Spol povedka v stavku z več osebki

O ljudeh, ki radi pretiravajo, navadno rečemo, da so bolj papeški kot papež. Povedek v tem stavku (“so papeški”) postavimo v moški spol v množini, ker je osebek (“ljudje”) v množini in moškega spola, čeprav pomensko vključuje ženske in moške: ženske so ljudje in tudi moški so ljudje, dokler se ne nažgejo in potem nažgejo svoje ženske, jih ponižujejo in jim dajejo za enako delo nižjo plačo kakor moškim. Kadar pretiravajo ženske, jim rečemo, da so tudi one bolj papeške kot papež. Tukaj je povedek (“so papeške”) obvezno v ženskem spolu v množini, ker je osebek (“ženske”) v množini in ženskega spola.

Gotovo ste že sami uganili, spoštovani bralci in drage bralke, kje je skrita jezikovna čer, v katero se po nepotrebnem zaletavajo bojevnice in bojevniki za žensko enakost tudi v slovnici, češ da je tam včasih ni. Da bo jasno, dodajmo še primera za ednino: če je pretiraval moški, jih bo slišal, da je bil bolj papeški kot papež, a če je pretiravala ženska, ji bomo očitali, da je bila bolj papeška kot papež.

Kot vidimo, sta spol in število povedka v stavku zmerom taka, kakršna sta spol in število osebka. Do tu je vse jasno, a naprej se pri pretiranih natančnežih lahko začne zapletati, ker takoj zastavijo vprašanje, v katerem spolu naj bo povedek, kadar je osebkov več in so različnega spola, tako moškega kot ženskega in srednjega. Recimo, da gre za tri moške in tri ženske. Bomo rekli, da so bolj papeški ali bolj papeške kot papež?

Slovnica določa predvsem dvoje: 1. da je povedek v moškem spolu, kadar imamo v stavku osebke moškega, ženskega in srednjega spola; 2. da je povedek v ženskem spolu, kadar so osebki v stavku ženskega in srednjega spola. (To določilo je nenavadno in že zastarelo, zato ga marsikdo ne upošteva.) Druga pravila pustimo zdaj ob strani.

Teh dveh pravil si slovničarji niso izmislili, ampak so ju samo povzeli iz živega jezika. Težko je najti neovrgljiv odgovor na vprašanje, zakaj je v slovnici v omenjenih primerih prevladal moški spol. Poizkusimo ga odkriti v treh korakih.

Prvič. Najprej je potrebno poudariti, da je moški spol v povedku pri osebkih moškega in ženskega spola najbrž zmagal zato, ker ima naš jezik mnogo samostalnikov in njihovih zvez, ki običajno vključujejo moške in ženske osebe; taki so na primer izrazi: narodi, ljudstva, verniki, brezbožci, volilci, zborovalci, bralci, barabe, kradljivci, goljufivci, politiki, (smučarski) skakalci, borci, pripadniki OF. Premoremo celo organizacije, ki zajemajo predstavnike obeh spolov, čeprav imena teh teles kažejo samo na moški spol: Društvo slovenskih pisateljev, Zveza borcev, Zveza likovnih umetnikov, Društvo arhitektov, Dom španskih borcev, Društvo novinarjev. Pri vseh takih samostalnikih (npr. pisatelji, borci, novinarji) je povedek vselej v moškem spolu, čeprav osebki vključujejo tudi ženske. To sprejemamo kot samoumevno, čeprav na primer v Društvu slovenskih pisateljev delujejo tudi pisateljice, torej ženske.

Drugič. Razlaga za vprašanje, zakaj povedek v moškem spolu velja tudi za osebke ženskega spola, bi bila lahko skrita v posebni lastnosti oblik želelnika v sedanjem času in velelnika. Velelniške oblike - delaj, delajta, delajmo, delajte - ukazujejo obema spoloma brez razlike in so enake za oba spola, moškega in ženskega. Tudi želelniki - naj delam, naj delajo – imajo za oba spola enake oblike in nagovarjajo oba spola.

Tretjič. Še bolj pomembno je, da veljajo in so enake za oba spola vse oblike sedanjega časa. Zakaj je to pomembno? Ker te oblike največ uporabljamo in imajo zato večji vpliv na spol povedka pri osebkih moškega in ženskega spola. Če kdo ne verjame, da največ uporabljamo glagolske oblike sedanjega časa, naj pomisli, da živimo samo v sedanjem času, ki ga opisuje sedanji čas. To nazorno dokazujejo politiki, ki prihodnji čas pogosteje uporabljajo le pred volitvami, ko nam slikajo prelepe uspehe, do katerih nam bodo pripomogli, če jih bomo izvolili. Preteklosti politiki ne jemljejo v obzir, ker je nočejo poznati; iz nje izbrskajo le kako kost, da jo glodajo in glodamo do omame in pozabe, kdo sploh smo. Še sklep. Nikakršna nenaklonjenost ženskemu spolu, ampak navedene tri, štiri posebnosti našega jezika (glagolske oblike in samostalniki, ki vključujejo oba spola) so porodile slovnično navado in potem pravilo, da je povedek v moškem spolu, tudi če velja za osebke moškega in ženskega spola. A tu je skrita čer, ki koga lahko moti. Oglejmo si primer.

Neka bralka se jezi, ker v časopisih mnogokrat narobe stavijo ločilo vprašaj za odvisnim vprašalnim stavkom. Prosi za razlago. O rabi vprašaja ni dvoma, kadar ga zapišemo za samostojno vprašalnico. Primer: Zakaj? Tudi takrat ni dvoma, ko ga zapišemo za samostojnim (glavnim) vprašalnim stavkom. Primer: Si Slovenci sploh zaslužimo državo? Narobe pa je, če vprašaj zapišemo za odvisnim vprašalnim stavkom. Primer: Slovenci ne vemo, kaj naj storimo s svojo državo. Glavni stavek je nikalen (“ne vemo”), zato mora na koncu imeti piko. Narobe je, če zapišemo vprašaj, saj vprašalni stavek “kaj naj storimo” ni samostojen, ampak odvisen od glavnega stavka.

Članice skupine FEMA ter njihove somišljenice in somišljeniki so se te dni v časopisu Delo z odprtim pismom obrnili na naše najvišje predstavnike, predsednika države Pahorja, predsednika vlade Cerarja itd., naj utemeljijo, če so upravičeni ali neupravičeni visoki honorarji nekaterih znanstvenih raziskovalcev, še zlasti pa, ali jih je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) na pravi način razkrila javnosti. Med drugim so zapisali nenavadne povedke za ženski in moški spol: “Ker smo tudi same, sami udeleženi v tem sektorju ... Almo Sedlar smo spoznale, spoznali osebno ali skozi medije kot verodostojno novinarko in osebo močne etične drže. Zato smo njeno imenovanje na funkcijo v KPK razumele, razumeli kot pomemben element razumnega in nepristranskega odločanja ... Če odziva ne bo, si bomo to razlagale, razlagali kot tih pristanek na politično instrumentalizacijo in kot dopuščanje netransparentnega in neetičnega vodenja KPK ...”

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze. hocevar@primorske.si. Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

Podpisanih je osemnajst oseb, štirinajst žensk in štirje moški. Zato so bili v pregretosti za žensko-moško enakopravnost prepričani, da morajo povedke, ki se vežejo na ženske in moške, zapisati v obeh spolih: ker smo tudi same, sami udeleženi ... smo spoznale, spoznali ... smo razumele, razumeli ... si bomo razlagale, razlagali.

Kot vidite, predrage bralke in spoštovani bralci, je tudi v jeziku kdo lahko bolj papeški kot papež. Ne posnemajte ga. Pozdravljam vas v želji, da mi pošljete več jezikovnih vprašanj!

JOŽE HOČEVAR

---