvenikov, smo presenečeni, mladi pa navdušeni. Z veseljem si na družbenih omrežjih ogledam posnetke, ko se papež odpravi 'po svoje' med klošarje, Rome, priseljence ... Vse je tako pristno. Glede na to, da se mu to dogaja povsod po svetu, vidimo živo pričevanje: ljubezen do otrok, mladih, starih, bolnikov, prizadetih. Res, človeštvo potrebuje takega človeka, tako, da mu iskreno želim, v dobro naših otrok in naših vnukov, da bi še dolgo trkal na vest pohlepa in sovraštva, predvsem pa si prizadeval za mir.”

Prostovoljstvo se širi kot virus

> Se spominjate začetkov svojega humanitarnega dela? Kaj je takrat botrovalo vaši odločitvi, da postanete prostovoljka?

“Kljub temu, da je od takrat minilo že 25 let, se dobro spomnim našega patra Klemna, ki me je povabil v Karitas. Rekel je, da bomo zbirali oblačila, najeli kombi in jih peljali v Romunijo. Danes mi je smešno, kajti s poplavami, begunci in brezposelnimi se je Romunija odmaknila, nikoli nismo šli tja. Težko bi odgovorila, kaj je botrovalo temu, saj se je v naši družini o dobrodelnosti malo govorilo, se pa je veliko naredilo. Prav v času samostojne Slovenije sem še dokaj mlada postala upokojenka in se pridružila Karitas. V začetku smo imeli veliko načrtov, kako se bomo izobraževali, da bomo vse delali strokovno in po pravilnikih. Toda prišli so begunci in številne žalostne zgodbe so nas takorekoč potegnile v tok humanitarnega dela. Marsikdaj se nasmehnem ob spoznanju, da je tok karitativne reke tako močan, da ni druge, kot da plavaš. Vsak po svoji moči, vsak po svojih sposobnostih, tako, da daruješ svoj čas, svoje znanje in svojo moč. Če smo pred dvajset in več leti veljali prostovoljci v katerikoli organizaciji za čudne in posebne, se prostovoljstvo širi kot virus in prav je tako.”

> Ko se ozirate nazaj: bi karkoli spremenili?

“Ne, prav nič ne bi spremenila. Če bi imela te izkušnje, kot jih imam danes, bi bila kvečjemu bolj pogumna in manj v dvomih, če delam prav ali ne. Vendar je pri vsaki stvari tako, da je previdnost mati modrosti. Včasih sem imela občutek, da s predajanjem karitativni dejavnosti premalo naredim za družino, zdaj vidim, da je bila to za mojo družino najboljša vzgoja. Danes moji najbližji, tudi vnuki, z veseljem pomagajo, predvsem pa s čutenjem in odprtim srcem dojemajo ljudi v stiski.”

> Kako težko se je soočati s človeškimi stiskami in težavami in kako ob tem ohranjate svojo energijo, optimizem in vero v dobro?

“Hm, to pa je težko vprašanje. Res ne vem, kako, vem pa, zakaj. Vera, da Nekdo vodi naše korake, mi pomaga. Kogar človeške stiske ne nagovorijo, nima mesta v karitativni dejavnosti. Potrebno je najprej čutenje, šele nato pridejo na vrsto pravila in modrost. Vsekakor so stiske tiste, ki mi dajo moč, da jih skušam blažiti na različne načine, posredno ali neposredno. Sodelovanje z državo in dobrotniki ni direktna pomoč, je pa pogoj, da 'moke v loncu in olja v vrču' nikoli ne zmanjka. Z leti pešajo fizične moči, lahko pa delaš na drugačen način. In prav zaradi tega se vidi luč v moji delovni sobi še ob deseti ali enajsti uri zvečer. Pri Karitas se trudimo, da je naše delo pregledno, zato so potrebni tudi papirji in poročila. Če vidiš za vsako številko človeka, je energije, optimizma in vere v dobro v izobilju.”

“Ni bilo vse po načrtih, sodelavec je moral nenadoma v Ljubljano. Ampak se je vse dobro izteklo. Jabolka so pod streho, papirji so podpisani.” Tako se je, po tem ko je z dvorišča odpeljal tovornjak, v Karitasovem središču v Ajdovščini nasmehnila Jožica Ličen, namestnica ravnatelja in voditeljica odbora za materialno pomoč pri Škofijski Karitas Koper. In reševanje zadeve “jabolka” lepo zaokroža njen temperament in življenjski slog, ki združujeta srednjeevropski občutek za red in mediteransko sposobnost improvizacije. Jožica Ličen je prepoznavno ime in obraz humanitarne organizacije, ki letos na Slovenskem obeležuje četrt stoletja delovanja, ter je članica humanitarne ustanove tako rekoč že vse od njene ustanovitve. Karitas v koprski škofiji združuje 166 župnijskih Karitas, v njih sodeluje 1150 stalnih in prav toliko občasnih prostovoljcev. Na leto razdelijo 300 do 450 ton hrane in higienskih pripomočkov. Pod okriljem organizacije deluje pet domov in trinajst centrov, namenjenih najrazličnejšim ranljivim družbenim skupinam. Ličnova, ki je dejavna na različnih humanitarnih področjih, je članica več mednarodnih organizacij in prejemnica mnogih priznanj, motivacijo ohranja predvsem tako, da za številko vidi človeka, za človeškim obrazom pa Boga. A čeprav brez čutenja in prepričanja ne gre, poudarja: “Kdor hoče pomagati, mora imeti srce. A tudi glavo. In predvsem roke.”

Kriza je ljudi navadila na skromnost

> Začenja se teden Karitas, ki bo letos še posebej slovesen, saj ustanova praznuje četrt stoletja. V tem obdobju je postala nepogrešljiv del slovenske družbe. Je bilo na začetku težko? Je bila organizacija deležna nezaupanja ali sumničavosti laične javnosti?

“Res je Karitas del naše družbe, nekaj zaradi demokracije, take ali drugačne, pa vendar, nekaj pa tudi zato, ker nas družba in človek - posameznik potrebujeta. V začetku je bilo težko v Cerkvi in družbi, potrebna so bila stalna dokazovanja, da so naši nameni iskreni. Do leta 1990 je bila javna dobrodelnost Cerkve prepovedana, kar ne pomeni, da ljudje niso delali dobrega. Ko so se v začetku te zavore sprostile, lahko rečem, da je bila naklonjenost vseh velika. Nezaupanje in sumničavost pa sta, žal, del naše družbe, zato se je bilo potrebno brusiti in pokončno hoditi naprej. Tudi jasna pravila so pripomogla, da je karitativno delo dobilo mesto, ki mu gre. Nekateri se tem pravilom niso bili pripravljeni podrediti in so se ali umaknili ali poiskali svoj dobrodelni vrtiček.”

> Od leta 2011 v slovenski javnosti raste zavest o tem, da del prebivalcev živi v hudi socialni stiski. Hkrati pa v zadnjem obdobju politiki govorijo o okrevanju gospodarstva. Se to okrevanje pozna?

“Tako kot za ves svet tudi za Slovenijo velja, da je 90 odstotkov materialnih dobrin v lasti peščice bogatinov in le deset odstotkov v lasti ostalega prebivalstva. Moramo pa se zavedati, da so obrazi stisk različni. V Sloveniji je velika stiska za družino, če komaj plačuje elektriko, ogrevanje, gorivo, kredit za avto, stanovanje. Na drugem koncu sveta je za družino velika stiska, če nima hrane, zdravil ali izobraževanja za otroke. Sama vidim največje težave v enostarševskih družinah, kajti običajno vsi izdatki slonijo na plečih matere z nizko plačo ali celo samo s socialno pomočjo. V zadnjem času je moje razmišljanje morda drugačno od politikov, ki se hvalijo z okrevanjem gospodarstva. Upam, da se bodo njihove besede res uresničile. Menim, da so se ljudje navadili na skromnejše življenje in morda je prav gospodarska kriza pokazala tudi drugo plat medalje. Marsikateri vrt ali njiva je obdelana in vedno več ljudi je, ki ne uporablja besede 'se ne splača'. Je pa res že marsikdo, ki je v preteklosti hodil na Karitas po paket hrane, prišel in rekel, da je dobil delo in ne potrebuje več pomoči. To je tista svetla točka, ki pove največ.”

> Kako radodarni smo Slovenci? In ali drži prepričanje, da so včasih najbolj pripravljeni pomagati prav tisti, ki imajo najmanj?

“Slovenci smo zelo radodarni. Vsak dan je kakšna akcija, vsak dan se za kaj zbira in nikoli nihče ne ostane praznih rok, čeprav so tudi darovalci začeli razmišljati o smiselnosti pomoči in ne darujejo kar tako, na pamet. Pri Karitas vemo že iz Svetega pisma za dar 'uboge vdove'. Znan je pregovor, da se socialne stiske blažijo z obljubami bogatih in darovi revnih. Je pa res, da je najlažje dati denar ali hrano, veliko težje je darovati svoj čas in svoje znanje za pomoč nekomu, ki to potrebuje bolj kot kruh. In v zadnjem času se prav na tem področju premika. Z neverjetnim veseljem spremljam program učne pomoči z imenom Popoldan na cesti, kjer večinoma mladi prostovoljci pomagajo osnovnošolskim otrokom.”

Liter mleka je liter mleka

> Kako gledate na razmerje med humanitarnimi organizacijami in ustanovami? Prostovoljci na marsikaterem področju opravljajo pomembno delo, hkrati pa včasih “krpajo luknje”, ki nastanejo zaradi neodzivnosti, nerazumevanja ali počasnosti institucij. Vas kot prostovoljko to včasih žalosti ali celo jezi?

“O tem bi se dalo razpravljati, morda bi bila kakšna študija dobrodošla. Z veseljem bi pogledala tabelo, ki bi prikazovala razmerje med sredstvi, ki jih za svoje delovanje uporabimo različne humanitarne organizacije, in denarjem, ki ga za primerljive dejavnosti potrošijo ustanove. Za isto delo dobijo nekateri plačo, pri Karitas pa se nam ne izide niti plačilo potnih stroškov prostovoljcem. Vendar se zaradi tega ne bremenim, ker sem prepričana, da tisti trenutek, ko bo imela Karitas za svoje delovanje denarja v izobilju, ne bo več Karitas. Glede neodzivnosti institucij pa menim, da je naš sistem tako naravnan, da imajo institucije ogromno dela zaradi zakonov, ki jih morajo upoštevati. Ja, to me jezi in žalosti, bom kar konkretna: evropska hrana za letošnje leto naj bi bila v naša skladišča dobavljena konec poletja, vendar bo zaradi proceduralnih rokov morda po božiču ali celo kasneje.”

> Kako med seboj sodelujejo humanitarne organizacije v državi? Je več rivalstva ali več medsebojne podpore in pomoči?

“To ni odvisno od humanitarne organizacije, temveč od ljudi, ki smo v njej. V večini primerov sta prisotni naklonjenost in dobrodušnost. Če vidimo cilj, pomoč človeku v stiski, premostimo vse ovire, se damo skupaj in poizkušamo rešiti določen primer. Spet se bom vrnila h hrani EU, kjer je razdelitev opravljala država. Bili so časi, ko smo na dolgo in široko razpravljali o načinu razdelitve evropske hrane med organizacijami. Morate razumeti, da smo se nekateri čutili ponižani. Vendar je zadnja leta prevladala modrost: nenazadnje vsi delamo za ljudi v stiski in liter mleka je za otroka enako pomemben, ne glede na to, pri kateri humanitarni organizaciji ga dobi.”

> V čem so posebnosti koprske škofijske Karitas? Se specifični primorski značaj kaj pozna pri delovanju tega pokrajinskega dela humanitarne organizacije?

“To bi morali vprašati kolege iz Štajerske, Ljubljane … Je pa res, da nas imajo za bolj odprte in morda tudi za bolj klepetave. Kar se organiziranosti tiče, je res že od vsega začetka prisoten vpliv sosedov. V Evropi v grobem prevladujeta dva modela Karitas, to je t. i. romanski model, ki se zavzema za pedagoški pristop in temelji v glavnem na prostovoljnem delu, in germanski model, ki stvari ureja skozi institucijo. V Sloveniji pri splošnih programih prevladuje prvi, pri specifičnih programih pa so potrebni strokovni delavci in tam navadno za njihove plače prispeva država.”

Preroštvo in umetnost

> Umetniki za Karitas je prepoznaven projekt. Ste pričakovali, da bo zrasel do takšnih razsežnosti? In vas je presenetil odziv umetnikov, ki so še naprej navdušeni?

“Nič nisem pričakovala, leta 1995 smo želeli pokazati Karitas nekaj več kot le zbiranje starih oblek in delitev paketov. Tudi to je potrebno, vendar človek ne živi samo od kruha, umetnost je podoba Boga in prav to smo želi prinašati med ljudi. Od takrat je bilo na Sinjem vrhu 21 mednarodnih likovnih kolonij. V naših katalogih je zapisanih 1480 imen avtorjev iz domače in tuje likovne scene. Zanimivo, prišli so že z vseh petih celin. Nastalo je 2293 likovnih del, ki so bila postavljena na 231 prodajnih razstavah po Sloveniji, v Trstu in Gorici, pa tudi v Sarajevu, na Dunaju, v Rimu in dvakrat v Bruslju. Še danes se mi zdi, da ne delamo nič posebnega, toda iz odzivov umetnikov in galeristov ugotavljamo, da smo iz akcije prerasli v projekt, danes pa to postaja pravo gibanje umetnosti in dobrodelnosti. Seveda bi brez strokovnih sodelavcev ostali na veliko nižjem nivoju, zato tudi tu velja, da se je potrebno pustiti podučiti. Tretji del tega dogajanja je pomemben s karitativnega vidika, predvsem zato, ker vsako leto sproti opozarjamo družbo in državo na stiske, za katere menimo, da so v določenem letu najbolj aktualne.”

> Likovna kolonija si vsako leto izbere geslo. Lansko je bilo preroško, kot ste sami rekli. Glasilo se je “Tujec sem bil in ste me sprejeli.” Kakšno je letošnje?

“Letos smo izbrali geslo 'Veselite se življenja' iz duhovne oporoke Bogdana Žorža, našega sodelavca, ki je marsikaj naredil na področju karitativne dejavnosti, predvsem pri vzgoji sodelavcev. Iz tega gesla torej izhaja poziv ljudem, naj se veselijo življenja ter naj z nakupom likovnega dela darujejo v sklad Bogdana Žorža za otroke, kajti naša prvotna želja je, da nadaljujemo z njegovim delom za pomoč otrokom.”

> Ampak časi so takšni, da je ljudi bolj strah življenja, kot da bi se ga veselili ...

“Res je. Zato je naše geslo še toliko bolj primerno. Izbrali smo ga že maja, spet nekako preroško za čas, ki nas je doletel. Stiske Slovenije in sveta so resne. Ampak dokler imamo življenje, se ga je treba veseliti.”

> Časi se do določene mere tudi ponavljajo. Imate dragoceno življenjsko izkušnjo s pomočjo bosanskim beguncem. Kaj iz takratnega obdobja lahko najbolj koristi razumevanju sedanjih begunskih razmer in soočanju z njimi?

“Zaradi beguncev iz Bosne smo vse sodelavke Karitas šle skozi dragoceno šolo za življenje in delo. Prvič smo se srečali z novo kulturo in tudi nekaterimi vrednotami, ki smo jih že malo pozabili. Predvsem pomen družine in solidarnosti. Na drugi strani pa smo se od dobrotnikov iz Italije naučili marsikaj, predvsem, kako nagovoriti ljudi za stiske sočloveka in kako pomagati. Prav iz tistih velikih tovornjakov pomoči, ki so jih vozili v naš begunski center, mi je ostalo za vedno zapisano pravilo, da daj človeku to, kar on potrebuje, in ne to, kar ti misliš, da potrebuje. Ja, s sedanjimi begunci skoraj ni primerjave, ker smo se z bosanskimi lahko pogovorili, pri sirskih pa je največji problem jezik. Bosanski begunci so v začetni fazi bili zadovoljni z varno in mirno streho nad glavo, sedanji pa želijo čimprej čez naše ozemlje. Največji problem pa je, da tega begunskega vala nihče ne razume, niti veliki politiki, kako bi ga šele navadni državljani. In prav zaradi tega je na eni strani prevelik čustveni naboj za pomoč, na drugi strani pa veliko nestrpnosti in strahu. Želim si, da se stvari umirijo, kajti eno in drugo je grožnja miru.”

Računalniške vojne

> Imate prijatelje med muslimani?

“Poznam kar nekaj ljudi, za katere vem, da so muslimani in jih nič drugače ne obravnavam ter enako spoštujem. Zame je v prvi fazi vsak človek. Morda je moja napaka, da nikogar ne vprašam, kakšne vere je. Če ga srečam pri maši v Vipavskem Križu, vem, da je katoličan, in to mi zadostuje. Karitas v Koprski škofiji pomaga več kot 3000 družinam in posameznikom, večina je naših prijateljev ne glede na vero, narodnost ali socialni status.”

> Upate, da bodo verni ljudje po svetu znali skupaj razmisliti o “laičnih” pasteh sodobnega sveta, predvsem pohlepu, potrošništvu, izginjanju temeljnih vrednot?

“Na svetu je veliko ljudi, ki v srcu dobro mislijo, tudi v Sloveniji. Čeprav je že dolgo, kar sem hodila v šolo, so se mi v spomin zarezale beseda Jeana Jaquessa Rousseauja, ki je pozival k vrnitvi k naravi. V naravi je vse prav in dobro. Temeljne vrednote so se zamajale, zato je vse, kar ni naravno, obsojeno na propad. Mislim, da smo prišli do te točke, ko se bo potrebno zamisliti. Verni ljudje smo to že zaradi Stvarnika dolžni storiti, pa tudi vsi drugi. Kajti človek nima samo rok, nog in glave, ima tudi vest, in ta je tista, ki kaže pravo pot. Če je bolna noga, ne moremo hoditi, če je bolna vest, delamo neumnosti. Vendar sem popolnoma prepričana, da človek obrača, Bog obrne. Tudi tokrat ne bo drugače.”

> Argument “naj raje kot beguncem pomagajo našim ljudem” pravite, nima smisla, saj pomoč beguncem v ničemer ne zmanjšuje programov, namenjenih prebivalcem Slovenije?

“Ojoj, takih stavkov sem v zadnjem času slišala veliko. Doslej lahko rečem, da - vsaj pri Karitas - ni šel za begunce niti en evro, ki je bil namenjen domačim družinam v stiski. Pa ne le zato, ker smo se tako zavestno odločili, predvsem zato, ker številni ljudje pri nas darujejo tudi za begunce, od hrane, oblačil, obutve do finančnih sredstev. Slovenska Karitas je od domačih darovalcev v ta namen zbrala že več kot 100.000 evrov. Na Karitas je, denimo, prišel starejši gospod, prinesel polno torbo čevljev in rekel, naj jih damo tistim revežem, ker jih on ne rabi toliko. Pa tudi med socialno ogroženimi so naše sodelavke že slišale: 'Dajte beguncem, ki so morda bolj potrebni'.”

> Zaskrbljeni ste nad sovražnostjo in nasiljem v besedah. Kakšen je najboljši odgovor na te pojave?

“Res me skrbijo predvsem sporočila na socialnih omrežjih. Večkrat se zamislim, koliko ur nekateri prebijejo na spletu, da izbrskajo najbolj sovražno in najbolj umazano novico. Za računalnikom se lahko gremo vojno, vendar v resnici je življenje drugačno. Bila sem v muzeju Waterloo v Bruslju in pretresle so me številne bitke, ki so zahtevale milijone žrtev v Evropi. Po vsem videnem sem prišla do spoznanja, da se mir ne rodi na bojnem polju, temveč v konferenčnih dvoranah. Na bojnem polju se samo umira. Zato ne delajmo drugim tega, kar ne želimo, da drugi delajo nam.”

VESNA HUMAR

---