Smrt se pri Soči ni raznežila

Italijani so v prvi svetovni vojni uradno imeli 640.000 mrtvih na vseh frontah med Italijo in Avstro-Ogrsko, toda največ naporov - in tu je bilo tudi žrtev največ - so vložili v spopade na Soči.

Toda število, izpisano na veliki medeninasti plošči v vojaškem muzeju v italijanskem mestu Rovereto na Južnem Tirolskem, znani italijanski pisatelj Ignazio Silone v svoji knjigi Fašizem utemeljeno spodbija. Po njegovih preučevanjih je v prvi svetovni vojni padlo kar 750.000 italijanskih vojakov. Toda to ni vse: vojna naj bi na italijanski strani pustila tudi 1,1 milijona telesno in psihično pohabljenih vojakov ter 1,1 milijona dezerterjev, ki so jih italijanske oblasti preganjale in jim sodile še mnogo let po koncu spopadov. Lahkotno zamišljen “sprehod na Dunaj” generala Luigija Cadorne, poveljnika italijanskega generalštaba, je imel za Italijo katastrofalne in dolgoročne posledice.

Knjiga Mira Simčiča Preden listje odpade, bomo doma (Slovenci v prvi svetovni vojni 1914-1918) je izšla pri založbi Buča v Ljubljani. Na voljo je tudi njegova biografija feldmaršala Svetozarja Borojevića, leta 2011 izdana pri založbi Intelektualne storitve. Kupci, ki bodo ob naročilu omenili, da so bralci Primorskih novic, bodo deležni posebnih ugodnosti. Naročila pri Buča, Kolarjeva 47, Ljubljana, tel. 01 230 65 80, buca@siol.net.

“Bojne nepovrnljive izgube” so bile le del izgub

V Sredipolju je v velikanski marmornati piramidi pokopanih več kot sto tisoč italijanskih vojakov, toda samo na 40 odstotkih grobov so zapisani ime, priimek in čin padlega vojaka oziroma častnika. Za osnovo raziskave lahko vzamemo znanstveno ugotovljen podatek o 186.621 padlih vojakih, katerih smrt je bila ugotovljena na osnovi preverjenih dokumentov in pobranih ploščic, in pridemo do novih osupljivih ugotovitev.

Vzemimo, da so ti padli predstavljali le 40 odstotkov “bojnih nepovrnljivih žrtev v boju”, potem znaša stoodstotna masa “dokončnih žrtev v boju” (ubiti in umrli zaradi ran na fronti) kar 466.581 mrtvih. Če temu dodamo še umrle zaradi nesreč, posledic ran in bolezni pozneje v zaledju, se ta številka glede na podobna razmerja v prvi svetovni vojni lahko poveča celo za polovico. Od tod izvira naše prepričanje, da je število mrtvih, pri katerih je bil vzrok smrti posledica sodelovanja na soški fronti, krepko preko 500.000, po vsej verjetnosti pa celo preko 600.000.

“Vzorec” 100.000 padlih vojakov, pokopanih v Sredipolju, je dovolj velik, da ga lahko po Gallupovih načelih vzamemo kot resno osnovo za analizo. Veličastna piramida je bila zgrajena leta 1938, ko se je Mussolini pripravljal na novo vojno in fašistična propaganda ni poznala mej, toda tega podatka o 100.000 pokopanih vojakih ter o razmerju štiri proti šest med znanimi in neznanimi vojaki ni doslej demantiral nihče. Pri Camillu Pavanu lahko izračunamo enako razmerje med znanimi in neznanimi padlimi vojaki (42 proti 58 odstotkov), kar potrjuje našo tezo.

“Bojne nepovrnljive izgube” pa so le del izgub. Samo v Kidričevem je na primer pokopanih več kot 3000 avstro-ogrskih vojakov, ki so zaradi posledic ran in bolezni na soški fronti umrli v bolnišnici v Strnišču pri Ptuju, to pa je bila zgolj ena od številnih bolnišnic v širšem zaledju soške fronte. Samo v Goriški pokrajini je 42 grobišč, kjer so pokopani padli vojaki dvojne monarhije, med njimi tudi številni Slovenci. Na osnovi predstavljenih podatkov in utemeljenih domnev, tujih izkušenj in spoznanj si lahko bralec sam ustvari podobo o številu žrtev.

Vsili se nam primerjava razmer na področju vojskovanja v celotni prvi svetovni vojni s soško fronto, kar seveda odločilno vpliva na število žrtev. Ali je bilo v bitkah na soški fronti kaj takega, po čemer se je to bojišče bistveno razlikovalo od drugih? V glavnem ne! Je bilo manj kruto, uporaba vojne tehnike in vojskovanja manjša kot drugod? Je bila uporaba topništva manjša, saniteta boljša, higienske razmere ustreznejše kot drugod? Soška fronta je bila sicer postransko bojišče prve svetovne vojne, toda izredno kruto, na Krasu je bila v nekaterih bitkah dosežena celo najhujša koncentracija topniškega ognja v tej vojni nasploh; topništvo je bilo tam toliko učinkovitejše zaradi kamnitih okruškov, reševanje ranjencev in bolnikov iz skalovja pa je bilo bistveno težje kot v ravninskih predelih. Higienske razmere so bile zaradi pomanjkanja vode in nepokopanih trupel obupne, kar je prispevalo k množičnemu širjenju nalezljivih bolezni.

Da ne bo pomote, ne trdimo, da gre za dokazan podatek o 500.000 ali celo 600.000 padlih na Soči, temveč to postavljamo kot tezo, ki se nam na temelju drugih spoznanj o prvi svetovni vojni zdi verjetna. V vseh osnovnih značilnostih ni bilo posebnih razlik med celotno prvo svetovno vojno in soško fronto. Povsod so bile metode vojskovanja podobne, strategija in taktika sta izhajali iz istih šol, metode logistike so bile podobne, uporabljena je bila podobna vojna tehnika, razlike ni bilo niti pri sanitetni službi. Še več, nekatere naravne danosti v Posočju so bile slabše kot drugod, saj je brezvodni Kras izjemno neugodno vojskovališče za napadalca in za branilca, da o visokogorju niti ne govorimo. Tudi s pogrešanimi ni bilo nič bolje kot drugod, kvečjemu so mogočni možnarji v prah in pepel spremenili veliko več vojakov kot na drugih frontah. Tudi ujetnikom na soški fronti niso prizanašali bolj kot drugod. Italijani so jih največkrat zapirali v taborišča pod odprtim nebom, samo na Vršiču pa je od pomanjkanja dobesedno shiralo 12.000 Rusov, ki so se znašli v avstro-ogrskem ujetništvu. Ni torej nobenih dokazov, da je bilo soško bojišče bolj prizanesljivo od drugih.

Največji krvni davek je plačala Koroška

In koliko Slovencev je padlo v prvi svetovni vojni? Statistični letopis 2003 opozarja na fenomen, da je bilo ob popisu iz leta 1921 na ozemlju današnje Slovenije kar 22.000 moških manj kot ob popisu leta 1911. Podatek je preverjen, zanesljiv in opozarja, da se je takrat s slovensko moško populacijo zgodilo nekaj grozljivega. Po drugi svetovni vojni je popis zamujal celih sedem let, danes pa vemo, da so Slovenci drugo svetovno vojno plačali z več kot 90.000 mrtvimi, toda leta 1948 je bilo na Slovenskem celo 2000 moških več kot ob prejšnjem popisu leta 1931.

Zanimivo je, da so slovenske dežele v prvi svetovni vojni plačale zelo različen krvni davek. Največjega je plačala Koroška, kar 36 padlih na 1000 prebivalcev, sledi ji dežela Kranjska s 24 padlimi na tisoč prebivalcev, Goriško-Gradiščanska je imela 20 padlih, še najmanj pa sta jih imela Istra s 13 in Trst z 12 padlimi na tisoč prebivalcev. Najvišjo ceno so plačala nemška okrožja z 29,1 padlega vojaka na tisoč prebivalcev, toda tudi slovenska so jim čvrsto sledila s 27,5 padlega vojaka na tisoč prebivalcev. Po podatkih o padlih vojakih iz dvaindvajsetih okrajev in enega avtonomnega mesta, kjer je prevladoval slovenski jezik, je bilo umrlih vojakov skoraj 36.000. Toda smrtna kosa je zelo kruto morila tudi med primorskimi begunci v taboriščih znotraj cesarstva, da o posledicah španske gripe niti ne govorimo. Po nekaterih ugotovitvah je pomorila dvakrat več ljudi kot sami spopadi na fronti. V Evropi naj bi španska gripa pomorila 20 milijonov ljudi, v svetu pa celo 70 milijonov.

Na vprašanje, koliko žrtev je zahtevala soška fronta in tudi celotna prva svetovna vojna na naših tleh, ni preprosto odgovoriti. Temeljita multidisciplinarna raziskava pa bi nam nalila čistega vina in prekinila jalove razprave. Mnenja smo, da posledice prve svetovne vojne za slovenski narod niso bile nič manj usodne kot posledice druge. Na naših tleh je takrat živelo 700.000 ljudi manj kot danes, zato so bile posledice teh izgub še toliko hujše.

MIRO SIMČIČ

(KONEC PODLISTKA)

---