Solidarnost je mrtva črka

Grška kriza, dvig nezaposlenosti, selitev proizvodnje v Azijo, nestrpnost do migrantov in predvsem vedno večje nezadovoljstvo nad kakovostjo življenja in prihodnostjo so zamajala ugled in zaverovanost v Evropsko unijo. Dilema, ali bo ta nadnacionalna politična tvorba preživela, na kakšen način, z bolj ohlapnimi ali tesnejšimi vezmi, ali pa se temu projektu iztekajo leta, je vedno bolj aktualna.

Ko je bilo evropsko gospodarstvo v fazi rasti, EU v fazi širjenja na vzhod, ekonomski kazalniki v zelenem, kakovost življenja pa se je tudi nižjim slojem družbe izboljševala, je bila beseda Evropa skoraj magična. Malo je manjkalo do evforije. Če je kdo v izmenjavi mnenj omenil, da so evropske smernice pač takšne, njegov nasprotnik ni imel protiargumenta. Evropa je bila zakon.

Že pred gospodarsko krizo so se, najprej nekoliko sramežljivo, pojavile težave: na zahodu so bili nezaupljivi do prostega pretoka delavcev iz vzhodnih članic, Britanci (in še nekateri drugi) se niso želeli povezati v denarno unijo, nedorečena sta bila skupna obrambna in zunanja politika, kmalu po letu 2008 pa se je začelo pravo samoizpraševanje, kaj pravzaprav EU je in kaj hoče biti.

Ideji o enotnem gospodarskem prostoru in prostem pretoku ljudi, blaga, kapitala in idej načeloma nihče ne nasprotuje, mnenja pa se krešejo o tem, koliko Evrope imeti v svojem vrtičku in predvsem, kdo bo tisti, ki bo postavljal merila. V obdobju, ko gre gospodarstvu slabo in z njim tudi večini posameznikov, pa se razloge za slabše življenje najlažje najde v tistih drugih in ne pri samih sebi. Torej v odtujeni politični oblasti, mednarodnih finančnih centrih, Bruslju, tujcih ...

Nezadovoljneži, ki v obstoječem sistemu ne vidijo perspektive, pa so lahek plen za populiste vseh vrst, ki v bruseljski evrokraciji (ali evru) vidijo glavni vir svoje neuspešnosti. In pri tem ima politična elita (finančne, bančne in še kakšne pač ne moremo izvoliti) še posebno odgovornost za zagotavljanje politične stabilnosti, demokracije in socialne blaginje. Priznati je treba, da pri tem ni uspešna. Evropsko komisijo, izvršni organ EU, vodi prav tisti Jean-Claude Juncker, ki si je izmislil davčno oazo v svojem Luksemburgu. Z odpustki multinacionalkam je v bistvu omogočil krajo denarja, ki bi ga ta podjetja kot davščine morale plačati v državah, kjer so ustvarile dobiček.

Morda bi pomagalo tudi, če bi se bruseljski evrokrati občasno spustili na ljudsko raven in v času gospodarske krize malce prilagodili svoje denarne potrebe in obseg zaposlovanja v nepreglednih evropskih uradih, agencijah, odsekih, oddelkih ... Sami evroposlanci so še najmanjši problem, saj morajo na vsakih pet let dobiti zaupnico ljudstva, armada evrokratov pa ne odgovarja nikomur, razen seveda svojim neposredno nadrejenim in tistim, ki dejansko vodijo evropsko politiko: multinacionalkam in finančni oligarhiji.

Zato ideja takšne evropske unije, kot je poznamo, med ljudmi izgublja podporo. Možne rešitve lahko gredo v dve smeri: nadaljevanje zbliževanja, povečevanje skupnih funkcij in centralizacija odločanja, kot na primer bančna unija, fiskalna politika, pravi integralen proračun, integracija na vojaškem in političnem področju ... Ta proces ima precej nasprotnikov, ne samo obrobne stranke, kot na primer Faragov Ukip, francoska Nacionalna fronta, Severna liga ..., temveč je to tudi prevladujoče mnenje v Veliki Britaniji, vse bolj v Nemčiji in v nekaterih drugih severnih članicah, v Orbanovi Madžarski ...

Ker imajo precej gospodarskih težav in zmanjšujejo socialne pravice svojim državljanom, nacionalne vlade težko opravičijo pomoč ali pa odobritev posojil drugim državam. Evropa solidarnosti je (p)ostala le mrtva črka na papirju, kajti tega, da diplomirani ekonomist v Andaluziji, šofer na Danskem ali učitelj v Grčiji nimajo denarja za preživljanje, ne jemljemo kot naš problem. Evropska integracija v tem pogledu še ni prišla tako daleč, da bi se zavedali skupne identitete.

Druga možnost pa je razpad na dve ali tri unije, ki se bodo integrirale z različnimi stopnjami intenzivnosti. Čeprav je ta ideja Pahorjevega nemško-francoskega vlaka nepopularna, se ob priznanju, da so evropske države še vedno tako gospodarsko in socialno različne, da jih ne moremo postaviti na skupni imenovalec, zdi v prihodnosti edina možna. Za južni, bolj počasi valeči se vlak z državami, ki državnih financ nimajo urejenih, oziroma porabijo več, kot ustvarijo, bi veljala ohlapnejša pravila. Morda bi lahko tudi evro imel dve vrednosti; na severu bi bil močnejši, na jugu pa šibkejši, s čimer bi lahko bilo tamkajšnje gospodarstvo bolj konkurenčno. Prav evro bi lahko bil lakmusov papir tesnejšega povezovanja v EU.

Če ne bo volje, da bi postal prava denarna enota, potem bo pot EU k tesnejši federaciji otežkočena. Evro namreč trenutno nima vseh atributov za resno denarno valuto, kar lahko opazi že vsak študent ekonomije, takšen, kot je, pa je neperspektiven. Češka je na primer že napovedala, da ne namerava vstopiti v evroobmočje, če bo v njem Grčija, ki ne spoštuje fiskalnih dogovorov.

Veliko politične volje in sklepanja kompromisov bo potrebno, da se bo našlo pravo ravnotežje med sebičnimi interesi najmočnejših držav. Včasih se tudi zdi, da so največji sovražniki EU prav največji: Velika Britanija s svojimi odpustki pri proračunu iz EU veliko jemlje, vanjo pa bi dajala vse manj. Nemčiji aktualen sistem ustreza, saj ima na jugu in vzhodu trge za svoje industrijske proizvode, s presežki pa kreditira prav te države, ki nato ponovno kupujejo njene izdelke, za vse predloge o manj restriktivni finančni politiki pa je gluha.

Premislek je potreben tudi zato, ker sredinska evropska politika, ki vodi EU v zadnjih mandatih, torej koalicija konzervativcev, liberalcev in socialdemokratov, na ključna vprašanja evropskih volilcev ne daje pravih odgovorov. Kako učinkovito rešiti problem migracij, kako s proizvodnjo konkurirati poceni delovni sili v Aziji in njihovim izdelkom, kako zaustaviti masakre v neposredni soseščini? Če ta sredinska politična elita ne bo našla rešitev, se potem pojavljajo enkratne in populistične rešitve Marie le Pen, Severne lige, skrajnih levičarjev ...

A kljub vsemu velja upoštevati, da imamo v Evropski uniji enega najvišjih standardov na svetu. Z EU je podobno kot s službo: z njo nisi zadovoljen, veliko bi naredil drugače, šef procesov ne upravlja pravilno, toda na koncu kljub temu službe ne zapustiš, saj ugotoviš, da je drugje še slabše. Da smo si na jasnem: prave nevarnosti, da bi Evropska unija razpadla, ni. Vsi skupaj, tudi povsem navadni državljani, imamo namreč od nje veliko več koristi kot škode. EU nam več prinaša kot odnaša. Za zdaj.

DENIS SABADIN

---