Sprva je bil Jezus, nato pa zgodba o odrešeniku in bogu

Janez Sketelj, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ugledni raziskovalec in predavatelj na ljubljanski medicinski fakulteti, je za svoje predavanje na gradu Kromberk dobil dolg aplavz polne dvorane. A ni govoril o, denimo, obnovi perifernega živčevja, s katerim se je intenzivno ukvarjal, temveč o rojstvu Jezusa in Kristusa. To, da patofiziolog predava o zgodovini krščanstva, je morda nekoliko nenavadno, a je po drugi strani prav. Kajti 21. stoletje razumneže veliko bolj potrebuje kot stare in nove dogmatike.

Na jutrišnjo veliko soboto bodo verniki v katoliških cerkvah kot del obredov pri vstajenjski maši obnovili krstne zaobljube. Odpovedali se bodo grehu in hudemu duhu in potrdili svoje prepričanje - ne samo v temeljne verske resnice, kot sta obstoj enega Boga in njegovega edinorojenega sina Jezusa Kristusa, temveč tudi v katoliško cerkev, krst, občestvo svetnikov in odpuščanje grehov. Torej v dogme, ki nimajo prav veliko neposredne zveze z Jezusom kot zgodovinsko osebnostjo, njegovimi prizadevanji in naukom, ampak z dolgim, razdrobljenim, pogosto nejasnim in včasih nasilnim procesom, v katerem se je rodila religija. In v katerem se je iz Jezusa rodil Kristus, odrešenik.

Tega procesa se danes zaveda večina vernih in nevernih v zahodnem svetu. Včasih se zgodi, da neverujoči, agnostiki in predvsem tisti, ki se jim zdi, da ima Rimsko katoliška cerkev prevelike apetite po vplivu na odločitve v laičnih državah, ta proces uporabljajo kot argument za neverodostojnost vere in Cerkve. A taka argumentacija ne vodi nikamor.

Če del ljudi v zgodovinskih virih Jezusu išče ženo s ciljem, da bi problematizirali celibat, del pa v prizadevanjih za kriminalizacijo homoseksualnosti vztraja pri dobesednem razumevanju zgodbe o Sodomi in Gomori, se zidovi samo dvigajo. Religija je pač del zgodovine - ekonomske, vojaške, kulturne. A to na moč in resničnost vere posameznika nima nikakršnega vpliva.

Krščanska Evropa

V veliki dvorani Goriškega muzeja so v torek sedeli tako verujoči kot neverujoči in iz prostora nihče ni odšel z občutkom, da je bil opeharjen ali ponižan. Tega redkega učinka ni dosegel zgodovinar ali religiolog, temveč zdravnik. Prof. dr. Janezu Sketlju je nemogoče ne postaviti vprašanja, zakaj se doktor naravoslovnih znanosti, ki se najbolj doma počuti v laboratoriju, sploh ukvarja z veliko zgodbo o Jezusu Kristusu. Njegov odgovor je, seveda, logičen: “Nisem bil deležen verske vzgoje, zato o krščanstvu nisem vedel prav veliko. Zanima me likovna umetnost, a ko sem hodil po velikih evropskih muzejih, sem spoznal, da me to pomanjkanje znanja ovira. Da je evropska umetnost prepojena s krščanstvom. Zato sem se odločil, da se pozanimam in potrudil sem se poiskati čim več nepristranskih, objektivnih virov. To, da sem znanstvenik, mi je v tem procesu selekcije pomagalo,” je pojasnil Sketelj.

“Ni važno, če verujemo ali ne. Če smo Evropejci, moramo videti in priznati, da je krščanstvo povsod,” je predavanje začel Sketelj in nadaljeval z odgovorom na vprašanje, kdo sploh je osrednji lik krščanske vere. “Ko govorimo o zgodovinski osebnosti, moramo vedno uporabljati ime Jezus. Kristus namreč izhaja iz grške besede 'hristos', kar pomeni mesija, in to je ime, ki so ga Jezusovemu dodali kasneje. Pravzaprav niti ni ime, ampak je njegova vloga, funkcija. Tako kot je meni ime Janez, a sem po svoji vlogi profesor.”

Temperamentni Galilejec

Jezus je bil, in na to zelo pogosto pozabimo, pravoverni Jud. Bil je poklicni pridigar, nadarjen zdravilec, nadvse inteligenten in karizmatičen človek, ki je verjel v popolno izpolnjevanje židovske postave, v skorajšnji prihod božjega kraljestva, torej v bližajočo se apokalipso, in predvsem v načelo brezpogojne ljubezni do bližnjega, ki od človeka zahteva, da ne ljubi le svojega brata, temveč vse ljudi: “Imel je pregovorno ognjevito galilejsko naturo, prihajal je iz pokrajine, od koder je prišla večina tedanjih upornikov. In zgodilo se mu je, da so ga v prestolnici eksemplarično usmrtili in to na najbolj sramoten način, na križu, ki se seveda takrat še ni tako imenoval.”

“In kaj Jezus ni bil? Predvsem ni bil človek, ki bi prišel evangelij oznanjat vsem ljudem, temveč je govoril le Judom. In ni bil človek, ki bi ustanovil lastno cerkev,” povzema Sketelj.

Skupnosti Jezusovih privržencev, zasebni, majhni krogi, so dolga leta živele znotraj židovske skupnosti, dokler jih niso izgnali iz sinagog. Resnična pot preobrazbe Jezusovih besed iz nauka potujočega pridigarja v osnovo za veliko religijo, se je zgodila s Pavlom. “Pavel je bil tisti, ki je prenesel Jezusovo zgodbo iz judovskega v helenistični svet. Kajti bil je človek, ki je živel v obeh krogih. Bil je jud po veri, a se je rodil v južni Turčiji in grščina je bila njegov materni jezik. Združeval je tri lastnosti, ki se redko združijo v enem posamezniku. Bil je, prvič, inteligenten in visoko pismen. Njegova apostolska pisma, ki so tudi del Nove zaveze, so napisana v zelo lepi, kultivirani grščini. Poleg tega je bil prizadeven, delaven in neustrašen. In nenazadnje: bil je praktičen organizator.”

Najprej je postal odrešenik ...

Imel je, torej, možgane racionalnega znanstvenika in navade uspešnega direktorja in ko je imel na poti v Damask videnje vstalega Kristusa, je iz njegove smrti in vstajenja od mrtvih izpeljal logične sklepe o njegovi vlogi in pomenu Jezusovega življenja, razlaga Sketelj. Boleča smrt je kazen za grehe, a Jezus, ki je bil tako blizu Bogu, ni mogel biti kaznovan za lastne grehe, torej je bil kaznovan za grehe drugih. Kar pomeni, da je odrešenik, žrtveno jagnje v smislu tradicionalnega židovskega prepričanja, da je treba preliti kri, če se hoče oprati greh. Jezus, je sklenil Pavel, je prišel odrešit vse ljudi.

In tako je judovski moški, sin rimskega državljana, ki ga tradicija imenuje apostol, a Jezusa sploh ni poznal, postavil filozofske in teoretske temelje za novo vero. In naredil še nekaj usodno pomembnega ter po Sketljevem mnenju tragičnega: “Krščanske skupnosti v Jeruzalemu so zahtevale, da se novi Jezusovi privrženci najprej spreobrnejo v judovsko vero. Pavel je vedel, da bi bila to velika težava, saj to spreobrnjenje zahteva obrezovanje in v kaj takšnega bi bilo odrasle moške težko prepričati.” Zato je Jezusa ločil od Postave, ga postavil za konec židovskih pravil in zveličanje obljubil vsem tistim, ki verjamejo v Jezusa Odrešenika: “Najbrž smo se vsi, verujoči in neverujoči, velikokrat vprašali, kako je mogoče, da so kristjani zagrešili toliko okrutnih zločinov v križarskih vojnah, med inkvizicijo, v genocidu nad Indijanci, v holokavstu. Kako se je vse to zgodilo v imenu človeka, ki je kot vrhovno zapoved postavil ljubezen do vseh ljudi. To so lahko počeli zato, ker jim je Pavel povedal, da so upravičeni do božje milosti, tudi če ne delajo dobrih del.”

... nato je postal bog

Drugi ključni človek za krščanstvo, kakršnega poznamo danes, je avtor četrtega evangelija, apostol Janez. Ki prvič ni bil apostol, saj je svoj zapis Jezusovega življenja pisal med letoma 100 in 110 našega štetja, in mu, drugič, najbrž sploh ni bilo ime Janez.

“V Janezovem evangeliju se Jezus spremeni v skrivnostnega tujca,” razlaga Sketelj. In dobi lastnosti božjega bitja, odposlanca boga v materialnem svetu. Nastanejo torej temelji za izjavo škofa Ignacija iz Antiohije, ki kmalu po objavi Janezevega evangelija ljudem, ki niso hoteli judovskega, temveč svojega boga, končno reče: “Jezus je naš Bog.”

Ali je Jezus bog ali človek, ali iz Boga izhaja ali obstaja ob njem, ali ima eno naravo ali dvojno: to so velika teološka vprašanja, ki so stoletja zaposlovala krščanske skupnosti, odgovori nanje pa še zdaleč niso bili samoumevni: “Cerkvena zgodovina si je vedno prizadevala, da bi razvoj krščanstva videli kot enoten proces, od katerega so odpadali posamezniki, a v resnici ni bilo tako. Nastala so različna krščanstva, ki so med seboj tekmovala za vernike. Ostalo je tisto, ki je zmagalo, druga pa so izgubljena,” pravi Sketelj. Glavna značilnost tega obdobja sporov in razprav pa je, da so se kristjani vedno več ukvarjali s tem, v kaj verjeti, in vedno manj s tem, kako živeti, kako slediti krščanskim vrednotam.

Spori, zmage in porazi so nazadnje postopoma pripeljali k poenotenju. Središčni mož tega procesa pa je znameniti Konstantin, rimski cesar, ki je dokončno ustavil preganjanje kristjanov. Simptomatično je, da se mu je Jezusov znak, prekrižani grški črki H in R, okrajšava za “hristos”, pokazali pred bitko z znamenitim rekom: “In cog signo vinces” (v tem znamenju boš zmagal).

Orožje je bila vipavska burja

Trajalo je nekaj desetletij, a krščanska vera je počasi postala uradna religija mogočnega cesarstva. Njen dokončni triumf pa se je zgodil prav na primorskih tleh, v znameniti bitki pri mrzli reki, ob današnjem Hublju. Krščanski cesar Teodozij, ki je bival v Bizancu, se je tu spopadel s svojim poganskim vojaškim namestnikom v Rimu Arbogastom, ki se je uprl in hotel prevzeti oblast. Odločilen, govori epska zgodba, je bil veter, ki je pomagal Teodozijevim puščicam.

Bog je torej zmagal z burjo, za Jezusovo zapuščino pa to ni bila v celoti dobra novica: “Krščanska cerkev postane državna cerkev. Dobi moč fizičnega nasilja in moč bogastva, kar ima dramatične posledice. V 50 letih se spremeni iz preganjane cerkve v cerkev preganjalcev. Le nekaj let kasneje škof Avguštin vzpostavi nasilje kot sprejemljivo metodo za spreobračanje v pravo vero,” razmišlja Sketelj.

Dve cerkvi

Ko generacije rimskih škofov, ki niso imeli privilegiranega položaja v primerjavi s škofi drugod po Evropi, s počasnim in vztrajnim delom uspejo vzpostaviti Rim kot središče krščanstva in si nadeti naziv papež, nastane ustanova, ki jo poznamo danes. Ali, kot razmišlja Sketelj, dve ustanovi: “V krščanski cerkvi se je zgodil veliki duhovni razkol. In od takrat v njej sobivata dve cerkvi. Ena je oblastna, pohlepna cerkev Rimskega cesarstva, druga pa cerkev Jezusovega evangelija. Del iste ustanove so Frančišek Asiški in razvratni papeži iz družine Borgia. Tako je tudi pri nas. Imamo Alojzija Šuštarja in Pedra Opeko, pa tudi Franca Rodeta ter Zvon I in Zvon II.”

Katera bo prevladala? Je novi papež Frančišek s svojo filozofijo skromnosti in skrbi za najmanjšega in najrevnejšega znanilec novega obdobja v zgodovini Rimsko katoliške cerkve in v zgodovini krščanstva? “Morda, če bo imel dovolj privržencev. Lahko pa bo tudi ostal sam. Prav gotovo je previden pri naprednosti svojih stališč, saj se v Vatikanu hitro zgodi, da izberejo novega papeža,” pravi Sketelj in še bolj pomenljivo odgovarja na vprašanje, kakšen bi bil svet brez krščanstva: “Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti. V zgodovini se kolesa ne da zavrteti nazaj. Včasih o tem, kam se bo usmeril tok, odloča le ena oseba. Krščanstvo je bilo vsekakor pozitivni zasuk od poganstva. Jezusov nauk je visoka šola etike, in če bi se krščanstvo razvilo v to smer brezpogojne ljubezni do bližnjega, bi imeli danes raj na Zemlji. A človek biološko tega ni sposoben sprejeti. Nosimo evolucijsko breme, naša vera in zavest pa sta le tanka plast na lavi podzavesti.”

VESNA HUMAR

---