Stare pesmi, nova glasba

Da zgodovine ne moreš ponavljati? Seveda jo lahko! Te besede, ki jih je Bob Dylan sunil iz Fitzgeraldovega romana Veliki Gatsby in jih pred trinajstimi leti prepeval na albumu “Love and theft”, je pred kratkim dobrodošlo udejanjil veliki producent T Bone Burnett. No, zgodovine resda ne ponavlja, jo pa z ad hoc bendom The New Basement Tapes in albumom Lost on the river (Harvest/Universal) izvrstno restavrira.

Dylanova stara in doslej neznana  besedila  so restavrirali in  uglasbili (z leve) Elvis Costello, Jim James, T Bone Burnett, Jay Bellerose, Rhiannon Giddens, Marcus Mumford in Taylor Goldsmith.  Foto: Sam Jones
Dylanova stara in doslej neznana besedila so restavrirali in uglasbili (z leve) Elvis Costello, Jim James, T Bone Burnett, Jay Bellerose, Rhiannon Giddens, Marcus Mumford in Taylor Goldsmith.  Foto: Sam Jones

Skorajda sočasno sta izšli kar dve zbirki, ki obujata kultne Basement tapes, Kletne posnetke, zbirko radoživih, igrivih, odštekanih, a tudi zagonetnih, skrivnostnih in prav zato privlačnih skladb, ki jih je Bob Dylan z glasbeno tovarišijo ustvaril leta 1967. Za njim so bila burna, bleščeča, a tudi izjemno naporna leta, neznosno natlačena s turnejami in snemanji, tudi z drogami. Motoristična nesreča je prišla kakor blagoslov: Dylan jo je izkoristil za umik pred nadležno javnostjo, se zatekel za družinsko obzidje v Woodstocku - hipiji so tja prilomastili šele pozneje - in ustvarjal zgolj s prijatelji, člani benda The Hawks, pozneje slavnimi kot The Band.

Skladb, ki so nastajale v kleti hiše Big Pink, Dylan ni nameraval posneti - to je storil vestni orglar Garth Hudson. Nekateri posnetki so kmalu izšli na zbirki Great white wonder, prvem pravem rockovskem piratskem albumu, leta 1975 pa je kitarist Robbie Robertson dva ducata skladb povezal še v uradni album. Dolgo, predolgo je bilo treba čakati, da je stari Hudson od nekod izbrskal kar 138 skladb, ki so pred kratkim izšle na šestih cedejih. In tako zgodovina naposled zveni nekoliko popolnejše.

Sočasno je zaokrožila novica, da je Dylanov založnik v neki zaprašeni škatli odkril kup kantavtorjevih rokopisov iz istega obdobja. Kaj z njimi? Dylanu ni mar zanje, z okruški lastne zgodovine se mu ne ljubi ubadati, zaposlen je z drugimi rečmi. Je pa bržkone prav on svojemu založniku namignil, naj škatlo izroči njegovemu znancu s turneje Rolling Thunder Revue (1975/1976).

Ni se uštel, T Bone Burnett, visokorasli Teksačan, svojčas kar zanimiv kantavtor, a veliko uspešnejši kot producent, je pravšnji za tovrstno nalogo. Je izvedenec za ameriško ljudsko glasbo, mojster za folk, country, hillbilly, bluegrass, producent, ki zna povezovati glasbenike in iz njih potegniti najboljše. Pod svoje albume so ga podpisali Roy Orbison, Los Lobos, Counting Crows, The Wallflowers, njegova največja prodajna uspešnica je soundtrack za film bratov Coen O Brother Where Art Thou?, ne najbolj posrečeno poslovenjen v Kdo je tu nor?, z glasbo pa je opremil še nekatere druge njune filme, tudi velikega Velikega Lebowskega.

In zdaj je v roke dobil škatlo, polno rokopisnih besedil. Marsikatero je bilo samo fragmentarno, komaj osnutek, torzo. Burnett je pljunil v roke, pograbil telefon in v studio zbobnal godce, ki znajo prepevati in igrati več glasbil. Ne da bi moral moledovati, so se vabilu odzvali Elvis Costello, Jim James iz benda My Morning Jacket, Rhiannon Giddens iz skupine Carolina Chocolate Drops, motor zasedbe Mumford & Sons Marcus Mumford in Taylor Goldsmith iz benda Dawes, za bobne pa je sedel Jay Bellerose. Burnett jim je pojasnil svojo zamisel: kakor je Dylan pred štirimi leti z glasbenimi tovariši v sveže glasbene obleke odel nepričakovano odkrita besedila velikega Hanka Williamsa, tako bomo zdaj mi uglasbili njegova doslej neznana besedila. A tega ne bomo počeli vsak zase, marveč skupaj, kakor so to nekdaj počeli Dylan in njegovi glasbeni pajdaši.

Čez noč stkana tovarišija se je baje presenetljivo dobro ujela in v losangeleškem studiu pridno kovala nove skladbe, tako prikupne ljubezenske popevčice kakor folkovske epopeje o izobčencih, ki kradejo, ker drugače preprosto ne gre. Nekaterim pesmim so morali dopisati manjkajoče stihe, popisane lističe so kakor arheologi sestavljali v smiselne celote in v kratkem posneli veliko preveč, kakih štirideset skladb, nekatere tudi v štirih, petih različicah. Pesmi, ki so v dveh različicah objavljene na albumu, lepo ponazarjajo, kako so glasbeniki Dylanova besedila zabelili s svojo poetiko: če pesem prepeva Elvis Costello, je strastna in surova, prosojni glas Rhiannon Giddens pa iz nje napravi krhek gospel.

Hecna reč: medtem ko so muzikanti v studiu snemali Dylanove pesmi, je Dylan v sosednji sobi miksal svoj novi album Shadows in the night. Vendar se niti on ni ukvarjal s svojimi pesmimi - snemal je priredbe starih viž, ki jih je davno tega prepeval Frank Sinatra. Kaj počno v studiu zraven, pa ga baje ni prav nič zanimalo.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano