Soline lahko reši samo vpis na seznam Unesca

Smo na Sečoveljske soline kot izjemno in neprecenljivo kulturno dediščino ponosni ali predstavljajo zgolj nadlogo? Kaj pomeni prihod novega lastnika v Telekom, ki je lastnik družbe Soline, in katere so najboljše rešitve za upravljanje in ohranjanje 700 let starega načina pridelave soli? Na ta pereča vprašanja so odgovore iskali udeleženci nedavne okrogle mize v Sečovljah.

Do kdaj še bodo takšni idilični motivi razveseljevali fotografe 
in obiskovalce Sečoveljskih solin? Foto: Nataša Hlaj
Do kdaj še bodo takšni idilični motivi razveseljevali fotografe in obiskovalce Sečoveljskih solin? Foto: Nataša Hlaj

Razpravo o prihodnosti Krajinskega parka Sečoveljske soline sta pripravili medijski hiši Radio Koper in Primorske novice, vodili pa radijski novinarki Neva Zajc in Lea Širok.

Svoje poglede na usodo tega edinstvenega in zaščitenega okolja so delili vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline dr. Andrej Sovinc, zgodovinar in višji kustos dr. Flavio Bonin, generalna direktorica direktorata za okolje mag. Tanja Bolte, direktor Pomorskega muzeja Franco Juri, župan občine Piran Peter Bossman in Jana Vidic z ministrstva za okolje in prostor. Vabilu na okroglo mizo pa se niso odzvali predstavniki ministrstva za kulturo.

Prodaja Telekoma, ki je tako rekoč pred vrati, sama po sebi ni nič nenavadnega, vendar pa nekatere zadeve s stališča varovanja kulturne dediščine zbujajo skrb. Naveza med Telekomom in Krajinskim parkom Sečoveljske soline namreč ni tako preprosta, kot bi se zdelo na prvi pogled, in odpira številna vprašanja. Za boljše razumevanje je torej treba razjasniti, kako so danes razdeljene vloge v Krajinskem parku.

Solna polja so last države

“Vsa zemljišča, infrastruktura in solna polja so last države,” pojasnjuje Andrej Sovinc. Telekom je stoodstotni lastnik družbe Soline, ta pa ima z državo sklenjene štiri koncesijske pogodbe: za rabo mineralne surovine in naravne vrednote ter za upravljanje krajinskega parka in urejanje voda. Skratka, Krajinski park, ki ga sofinancira država, je organiziran kot javna služba znotraj podjetja Soline. In prav pri financiranju Krajinskega parka iz državnega proračuna se zatika že vsa leta, saj niti enkrat niso v celoti dobili okrog 400.000 evrov načrtovane pomoči. “Res je. Zavihati smo morali rokave in se znajti, da smo lahko iz drugih virov priskrbeli denar. Bojim se, da bi bile soline brez naše samoiniciativnosti zdaj že povsem pod vodo. Spomnimo, kako hude poplave so jih že prizadele, nevarnosti pa tudi zdaj ne smemo odmisliti,” opozarja Sovinc. Prek raznih evropskih projektov jim je uspelo načrpati dobrih devet milijonov evrov in postati največji zaposlovalec v kraju. Z dobrodošlo finančno injekcijo so postopoma obnovili skoraj vse poškodovane nasipe v solinah, pod svoje okrilje pa sprejeli 90 delavcev.

Kako mačehovska je država do solin, pa dokazuje tudi inšpekcijski ukrep, zaradi katerega že od januarja ni dovoljen prehod čez edini most prek Jernejevega kanala, ki je vodil do osrčja Krajinskega parka. Spomnimo, da je gradbena inšpektorica prepovedala njegovo uporabo, ker naj bi bil zaradi dotrajanosti nevaren. Uporabljati ga ne smejo ne vozila ne kolesa in niti pešci.

Sredi julija obnova mostu

Predstavnica države Tanja Boltesicer zagotavlja, da so v ministrstvu za okolje priskrbeli denar za obnovo te nujne povezave, a kaj, ko se bodo rušitve in gradnje novega mostu v solinah lahko lotili šele sredi julija. Do takrat bodo morali sol še naprej - kakor nekoč - prevažati po morski poti, za prehod pešcev pa so priskrbeli začasno leseno brv.

Brez te bi lahko park kar zaprli, saj se z lepim vremenom poveča število obiskovalcev, ki v spokojnem okolju radi poiščejo stik z naravo in pozitivno energijo, ki jo oddaja ta svojevrsten ekosistem. Sovinc meni, da niso imeli na voljo prav velike izbire, kdaj se lotiti gradbenega posega. Prepričan pa je, da ta ne bo oviral proizvodnje soli. Obnovo bodo sklenili konec septembra, v tem času pa bodo morali zgraditi še začasno skladišče za sol.

Država ne drži obljube

Krajinski park skupaj z Muzejem solinarstva ponuja vpogled v bogato naravno in kulturno dediščino slovenske Istre. Pot do muzeja pa je bila dolga in njegov pobudnik, ravnatelj muzeja Miroslav Pahor, ga ni dočakal, saj so ga odprli deset let po njegovi smrti, leta 1991.

Flavio Bonin ocenjuje, da vrednost in pomen tega muzeja presegata nacionalne meje. “Sečoveljske soline so še edine, ki obstajajo v tem širšem prostoru. Marsikdo ne ve, da so bile v Kopru nekoč večje soline kot tukaj. In še: v Portorožu pri marini smo jih imeli, v Izoli in Miljah tudi. Zdaj o tem ni več niti sledu. Če uničimo še te v Sečovljah, ne bomo izgubili le Slovenci, temveč vsa Evropa,” je kritičen Bonin.

Kakor da solin ni prekrilo že dovolj črnih oblakov, se je letos pokazala še ena težava, ki je čisto fizično ogrozila dostopnost solinarskega muzeja. Tega upravljalec, Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, tradicionalno odpre aprila, kar se pa letos ni zgodilo, saj je država ukinila že dogovorjeno financiranje za njegovo delovanje.

Pred načrtom upravljanja iz leta 2011, ki ureja odnose in upravljanje Krajinskega parka, tudi naloge muzeja in obveznosti, je muzej za ta denar poskrbel sam in ga celo prislužil. Med drugim so lahko pobirali vstopnino za muzej in tržili sol, ki so jo pobirali na solnem polju pred muzejem. Država tega zdaj ne dopušča več, jim je pa v zameno obljubila, da bo izpad zaslužka nadomestila s finančno pomočjo. Letos so državni uradniki gladko požrli besedo in jim niso namenili niti bornih 19.000 evrov.

“Ministrstvo za okolje in prostor je enostransko odstopilo od pogodbe. Takšna njihova odločitev je pravno sporna, kar bomo tudi dokazovali v tožbi. Država je znova dokazala, da se ne drži lastnih pravnih aktov, zaradi česar tukaj nastaja tudi gospodarska škoda,” opozarja Franco Juri. Prepričan je, da obstoju solin največjo nevarnost predstavlja zlasti medresorska neusklajenost na vladni ravni. “Če država ne premore pravne in finančne doslednosti do takšnega bisera, kot je solinarski muzej, potem se res lahko bojimo.”

Tanja Bolte se z njim ne strinja, saj da so prav vsa zavarovana območja letos deležna manjših državnih zneskov. “Že res. Toda nam ste ga povsem ukinili,” jo je dopolnil Juri. Na koncu je vendarle priznala, da so sicer iskali rešitve za pomoč muzeju, vendar se jim s predstavniki ministrstva za kulturo ni uspelo dogovoriti niti za sestanek o tem. “Ni nam vseeno. Zavedamo se odgovornosti in obveznosti,” jo je dopolnila Vidičeva.

Piranski župan Peter Bossman ni ovinkaril: “Prihodnost solin je negotova. Zavedajmo se, da se neki tuji partner, ki bo vstopil v Telekom in s tem v Soline, ne bo ukvarjal z zaščito narave in kulturne dediščine. Zanimalo ga bo le kovanje dobička v osnovni dejavnosti!” Boji se, da bodo soline izgubljene, če jih bodo prodajali v paketu.

“Iluzorno je pričakovati, da bo bodoči lastnik kot mama skrbel za soline. Gledali bodo le na svoj dobiček. Nič drugega jih ne bo skrbelo,” je nezadovoljna domačinka iz Sečovelj Vanda Škrk.

Jana Vidic je skušala pomiriti strasti. Po njenih besedah vlada ugotavlja, da je edini način za izločitev Solin iz skupine Telekoma, da slednji družbo odproda. Pri tem je Slovenski državni holding, ki vodi prodajo, kljub začetni ugotovitvi, da so postopki predaleč, da bi lahko to naredili, zdaj pripravil predlog pogodbe med Telekomom in ministrstvom za finance, ki bi državi zagotovila predkupno pravico za družbo Soline.

Obvezujoča pogodba

“Vedeti je treba, da bo moral vsak novi lastnik upoštevati določila koncesijske pogodbe, akte o zavarovanju ter statuse, ki jih ima to območje. Prekinitev pogodbe, ki sicer velja do leta 2024 z možnostjo podaljšanja do leta 2034, ni tako preprosta. Prav tako je nemogoče spreminjati njene temeljne določbe,” pojasnjuje Vidičeva. Na izrecno vprašanje, ali bi lahko piranska občina pod svoje okrilje vzela krajinski park, pa Bossman odgovarja, da sama zagotovo ne. To bi bilo možno le, če bi ustanovili konzorcij domačega in tujega kapitala, ki bi skrbel za upravljanje tega območja.

Zagovornik narave, ornitolog, esejist in pisatelj Iztok Geister ostaja optimističen. “Kot ima gozd neko svojo ekosistemsko logiko in je povsem vseeno, kdo ga upravlja, tako je tudi s solinami. Rastline in živali se znajo zelo dobro prilagajati,” je jasen.

Piranski podžupan Bruno Fonda meni, da pri solinah ne gre zgolj za vprašanje srca, temveč identitete. “Imamo polna usta kulturne dediščine, ta pa ne obstaja brez identitete. To, kar se dogaja z neprestanim propadanjem solin, lahko primerjamo s tem, kar počne Isis, ko namerno uničuje kulturne spomenike.”

Solinar Claudio Zudič je s solinami stkal pristno vez. Prvič je na solna polja stopil pri rosnih petih letih in nato tam solinaril polnih 42 let: “Težko mi je, ko s Parecaga opazujem soline in vidim, kako propadajo tračnice, kako solna polja niso več tisto, kar so nekoč bila. Srce me boli.”

Soline bo rešil Unesco

Predsednik KS Sečovlje Denis Fakin je prepričan, da država ne bo kar dovolila, da se solin polasti nekdo, ki jih bo skušal uničiti. Sovinc je sicer glede prihodnosti solin zelo optimističen, saj je prepričan, da bodo čez 20 let že pod okriljem Unesca, ponudba tukajšnjega turizma pa bo temeljila na sonaravni povezavi zaledja in solin, kar je “naša zmagovita prednost”.

Da so soline edinstvena poslovna priložnost za lokalno prebivalstvo, meni tudi direktor Inštituta za dediščino Sredozemlja Mitja Guštin. Juri apelira, da bi bilo idealno, če bi soline vrnili pod okrilje lokalne skupnosti, ki do tega okolja čuti večjo pripadnost in povezavo s tukajšnjo identiteto. Pritrdila mu je Tanja Bolte, ki meni, da je treba predvsem še naprej skrbeti za ohranjanje tradicionalnega solinarstva kot žive kulturne dediščine.

NATAŠA HLAJ


Najbolj brano