Stari Koprčan v objemu s Homerjem in Ezro Poundom

Kako prosim, za prva knjižna prevoda Iliade in Odiseje v latinščino je zaslužen Koprčan? Homerjeva velika epa da je pred pol tisočletja prevedel naš rojak?! Tako strmijo Koprčani, tudi tisti bolje seznanjeni z lokalno zgodovino in kulturo, ko jim omeniš sicer že zabeležen, vendar z debelo plastjo prahu prekrit podatek, s katerim bi se kje drugje glasno ponašali.

Odpri galerijo

Malo znano ime Andreasa Divusa je zopet vzniknilo pred nekaj dnevi, ko sta Moderna galerija in oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z združenimi močmi pripravila mednarodni simpozij Odiseja med Grčijo in latinskim zahodom in razstavo ilustracij Marija Preglja, sina pisatelja Ivana Preglja s Tolminskega, ki so leta 1951 pospremile prvi Sovretov slovenski prevod Odiseje. V Moderni galeriji pa do nedelje niso na ogled samo impresivne Pregljeve podobe, marveč tudi potujoča razstava knjižnih prevodov Odiseje v 24 uradnih jezikov Evropske unije.

Andreas Divus, Andrea Divo ali Andrej Božič?

Andreas Divus iz Kopra - prevajalec Homerja. Tako zgovorno je dr. Kajetan Gantar že leta 1970 naslovil strokovni članek, objavljen v Zgodovinskem časopisu. Zanimiv zapis, ki pa mu očitno ni uspelo preskočiti visokih znanstvenih pregrad in seči do Kopra, je klasični filolog, danes upokojeni univerzitetni profesor za latinski jezik in književnost, prevajalec Aristotela,Sapfo, Ajshila, Sofokla, Evripida, Plutarha, Plavta, Horacija in mnogih drugih antičnih piscev, pričel z ugotovitvijo: “Malo komu je znano, da je bil eden prvih, ki so v novem veku prevajali Homerja in Evropi odkrivali njegovo poezijo, doma iz naših krajev.”

V precej zgoščenem pregledu Gantar razkriva, da je Divus leta 1537 v Benetkah izdal knjižni prevod tako Iliade kakor Odiseje in da sta bila oba pozneje še večkrat ponatisnjena, četudi s popravki in izboljšavami, za katere so poskrbeli drugi. Že kar takoj opozori, da je znanih zelo malo dejstev o Divusovem življenju in delu. Kot tedaj le redki evropski intelektualci je obvladal staro grščino, v latinščino, ki je bila lingua franca, pa ni prelival samo Homerja, ampak je prevedel tudi enajst Aristofanovih komedij, prevajal je Teokrita in morda še Hezioda, ki ga omenja v nekem pismu.

Njegov sodobnik in prijatelj je bil koprski škof Peter Pavel Vergerij ml., znan Trubarjev sodelavec. Divus je svoj prevod Homerja posvetil tako študentom grške književnosti - nanje se je obrnil s pesniškimi verzi - kakor tudi Vergeriju, piše Gantar. V posvetilu škofu prevajalec sprva razpravlja o nesmrtnosti, ki jo človek doseže s svojimi duhovnimi stvaritvami, nato razkriva, da hoče s svojimi prevodi po najboljših močeh “pomagati njim, ki se ukvarjajo s študijem lepih umetnosti”, in priznava, da ni bil njegov namen “razkazovati lepote in mikavnosti latinskega jezika, temveč da bi kar najzvesteje izrazil poteze Homerja in drugih pesnikov”. Naposled se na dolgo razpiše o Vergeriju, povzema škofovo življenjsko pot, čez vse mere opeva, časti in slavi dostojanstvenika. Tovrstna laskajoča posvetila zaščitnikom so bila tedaj nekaj povsem običajnega, opozarja Gantar. “Veste, takrat še niso imeli Javne agencije za knjigo, zato so se morali dobrikati sponzorjem svojega časa,” se nasmehne upokojeni profesor, pri 84 letih še zmeraj živahen, luciden in zvedav mož, ki smo ga za rokav pocukali med torkovim simpozijem o humanistiki na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU). Svojega štiri desetletja in pol starega članka se še dobro spomni in tudi o Divusu pripoveduje, ne da bi mu spomin zašel v slepo ulico.

Divusovo koprsko poreklo je nesporno, še zmeraj trdi: “Na to opozarja že njegov stalni pridevek Iustinopolitanus. Marsikdo pred mano je to morda spregledal, ker pač ni vedel, da so Kopru tedaj rekli Iustinopolis. In ni dvomov, da gre za Koper, saj drugega mesta s tem imenom ni bilo.”

Prevajalca nekateri imenujejo kar z italijanskim imenom, Andrea Divo, a Gantar opozarja, da bi bil lahko tudi slovenskega rodu: “Divus je morda po šegi tedanjih humanistov latiniziran slovenski priimek Dev. Ker pa divus lahko prevedemo v božji, je mogoče tudi, da se je pisal Božič. To je pogost priimek na Primorskem. Še moj prastric, ki je živel v Idriji in dočakal sto let, se je pisal Božič.”

Nehajmo kopati po zgodovini, rečemo dr. Gantarju, saj bomo nazadnje odkrili še, da ste v sorodu z Andreasom Divusom oziroma - z Andrejem Božičem!

Ni bil prvi. Pa je sploh živel?

“Divus ni bil prvi,” nas preseneti in naše navdušenje že skoraj ohladi dr. Marko Marinčič, predstojnik oddelka za klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Kako Divus ni bil prvi?! Ne, vztraja Marinčič, prvi je Homerja v latinščino prevajal menih iz Kalabrije Leonzio Pilato, ki je znal grško. Prevod je izdelal za Boccaccia, ki ga je potem posredoval Petrarki.

Malce barantamo, premetavamo zgodovinske podatke in naposled ugotovimo: Divusov prevod Homerja očitno ni prvi, je pa prvi tiskani.

To drži, potrdi Marinčič, vendar doda: “Naslanja se na starejše prevode, ki so krožili v rokopisni obliki, tudi na Pilata. Divusov prevod ni v celoti izviren. Nekateri celo resno dvomijo, da je Andreas Divus obstajal.”

Skratka, če malce nagajivo združimo trditve naših znanstvenikov, lahko zapišemo: ni jasno, ali je Divus resnično obstajal, je pa zagotovo živel v Kopru.

Nekaj desettisoč ali zgolj 800 evrov?

Malce pobrskamo še za podatki o vrednosti starih knjig, kakršni sta Homerjevi in Divusovi Iliada in Odiseja. Stanka Golob iz Trubarjevega antikvariata pošteno prizna, da v svoji dolgoletni karieri za Divusa še ni slišala in da se njegove knjige še niso pojavile na dražbah, ki jih vodi. Je pa hitro izbrskala nekaj podatkov o prevajalcu in njegovem delu ter takole na pamet ocenila, da bi tovrstna knjiga lahko stala tudi nekaj desettisoč evrov.

Z drugačnim podatkom postreže Marinčič - na spletu je zasledil Divusov prevod Odiseje, naprodaj za 800 evrov. Cenejši je bržkone, ker je izvodov še veliko. “Knjiga ni zelo redka,” pravi Marinčič, “kar dokazuje izredno razširjenost in popularnost tega prevoda.”

Drži, Divusov prevod Homerja je bil pri sodobnikih zelo cenjen, pa tudi pozneje so ga uporabljali, saj je v letih 1537-1656 doživel kar 13 izdaj, potrdi Peter Štoka, vodja domoznanskega oddelka Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru. Tamkaj hranijo tudi izvod Divusovega prevoda Iliade iz leta 1537, ki je te dni na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani. Pa ne samo tega. “V zbirki redkih tiskov koprskih avtorjev iz beneškega obdobja hranimo tri njegove knjige,” pravi. Poleg Iliade premorejo še dva Divusova prevoda Aristofana, pravi in že navaja dolga, zapletena latinska naslova: Aristophanis, comicorum principis, comoediae undecim e greco in latinum ad verbum translatae Andrea Divo Justinopolitano interprete in Aristophanis Comoediae, Interpres Avium etc., quas Andreas Divus, erat Justinopolitanus transtulit.

Natrosi še nekaj zanimivih podatkov o Divusovem življenju: rodil naj bi se okrog leta 1490 in prijateljeval ne samo s škofom Vergerijem, marveč tudi s koprskim humanistom in prevajalcem Giovannijem Domenicom Tarsioter pravnikom in pesnikom Ottonellom Vido.

Divus je bil vsekakor ugleden Koprčan, a je danes med rojaki skorajda neznan, ugotavlja tudi Štoka, zato koprska knjižnica načrtuje v zbirki Bibliotheca justinopolitana kmaluizdati zvezek, posvečen Divusu. “S pomočjo sredstev, ki nam jih velikodušno namenja Mestna občina Koper v višini 3 odstotkov našega proračuna za nabavo knjig, pa bomo kupili Divusov prevod Homerjeve Odiseje,” še napoveduje Štoka.

In na koncu še kontroverzni Ezra Pound

Izvod, kakršnega nameravajo kupiti, hranijo v bližnji Mestni knjižnici Attilia Hortisa v Trstu, že debelo stoletje tega pa si ga je privoščil tudi - kdo bi ga pričakoval v tejle zgodbi? - sam Ezra Pound (1885-1972), oče moderne poezije, kontroverzen veliki pesnik 20. stoletja, zloglasen zlasti zavoljo čaščenja fašizma.

Njegov slovenski prevajalec Veno Taufer je leta 1973 v izboru Poundove poezije, hitro po pesnikovi smrti izdani v zbirki Lirika pri Mladinski knjigi, zapisal: “Komaj bi našli v našem stoletju pesnika, ki so ga tako hvalili in psovali, častili in poniževali, prezirali in ignorirali ali pisali debele razprave in profesorske komentarje o njem že pol stoletja, se ukvarjali z njim časnikarji, politiki, ječarji, psihiatri, snobi, študentje in učenjaki in tudi pesniki, kot je to primer z Ezro Poundom.”

Izjemno vpliven umetnik, rojen v ZDA in pokopan na otoku San Michele pri Benetkah, je v svojem vélikem besedilu, v Cantih, zgostil vsa izkustva “preteklosti, ki živi in je vredna življenja”. Že v prvem spevu Cantov, kjer podoživlja divjo odisejado, se Pound prav posebej pokloni Divusu. “Počivaj v miru, Divus,” beremo v Tauferjevem prevodu. “Reči hočem, Andreas Divus, / in officina Wecheli, 1538, iz Homerja.”

Pound, diplomirani romanist, si je v začetku 20. stoletja v Parizu baje kupil izvod Divusovega prevoda Odisejein “v dobesednem, pogosto okornem proznem prevodu prepoznal prazgled pesniškega modernizma,”pojasnjuje Marinčič.

Divus je svoj kotiček našel na strani 101

Res presenetljivo, da Koprčani tako slabo poznajo svojega rojaka, razpetega med Homerja in Ezro Pounda. “Nenavadno se mi zdi tudi,” pravi Marinčič, “da zelo malo vedo o pomenu svojega mesta, ki je bilo v renesansi in v času reformacije eno pomembnejših kulturnih središč v tem delu Evrope.”

No, vsaj z Divusom gre očitno na bolje - koprsko knjižnico bomo držali za besedo in v prihajajočem letu preverili, kako kaže z njemu posvečeno publikacijo in nakupom Odiseje, dan pred izidom tega članka pa smo že vedoželjno prelistali čisto svežo dvojezično monografijo dr. Nives Zudič Antonič Zgodovina in antologija italijanske književnosti Kopra, Izole in Pirana - Storia e Antologia della letteratura italiana di Capodistria, Isola e Pirano.

V njej je na strani 101 svoj kotiček našel tudi Andrea Divo. O tem, ali je bil v resnici Andrej Božič, pa bo treba kakšno še reči.

ANDRAŽ GOMBAČ

---