Spomin na humanost nas bogati

Prenos sto težko ranjenih partizanov avgusta leta 1944 na varno naj bo večni spomin za zgled, se je v soboto na Hudem polju, pod spomenikom ene od postojank partizanske bolnice Pavla, s pomočjo posnetka oglasila njena upraviteljica - zdravnica Pavla Jerina Lah. Tam, na Vojskem in na poteh prenosa ranjencev iz Predmeje, Črnega Vrha in Želina, je na spomin in humanost minulo soboto prisegala množica udeležencev.

Odpri galerijo

Pred tednom dni se je s svitom iz Želina čez Jagršče, Šebreljski in Oblakov Vrh proti Vojskemu napotila kolona pohodnikov, ki že 32 let obuja spomin na epopejski prenos 50 ranjencev iz partizanske bolnice Franja avgusta leta 1944 na zasilno letališče na nadleškem polju pri Starem trgu. Na Vojskem so borci IX. korpusa prevzeli prav toliko ranjenih iz bolnice Pavla in jih po 145 kilometrih poti v dveh tednih prenesli na varno, da so jih letala odpeljala na zdravljenje v italijanski Bari. Da to res mora biti spomin in zgled za večno, kot je običajno polagala na srca udeležencem srečanj zdravnica Pavla Jerina Lah, so zbrani soglašali tudi tokrat.

Osebja in ranjencev bolnišnic skoraj ni več, a srečanja živijo

Dr. Pavla Jerina Lah (1916-2007) je zdravnica, po kateri so poimenovali partizansko bolnišnico, ki jo je razsejano po obilju postojank v Trnovskem gozdu skrbno vodila od januarja leta 1944 do osvoboditve. Vse do smrti se je udeleževala srečanj s sodelavci, ranjenci in številnimi prijatelji bolnic Pavla in Franja in bila čaščena kot boginja.

Medtem ko so se Pavlovci in Franjevci ločeno srečevali vsa povojna leta, so s srečanjem na Vojskem nadgradili 32 let star spominski pohod Po poteh prenosa ranjencev z Gorenjske na Notranjsko pred dobrima dvema desetletjema. Čeprav osebja bolnišnic in ranjencev, ki so jih zdravili v njih, skoraj ni več, se je v soboto na Hudem polju zbrala pisana množica ljudi vseh generacij. “Srečen sem, ker nas je vsako leto več. In še več nas bo,” iz leta v leto ponavlja predsednik organizatorjev - društva ZZB za vrednote NOB Idrija - Cerkno Jelko Kašca in za svoj iskren izraz sreče vedno znova dobi močen aplavz.

Tudi v soboto, ko so se udeležencem slavja, pevcem Partizanskega pevskega zbora Ljubljana in govornikom s predsednikom krovnega slovenskega društva ZZB za vrednote NOB Titom Turnškom, pridružili še pohodniki iz Predmeje in Črnega vrha, je bilo tako. “Predmeja je partizanska. Pred osmimi leti smo se odločili pridružiti spominu. Mi svoj del poti s Predmeje prek Hudega polja na Vojsko sicer prehodimo v obratni smeri prenosa ranjencev, a s polno zavestjo, za kako pomembno humanitarno dejanje borcev IX. korpusa je šlo,” je povedal organizator predmejskega pohoda Dušan Brešan.

Skupaj s predsednikom dejavnega predmejskega društva ZZB za vrednote NOB Darkom Lozarjem sodi v mlajšo, povojno generacijo. “Res smo dejavni. Obilje spominov na vrednote NOB oživljamo ali se sorodnih dogodkov udeležujemo. Naše društvo, v sicer majhni vasi, šteje kar 98 članov vseh starosti in iz leta v leto nas je več. Tudi za spominski pohod na Vojsko je vsako leto večje zanimanje,” je povedal Lozar.

V soboto se je v pohodno kolono zbralo 66 Predmejcev. Med njimi so bili trije potomci staršev, ki so se zdravili v postojankah partizanskih bolnišnic.

“Moj oče Alojz je bil v neenakem boju z Nemci ranjen najprej v roko in potem še v trebuh. Borci so ga prenesli v Pavlo, z nje pa zaradi težkih ran v bolje opremljeno Franjo. Roko so mu sprva nameravali amputirati, a so jo naposled, ko tega ni dovolil, v nemogočih razmerah ohranili. Prvič sem na spominskem pohodu in bom še prišel,” je zagotovil Andrej Bizjak.

Iz Zadloga skozi polomljen gozd

Iz Črnega Vrha spominski pohod organizirajo štiri leta. “Tako je prav, saj je ustanovitelj bolnice Pavla dr. Aleksander Gala prvo postojanko oblikoval na naši planoti, v bivši osnovni šoli v Zadlogu. Tu je delovala le štiri dni, saj se je morala umakniti na Malo goro pred nevarnostjo napada Nemcev,” je povedal organizator pohoda iz črnovrške smeri Marko Mikuž. “Želim, da bi bil pohod teden dni pozneje, saj bi v času šole nanj lahko pritegnili več mladih,” je dodal.

Do Hudega polja se pohodniki iz črnovrške planote izmenično napotijo mimo različnih postojank bolnice Pavla, bodisi čez Idrijsko Belo bodisi čez gozd Tisovec. “Lani smo pred pohodom štiri dni krčili pot, saj je bil gozd po žledu neprehoden. Letos smo upali, da je nekoliko lažja pot čez Belo že očiščena, a smo se znova prebijali čez visoke ovire podrtega drevja,” je še povedal. Čeprav pošteno utrujeni, so se srečanju na Hudem polju pohodniki pridružili še pravočasno. Vedoč, da so pred 71 leti borci IX. korpusa, z ranjenci na nosilih, mimo številnih nemških postojank spisali zgodbo humanosti, ki se ji želijo pokloniti.

Pri prenosu ranjencev je avgusta leta 1944 sodelovalo kar 1000 borcev. IX. korpus s poveljnikom Ladom Ambrožičem Novljanom je pred prihajajočimi frontami sočasno želel na varno premestiti najtežjih 100 ranjencev; 50 iz Franje in prav toliko iz Pavle. Sočasno je nameraval pripraviti prostor za pričakovano večje število novih ranjencev. Prenos ranjencev na nosilih - iz Franje, z bredenjem Idrijce in v strmino čez Jagršče, Šebrelje, Idrijske Krnice na 800 metrov više ležeče Vojsko - je uspel v 14 urah. Na Hudem polju, kraju srečanj, so prevzeli še 50 ranjencev iz Pavle, ki so v gozdu na prenos čakali že teden dni. Kolona je čez Trnovski gozd in Predmejo prispela na Otlico, kjer je ob varstvu 3000 borcev korpusa nekaj dni počivala. “Pogled na več kot 3000 zbranih partizanov s sto težko ranjenimi partizani na nosilih je kazal biblijsko podobo veličastja. To presega zmožnosti današnjih predstav in razumevanja,” je v svojih spominih zapisal Janko Kostnapfel.

Iz Otlice so nosači krenili na najbolj nevaren del poti proti improviziranemu letališču Nadlesk, le 20 kilometrov oddaljenemu od močnih nemških postojank. Pri Ravbarkomandi je kolona prečkala cesto Postojna-Planina in še železniško progo Ljubljana-Trst, ki sta ju varovale močne domobranske enote. Po srečnem prenosu na improvizirano letališče so svojo vlogo vešče in požrtvovalno odigrali zavezniški piloti. Ranjence so skupaj s svojimi kolegi iz sestreljenih letal sedem noči varno odvažali v Bari v južni Italiji.

Humanost in odlično organizirano zdravstvo sta bila bistvo NOB

“Danes se spominjamo dogodka, ki govori o bistvu našega narodnoosvobodilnega boja. Pripoveduje o humanosti, o skrbi za človeka. V najtežjih dneh 2. svetovne vojne se je rojevala in je bila rojena slovenska država. Odlično organizirano partizansko zdravstvo je bilo ena od bistvenih prvin nove slovenske države. V NOB je delovalo 250 zdravnikov, 267 medicincev in 3100 drugega bolniškega osebja. Imeli smo 121 partizanskih bolnišnic, v katerih se je zdravilo več kot 15.000 vojakov,” je nagovor na Hudem polju začel Tit Turnšek.

“Delali smo s srcem in bili vedno na razpolago,” je med zbranimi odmeval glas zdravnice Pavle. “Moj oče Franc Jereb je v Pavlo prišel kot ranjenec in na pobudo njenega ustanovitelja dr. Aleksandra Gale v njej ostal tudi po ozdravitvi. Po poklicu je bil brivec in je ob vseh ostalih tudi v Pavli opravljal to delo. O zdravnikih, o vsem medicinskem osebju, je ves čas življenja pripovedoval v superlativih,” je povedala Radica Pahor iz Idrije.

Tako kot vsa leta prej je bolnici Pavla v čast napisala in prebrala pesem. “Prihajam iz Malih Vrš, kjer je dr. Gala že aprila leta 1943 organiziral bolnišnico, in dobro vem, kako požrtvovalno je bilo vse delo v njej. Tega ne moreš pozabiti. Zato sem vse to tudi skrbno zapisala, da bodo mlajši vedeli. Čeprav grem v devetdeseto leto, sem v čast spominu na to velikansko energijo in požrtvovalnost doslej manjkala le na treh povojnih srečanjih osebja in ranjencev, zadnja leta društva prijateljev bolnic Pavla in Franja. Ta spomin, te vrednote, danes resnično potrebujemo,” je dodala Marija Kogoj - Šuligoj.

V presežnikih so zdravnike in osebje bolnic sodelavci in ranjenci opisovali skozi vso povojno zgodovino srečanj. Le zdravnica Franja Bojc Bidovec je izstopala kot redka izjema, saj je med kolegi, ranjenci in domačini veljala za vzvišeno, če ne kar oholo. “A veščo, požrtvovalno in pogumno!” so običajno dodajali, ko so razmišljali o zdravnici, po kateri nosi ime naša najbolje ohranjena, z evropskim znakom nagrajena partizanska bolnica v novaški soteski Pasice. To je sicer ustanovil dr. Viktor Volčjak. Še eden od zdravnikov, ki so mu šli zgolj presežniki, čeprav so po vojni nanj po krivici nekoliko pozabili.

Zakaj vstajata fašizem in nacizem?

“V NOB so se izoblikovale vrednote: požrtvovalnost, domoljubje, tovarištvo, solidarnost, poštenost, suverenost. Ponosni smo na to in ne bomo dopustili, da to kdorkoli potvarja. Sprašujemo se, kje so te vrednote danes. Razjeda nas korupcija. Sprašujemo se, ali smo še suverene država. Politiki hlapčevsko ubogajo ukaze iz Bruslja. Sprašujemo se, ali smo še humana družba. Stotisoči živijo pod pragom revščine ...” je nizal vprašanja Turnšek.

Podobno kot bivši poslanec Miran Potrč, osrednji govornik na poznejšem srečanju na Vojskem, se je zadržal pri vstajajočem fašizmu in nacizmu po vsej Evropi in kakopak tudi v Sloveniji. “Pogubni rezultati neoliberalne politike, brezposelnost, revščina, brezprihodnost mladih ..., so dobro pognojena njiva za rast fašistoidnih strank,” sta soglašala in bila deležna odobravanja, ko sta napotila k vrednotam, ki so jih z velikimi črkami izpisovali v bojih za svobodo, partizanskih bolnišnicah, na poteh prenosa ranjencev, domačini, ki so jim pomagali in jih varovali. Mnogi, ki so se uprli pogubi, katero so slovenskemu življu namenili nacisti in fašisti.

“Soočeni z vsemogočimi krizami in največjo begunsko med njimi, imamo samo dve možnosti. Vsi - svet, Evropa in Slovenija v njem! Ali se bomo vrnili k izvirnim koreninam človečnosti ali pa nas bodo ugonobili avtoritarni režimi. Utrjevanje korenin in vračanje k čisti humanosti je tudi današnja spominska pot,” je bil ob izteku pohoda po izvirni poti prenosa ranjencev iz Želina na Vojsko prepričan Marjan Šket iz Vrhnike. Mnogi so mu prikimali.

Pod Vojskim so se po prisrčnem pozdravu v spremstvu harmonike pohodniki z vseh treh smeri združili v eno kolono in odšli na srečanje, kjer jih je navdušeno pozdravila množica zbranih.

Po poti prenosa ranjencev že 32 let

Spominski pohod Po poteh prenosa ranjencev s Primorske na Notranjsko se je rodil v organizaciji tedanje idrijske socialistične mladine pred 33 leti. Borci, ki so bili v tistih časih še močna sila v okviru peterčka družbenopolitičnih organizacij, so se bolj posvečali politiki kot spominom oziroma so njihovo obujanje moralno podpirali.

“Tedanji predsednik ZSMS Vojko Golob me je kot mladega medicinca povabil, naj pomagam pri pripravi pohoda, ki bo obudil pozabljen spomin na epski prenos ranjencev, kot eno največjih humanih dejanj naše NOB in v Evropi sploh. Takoj sem bi za in že prvo leto smo uspeli na pohod pritegniti poleg mladih iz občine Idrija nekaj dijakov in študentov medicine. Prva leta je bil to pohod po celotni trasi prenosa ranjencev. Nanj smo krenili iz Cerknega in smo prek Vojskega, Predmeje in Otlice v treh dneh, delno tudi s prevozom, prišli do Nadleska, kjer so imeli partizani urejeno letališče,” je povedal Sead Dizdarević iz Idrije. Doslej ni manjkal še na nobenem spominskem pohodu. Tako bo, kot je zagotovil, dokler mu bodo to noge dopuščale. Spominski pohod je konec osemdesetih let, kljub pritegnitvi slovenskih vojakov tedanje JLA in študentov medicine, zašel v težave.

Po osamosvojitvi Slovenije, ko so bili borci vse bolj odrivani na rob, osvobodilni boj naroda poniževan, revolucija izenačevana s fašizmom in nacizmom, delitve pa del pogrezajočega slovenskega vsakdana, pa se je vse spremenilo. Borci, ki so naposled niti pohoda vzeli v svoje roke, so se ob zaključku odtlej le delne poti prenosa ranjencev do Vojskega, na njem začeli zbirati na srečanjih. Iz leta v leto jih je bilo več in z njimi vse več mlajših, ki bodisi iskreno cenijo humanost NOB ali pa preprosto to, da se kot Slovenci še lahko zbirajo. Vse več pa je tudi takih, ki z današnjo Slovenijo, Evropo in svetom niso zadovoljni.

Prav minulo soboto je bilo na srečanju mogoče videti obilje mladih, ki so tudi s simboli in ikonami bivše države izražali nezadovoljstvo z današnjo Slovenijo. Več pa je vendarle bilo tistih, ki so ponosno nosili simbole današnje države v želji, da bi se ta vrnila k vrednotam.

Partizanska pesem iz tisočih grl

V soorganizaciji Planinskega društva Idrija je pohod pred desetletjem dosegel rekordnih 500 udeležencev, letos dobrih sto in prav toliko iz obeh nasprotnih smeri. V nasprotju z upadom pohodnikov iz izvirne smeri je na srečanju na Vojskem množica iz leto v leto večja. Borbeni pesmi Partizanskega zbora Ljubljana, oblikovanemu kot invalidski zbor pri Črnomlju že med vojno, je v soboto spontano pritegnilo vsaj tisoč grl. In je Jelko Kašca znova požel aplavz, ko je povedal, kako srečne so njegove oči in srce, ki to množico vidijo in slišijo.

Ploskali so Miranu Potrču, ko je poudarjal pomen NOB kot dela svetovne protihitlerjevske koalicije in stebra za osamosvojitev v državo, ki se izrojeva tudi z izenačevanjem vseh totalitarizmov. In iskreno so zaploskali “partizanu Janku”, ki je mednje prinesel sveže natisnjen Partizanski dnevnik s samimi dobrimi novicami. “Svoboda je na obzorju. Četrta armada je osvobodila Trst, osvobojena je Gorica ...,” je bral in delil časopis. Kakopak ponatis Partizanskega dnevnika, ki so ga v vojskarski Partizanski tiskarni Slovenija tiskali med vojno in ljudem, še bolj kot kruha lačnih spodbudnih besed, prinašali upanje.

Upanje, ki medli. Zato ima Kašca prav, ko pravi, da bodo njihova srečanja vse množičnejša in upor vse glasnejši. Na partizanskem Vojskem so toplo sprejeti. “Vedno pridem na Hudo polje in na Vojsko, ker me spomin na humanost bogati. Z njim bi se morali hraniti množično, saj bi z njo in vrednotami nasploh laže premagovali krize. Partizanski humanizem, čas, ko niti pomislil nisi, da bi človeku - tovarišu, odrekel pomoč, je bila moralna dolžnost, ki je nisi nikoli opustil. Trdno upam, da bodo mladi, danes morda premalo radovedni ali zavedeni, vrnili med nas to svetlo tradicijo humanizma,” je zaključil Jože Vehar iz Nove Gorice.

SAŠA DRAGOŠ

---