So zločini brez kazni. In kazni brez zločina.

Novinar Branko Soban, po rodu iz Vipavske doline, je v lovu za resnico prepotoval veliko sveta. Poročal je iz Rusije, Egipta, Bližnjega in Srednjega vzhoda, z zasedanj Sveta Evrope. Ruske oblasti so mu zaradi kritičnega poročanja prepovedale vstop v državo. Pred kratkim je izdal dve knjigi, v katerih je objavil 62 intervjujev z uglednimi misleci tega sveta. Sinoči je gostoval na festivalu Sanje v Medani.

Branko Soban: “Če ubiješ novinarja, bolj odmeva,  kot če ubiješ šoferja. A to je najbolj nizkotno, kar lahko kdo naredi. Že v antiki so rekli, ne ubijte  prinašalca novic, temveč tistega, ki je za te novice kriv.”
Branko Soban: “Če ubiješ novinarja, bolj odmeva, kot če ubiješ šoferja. A to je najbolj nizkotno, kar lahko kdo naredi. Že v antiki so rekli, ne ubijte prinašalca novic, temveč tistega, ki je za te novice kriv.” 

Če bi bil Branko Soban žival, bi pripadal izumirajoči vrsti,” v predgovoru h knjigi zapiše švicarski član parlamentarne skupščine Sveta Evrope Andreas Gross. S tem je mislil na visoke standarde novinarstva, ki jih Branko Soban še spoštuje in udejanja. Dobro ve, da dobrih člankov ne moreš pisati, če sediš v redakciji in da je primarna naloga novinarja, da oblastem gleda pod prste. Vse to pove z značilnim “wajdowskim” naglasom. V Vipavsko dolino še vedno prihaja redno in obišče Gojače, kjer živijo njegovi starši.

62 intervjujev z intelektualci vsega sveta, tajnimi agenti, senatorji, profesorji, literati, Nobelovimi nagrajenci (med njimi je legenda svetovne diplomacije in aktivist francoskega odporniškega gibanja Stéphane Hessel), prevratniki in drugimi lovci na resnico je izdal v dveh knjigah pri založbi Sanje - Zločin brez kazni, (2013) in Kazen brez zločina (2014). Knjigi sta dragocen dokument časa, študentje mednarodnih odnosov in novinarstva bi ju morali samo prebrati, predebatirati in ... se prijaviti k izpitu.

V pogovor vstopiva skozi gledališče in literaturo (Čehov nama ploska), da se ogrejava in pustiva fotografu, da naju začuti. “Videl sem vse opere in vsa gledališča sveta, srečal veliko pisateljev,” pravi. Ko pohvalim predstavo o Thomasu Mannu, ki sem jo nazadnje videla v izvedbi Novosadčanov, že ima osebno izkušnjo: “Thomas Mann je delo Jožef in njegovi bratje pisal v Litvi, na meji z Rusijo. Kraj se imenuje Nida, tam je imel Mann svojo počitniško hišo, v gozdičku nad morjem, prekrasno!”

> Veliko se sukate po svetu, hišah na lepih razgledih, najbrž je bila še posebej lepa tista od Orphana Pamuka nad Bosporjem.

“O ja, njegova delovna soba je bila obložena s knjigami, vse štiri stene. A ko sva stopila na balkon, se je pokazal prekrasen pogled na Bospor, po katerem so neslišno drsele ladje. Zdaj pretežno živi v New Yorku, Turki so se mu zamerili, ker so ga preganjali. Zaradi njegovih izjav o genocidu nad Armenci in pokolu Kurdov, česar uradna politika ne priznava in o čemer je v Turčiji še vedno prepovedano govoriti.”

> Ko ste govorili z njim, je naznanil, da piše pomembno, epohalno delo o ljubezni.

“To je bil Muzej nedolžnosti. Govori o ljubezni in zbirateljstvu. Bil sem povabljen na odprtje tega muzeja. Načrtoval je, da bi knjiga prišla ven istočasno z muzejem, saj je knjiga katalog muzeja. Če ne prebereš knjige, ne veš natanko, za kaj gre. Hkrati pa gre za eno njegovih najboljših del.”

> Njegovo mesto je Istanbul. Pamuk pravi, da samo tisti, ki tam živi, lahko piše o njem. Vaši mesti sta (poleg Ajdovščine) Kairo in Moskva?

“Seveda, tam se valja štiri oziroma šest let mojega življenja. To sta dve izjemno bogati mesti, Kairo s svojo tisočletno zgodovino, Egipt z eno najstarejših civilizacij. Mediteran in mrzla ruska zima, dva pola, čeprav bi lahko rekel, da paralele med njima obstajajo. Danes se svet namreč ne vrti okoli svoje osi, temveč na osi Bližnji vzhod, Kavkaz, Srednja Azija z Afganistanom. Tu so danes vse vojne sveta, tu vse gori. Od arabske pomladi, ki je prinašala neko novo upanje, so ostale vojne. V Egiptu ponovno diktatura, Kavkaz z večnimi konflikti. Olimpijske igre v Sočiju so bile natanko 150 let po genocidu nad Čerkezi, enem največjih v 19. stoletju. Športniki so svoje medalje lovili tako rekoč po kosteh milijona pobitih Čerkezov. Če gremo dalje po tej osi, pridemo v Srednjo Azijo z vojno v Afganistanu, za katerega so se borili vsi veliki imperiji, od Aleksandra Velikega, Britancev do Rusov in Američanov. Kajti kdor ima Afganistan, obvladuje vse sosede. Kitajsko, Rusijo, Indijo, nekdanjo Sovjetsko zvezo.”

> Pa sva prišla do politike in vojn. Kavkaz je videl tudi takšne zgodbe. Kamorkoli zakoplješ, so kosti, zgodovina je zgoščena. Eden od genocidov, ki traja, pa je Čečenija.

“To je edini kavkaški narod, ki ga Rusom ni nikoli uspelo zlomiti, zato ga izredno spoštujem. Čečeni živijo v gorah in so ponosni in bojeviti, vojne proti njim potekajo ves čas in v ciklih. Ko je carska Rusija kolonizirala Kavkaz, ta strateško pomemben hrbet, most med Evropo in Azijo, preko katerega so potekale trgovske poti, so jim vsilili ruski jezik, cirilico, načrtno so zažigali njihove stare knjige. Stalin jih je deportiral, zadnja vojna se je začela leta 1994, končala pa z ruskim porazom leta 1996. Ko je prišel Putin na oblast, se je začel nov maščevalni pohod. Pobitih je bilo 200.000 ljudi, pol milijona beguncev v republiki, ki je manjša od Slovenije. Katastrofa, ves svet pa miži!”

> In še vedno požigamo. Američani, piše pesnik Jusef Sadi, so za časa Georga Busha bili hujši od Mongolov. Na Bagdad so planili kot divji jezdeci apokalipse in uničili muzeje, knjige, oropali naše dragoceno kulturno bogastvo.

“Bagdad je bil središče sveta. To so bila velika mesta civilizacije, Buhara, Samarkand, Bagdad. Ob uničevanju vsega tega bogastva se vprašaš, kaj je v naši civilizaciji narobe, da uničujemo lastno kulturno dediščino, da pravzaprav uničujemo sami sebe? In če vprašate mene, ne gre za konflikt civilizacij, ampak za konflikt znotraj naše civilizacije, ki je ena sama.”

> Poglejmo Ukrajino. Kako komentirate nedavno sestreljeno civilno letalo in zatišje pri ugotavljanju krivca?

“Kdorkoli ga je sestrelil, je storil kriminalno dejanje. Menim, da bo del krivde vedno šel na Rusijo, in sicer zaradi tega, ker je okupirala Krim in spodbudila vstajo na vzhodu države. Putin je že na aprilskem kramljanju z narodom, ki traja tri do štiri ure, lepo povedal, kaj namerava z Ukrajino, a ga nihče ni zares poslušal. Zanj, za Kremelj, ni Rusije brez Ukrajine. Podobno travmo ima Srbija s Kosovom. Brez Ukrajine ni sanj o delni obnovi ruskega imperija. Zato je Putin okupiral čudoviti Krim in ga uničil. Turizem je letos poleti skoraj zamrl. Problem je, ker Rusija nima direktne povezave s Krimom. Putin je našel pot v obnovi t.i. Novorosijske (novoruske) gubernije, ki je obsegala osem današnjih regij na vzhodu Ukrajine. A se je uštel, ker pač ni strateg, temveč taktik. Med osmimi so mu nasedli le v Donecku in Lugansku, v drugih šestih regijah niso želeli slišati o Rusiji, pa čeprav tudi tam živi manjšina. Tisti, ki danes vodijo vojno v Ukrajini, so iz ruske obveščevalne službe in so ruski plačanci, ne Ukrajinci.”

> Je Ukrajina res Krim dobila kot darilo?

“Leta 1954 je šef sovjetske države Hruščov podaril Krim ukrajinski bratski socialistični republiki. Zdaj pa mi najdite človeka, ki je tedaj mislil, da bo Sovjetska zveza razpadla. S tem darilom se je Rusija nekako oddolžila Ukrajincem, ki so v tridesetih letih pod Stalinom doživeli genocid. Umrlo je od 3 do 10 milijonov ljudi. Hkrati je bila prav leta 1954 tudi 300. obletnica sporazuma, ko so ukrajinski Kozaki podpisali premirje z Moskvo in se z njimi nekako pomirili, združili. Razpad Sovjetske zveze je Ukrajino odrezal in Rusi so to občutili kot grozno bolečino. Situacija je bila za Putina strahotna, zelo se je zbal vseh cvetnih revolucij, oranžne v Kijevu, revolucije vrtnic v Gruziji in tulipanove v Kirgiziji. Od 2004 do 2010 jih je na vsak način skušal minirati, leta 2010 je vodenje Ukrajine spet prevzel Putinov človek Viktor Janukovič. 1. januarja letos ga je imel v rokah, februarja pa je že padel. Putin je moral ukrepati, Krim je bil marca že ruski.”

> Vaš sogovornik, desidentski Vladimir Bukovski, je dejal, da bi morali ranjeno KGB-jevskjo zver pobiti do konca ...

“Seveda, podobno je bilo v Egiptu. Mohamed Mursi je bil prvi demokratično izvoljen predsednik v vsej dolgi zgodovini Egipta. Toda ker ni demontiral egiptovske obveščevalne službe muhabarat, ki je bila še močnejša od ruske, je njihova pomlad splavala po vodi. Mnogi tudi Jelcinu očitajo, da je njegova največja napaka bila, da ni demontiral KGB-ja. Kajti Lenin je ustvaril dve partiji, komunistično in čekistično. Čeka je bila predhodnica KGB in vedno avantgarda partije, ki je zdaj znova na oblasti.”

> Putin bolestno obnavlja imperij, a tudi demokratični Američani niso nič boljši. Vojna proti terorju se je izkazala za velik polom, nasilje nad civilnim prebivalstvom, ugrabitve nedolžnih, mučenje v skrivnih zaporih na evropskih tleh. Dick Marty, švicarski senator in poročevalec Sveta Evrope, vam je povedal neverjetne stvari.

“Dick Marty, eden najbolj znanih in najučinkovitejših švicarskih tožilcev, proslavil se je z bojem proti italijanski mafiji in mamilarskim baronom, je v intervjuju res povedal pretresljive stvari. Izvemo, da je ameriška Cia ugrabljala muslimane, osumljene terorizma, in jih zapirala in mučila v tajnih zaporih v nekaterih novih demokracijah Vzhodne Evrope. Govoril je o tem, da so bili na Poljskem in v Romuniji med letoma 2003 in 2005 tajni zapori, ki jih je upravljala Cia. Nihče mu ni verjel, ko je leta 2005 prišlo to v javnost, a prav prejšnji mesec je sodišče v Strassburgu kaznovalo Poljsko zaradi mučenja v tajnih zaporih, ki so jih ves čas zanikali. Ves poljski vrh so zasačili pri laži. Poglejte, to se dogaja v Evropski uniji, ki gradi na človekovih pravicah in demokraciji.”

> Kako sploh danes razumete boj za človekove pravice?

“Andreas Gross je povedal, koliko truda je bilo potrebnega po vojni, da so se sprejele evropske konvencije o človekovih pravicah in nedotakljivosti človekovega dostojanstva, in dodal, da v današnjem svetu takšna konvencija ne bi bila več sprejeta. Si predstavljate, kam smo prišli? Človekove pravice so postale razkošje in ni prav, da pridejo do svojega izraza v dnevih blagostanja. Človekove pravice morajo priti do veljave v času kriz, ko zunaj grmi in treska.”

> Američani v Afganistanu lahko počnejo tako rekoč, kar hočejo, in za kršitve niso kaznovani.

“Ja, in žalostno pri vsem tem je, da je Slovenija sokriva za vse zlorabe, ki so se dogajale v Afganistanu, na Poljskem, v Milanu… “

> So to zločini brez kazni?

“To so zločini brez kazni. To je rdeča nit knjige.”

> Svet potrebuje ljudi, kot so Dick Marty, ste dejali. Taki ljudje bi lahko spreminjali svet. Govorili ste z intelektualci, uglednimi profesorji, nobelovci, tajnimi agenti, literati. Menite, da imajo moč spremeniti svet?

“Intelektualci imajo moč prebujati zavest v ljudeh, Stéphane Hessel je imel izredno moč 'dvigniti' ljudi. Pisatelji imajo strahotno moralno moč. Oni so vest sveta. A vsa ta moč se ne more niti približno primerjati s strahotno močjo kapitala, ki danes obvladuje svet. Vedo, da ni prav, a interesi kapitala in profita povozijo vse. Kapital, ki deluje globalno.”

> Vemo, da ni prav, da otroška trupla ležijo v Gazi med ruševinami. Tako zelo smo osveščeni in informirani, a otroci kljub temu umirajo.

“Kapital deluje globalno in interesi kapitala so žal pred vsakim človeškim življenjem. Problem Gaze je pa še hujši. Evropa nič ne naredi, ker jo muči sindrom holokavsta. Občutek krivde. Nemška vlada nikoli ne bo uradno kritizirala Izraela, pa čeprav bo počel še tako nesprejemljiva dejanja.”

> In Izraelci, ki so to doživeli na lastni koži, delajo zlo drugim.

“Lani sem v New Yorku gledal fenomenalni dokumentarec izraelskega režiserja Drora Moreha z naslovom Gatekeepers (Vratarji), ki ga je izraelski lobi v Ameriki nekako preprečil, zato je težko dostopen. V njem priča šest nekdanjih šefov izraelske obveščevalne službe, ki so izvajali teror na zasedenih ozemljih. Za Izraelce je moral biti ta film strahotni šok. Teh šest šefov je tako odkrito in kritično spregovorilo o popolnoma zgrešeni izraelski politiki do okupiranih ozemelj. Eden med njimi, Avraham Šalom, je v kamero rekel: 'Na palestinskih okupiranih ozemljih se obnašamo, kot so se med drugo svetovno vojno obnašali Nemci na svojih okupiranih območjih.' To je neverjetna izjava, citiral jo bom vse življenje. Američani v tej zgodbi ne naredijo nič, ker je izraelski lobi v ZDA tako močen, da brez njega ne gre. Barack Obama je ob nastopu mandata sicer pokazal simpatije do Palestincev, o tem je govoril v znamenitem govoru v Kairu, ki je bil tudi prvi ameriški nastop, s katerim so ZDA poskušale zgladiti konflikt med islamom in zahodom. In kaj se je zgodilo? Takojšnja popolna blokada s strani izraelskega lobija. V Ameriki namreč velja, da vsak politik, ki gre proti izraelskemu lobiju, pogori. Najbolj dejavni so v kongresu, zato tudi pravijo, da je ameriški kongres izraelsko okupirano območje. Nobena resolucija ne gre mimo njih.”

> Od kod po vašem mnenju izvira ta konflikt?

“Gre za umetno povzročen konflikt. Ne gre za konflikt med islamom in zahodom, ampak za konflikt znotraj nas. Naša civilizacija je konfliktna.”

> Vsi intervjujanci so si edini, da ta način vojne proti terorju ni pravi. Ker ne išče teroristov, pač pa tolče vsevprek, največ po civilnem prebivalstvu, ki s terorizmom nima nobene povezave. Brezpilotna letala v Afganistanu mečejo bombe na poroke, pogrebe ...

“Glavna žrtev vojn v Afganistanu, Siriji, Iraku in drugod je civilno prebivalstvo, najpogosteje ženske, starci in otroci. Italijanski kirurg Gino Strada, ustanovitelj humanitarne organizacije Emergency, pravi, da ko Američani oznanijo, da so v napadu ubili talibe, pokliče svoje bolnišnice in reče, pripravite se, prihajajo ženske, starci in otroci. Strada je v Afganistanu naredil statistiko, v kateri ugotavlja, da več kot 90 odstotkov ljudi, ki jih po napadih pripeljejo v bolnice, predstavljajo ženske, starci in otroci. Tudi ta podatek kaže, da gre za umetne, izmišljene vojne, ki potekajo zaradi geostrateških interesov obvladovanja tega dela sveta in ne zaradi konflikta z islamom.”

> Marsikatero dejanje, ki umetno zaostruje odnose z islamom, spominja na 'False flag operation' oziroma operacijo pod lažno zastavo iz časov Gladia. Narediš teroristično akcijo pod lažno zastavo, krivdo torej naprtiš nasprotniku.

“Vsi se še spomnimo, ko so leta 1985 poročali, da naj bi Palestinci zasedli izraelsko potniško ladjo Achille Lauro in pometali ljudi v morje, a kasneje se je izkazalo, da je to storila izraelska obveščevalna služba Mosad, ki je hotela očrniti Palestince. Ali primer ugrabitve Alda Mora in Rdečih brigad. O tem govori zgodovinar Daniele Ganser, ki je raziskoval primer Gladia, Natove skrivne vojske, ki je bila proglašena za najskrbneje varovano in najnevarnejšo vojaško in politično tajnost po drugi svetovni vojni.”

> Občutili so jo tudi pri nas, tu na zahodni meji, v Benečiji. Ta najstrožje varovana skrivnost se je razkrila prav s primerom iz Petovelj, blizu tedanje Jugoslovanske meje.

“Tako je in akcije pod lažno zastavo se dogajajo še danes. V Basri na jugu Iraka je prišlo do streljanja. Dva Britanca, preoblečena v Arabca, sta streljala na svoje vojake. Sami so povzročili problem, da bi zvrnili krivdo na nasprotnika.”

> “Uradna politika dovoljuje mučenja, prisluškuje Američanom, kar je v popolnem nasprotju z načeli, na katerih so zgrajene ZDA,” piše Glenn L. Carle, dolgoletni tajni agent Cie. Vi pišete o novinarjih, ki morajo pisati v šifrah, imenujete ga šifrirano novinarstvo. In o varnostnih agencijah, ki so ugrabile internet, nekoč platformo za individualnost in svobodo izražanja.

“Pisal sem o novinarskem kolegu Petru Maassu, ki sodeluje z Glennom Greenwaldom in Lauro Poitras, ki jima je Edward Snowden razkril nekatere dokumente. Seveda so pod nadzorom, zato morajo med seboj komunicirati v šifrah, vendar morajo imeti kar dober sistem, da ga Cia, ki ima tako močne stroje, da preuči par milijard kombinacij na sekundo, ne dešifrira. To je danes preiskovalno novinarstvo! Mainstreamovski mediji ga ne podpirajo več, ker odganja oglaševalce. Glede interneta pritrjujem, seveda so nam ga ukradli, ukradli so njegovo poslanstvo, ki je izražanje mnenj, svoboda in demokracija. Zaradi tega sem v redakciji večkrat ogorčen. Vsako sekundo vedo, kaj gledamo na internetu, in ko sem pred kratkim na ameriškem Forbsu gledal za informacijami o Rusiji, mi je pred oči skočil slovenski oglas.”

> Nastajajo pa novi kanali, denimo spletni, kot je Intercept.

“Prav Greenwald, kritičen glas Guardiana, in Poitrasova sta glavni gonilni sili Intercepta, internetnega medija, s katerim so startali letos februarja, financira pa ga lastnik e-baya Pierre Omidyar, ki je v projekt vložil 250 milijonov dolarjev. V spletnem mediju danes sodelujejo najboljši preiskovalni novinarji zahodnega sveta tega časa.”

> Kako pa sicer pridobivate informacije?

“Ja, glede tega spet sodim v tisto vrsto, ki izumira. Menim, da je vse znanje tega sveta v knjigah in v ljudeh. Treba je torej ogromno brati knjige in se pogovarjati z ljudmi. Seveda je tu tudi internet, kjer je potrebno novice presejati, biti kritičen tudi do agencijskih novic. Ko se kaj zgodi, poiščem človeka, ki mi ima o neki problematiki kaj povedati. Takega, ki ni trobilo. Ko se na primer zgodi Gaza, se obrnem na Avija Shlaima, profesorja mednarodnih odnosov v Oxfordu, z njim spregovorim o mirovnem procesu, ki ne pelje nikamor. Ko se zgodi 11. september in se zaostri večni konflikt med našo civilizacijo in islamom, se obrnem na Gillesa Kepla, profesorja mednarodnih odnosov iz Pariza, ki je o islamu in Zahodu napisal izjemne knjige in pojasnil, od kod ta konflikt.”

> Od kod torej?

“Naša zahodna civilizacija vseskozi živi v stereotipih in med temi je tudi islam. Ljudje, ki ne berejo knjig, ne vidijo raznolikosti islamske kulture, mnogi vidijo samo islamske skrajneže. Brez islamske kulture v Andaluziji ne bi bilo evropskega preporoda. Prepisali in prevajali so grške filozofe in ohranjali in razvijali našo kulturo in znanost.”

> Intervju sem želela začeti z najbolj bolečo temo zadnjih dni, sedaj jo dajem na konec. Umor novinarja pred kamero ...

“Poznal sem ogromno novinarjev, ki jih ni več. Ana Politkovska, Natalija Estemirova ... Novinarji so postali prikladen objekt za lov zaradi podkupnin. Če ubiješ novinarja, bolj odmeva, kot če ubiješ šoferja. A to je najbolj nizkotno, kar lahko kdo naredi. Že v antiki so rekli, ne ubijte prinašalca novic, temveč tistega, ki je za te novice kriv.”

> So vam kdaj stregli po življenju?

“Ko smo šli s splavom iz Tadžikistana v Afganistan, mi je prevoznik povedal, da so blizu talibi, ki ponujajo 50.000 dolarjev za vsakega novinarja. A me niso izročili.”

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano