Smo pokončni, ko delamo prožno?

Včasih je o prožnosti imel nekakšno zagotovljeno pravico govoriti le zdravnik. Ali fizioterapevt. V skrajnem primeru morda še tisti, ki ga je zmotilo kakšno preveč očitno in neupravičeno upogibanje hrbtenice pred “višjo” avtoriteto. Danes po vaši prožnosti najprej vpraša delodajalec. Njega pa nosilci gospodarstva, ki se že leta trudijo, da bi beseda dobila otipljiv pomen tudi v zakonski podlagi trga dela in zaposlovanja.

Nekaj je na tem, da so besede in besedne zveze, ki so nekdaj opisovale človeka in njegovo stanje, pa tudi živali in njihove značilnosti, našle pot v besedišče gospodarstva. Že dolgo velja namreč za enako katastrofalno (če ne morda še bolj), če se zlomi nek trg ali pa človeški gleženj.

Od vzpona kapitalizma bo težko najti borzni komentar, ki ne bi rasti in padcev opisoval z bikom ali medvedom. In zdaj tudi ekonomski analfabeti razumejo, da bik pred slovensko borzno posredniško hišo (po zgledu tistega z newyorškega Wall Streeta) ne pomeni oživitve primorske mesno predelovalne industrije, ampak zgolj rast. Ne ljudi, pač pa gospodarstva.

Mnogi pa si bodo zaradi poljskega ekonomista Leszka Balcerowicza in njegovih teorij o potrebi po varčevanju precej laže zapomnili, da so bile (po njegovi teoriji) Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija ali skrajšano PIIGS (kar v prostem prevodu lahko pomeni prašiče) manj varčne od ostalih evropskih držav.

Nekje med tem se je znašel tudi trg dela. Če v najbolj znan svetovni brskalnik vpišete besedo prožnost, ali - še bolje - njeno tujo sestrično fleksibilnost, vas bo virtualna enciklopedija najprej poučila o fleksibilnosti trga dela. Besedna zveza sicer ne potrebuje posebne razlage, saj jo gospodarstvo že več kot desetletje skuša vriniti v delovno zakonodajo.

Po nujni potrebi slednjega so nas, v prvi vrsti pa vlado, nazadnje gospodarstveniki opomnili pred nekaj dnevi, na 10. vrhu gospodarstva na Brdu pri Kranju. Za slovenski industrijski preporod je namreč po njihovem mnenju poleg številnih drugih zahtev, ki vsebujejo boljšo štipendijsko politiko, izobraževanje s potrebami delodajalcev, digitalizacijo industrije, pametno usmerjanje razvojnih sredstev, okrepljeno vlogo diplomacije, bolj spodbudno davčno okolje in odpravo administrativnih ovir, potrebno uvesti tudi večjo prožnost trga dela za gospodarstvo, zlasti za javni sektor.

Nihče ne trdi, da predlogi ne bi res prinesli želenega preporoda. A nekaj primerov dokazuje, da je pot do teh ciljev še dolga. V štipendijski politiki smo bili, recimo, nazadnje priče precej nerodnemu načinu poskusa štipendiranja po načelu “kdor prej pride, prej melje” namesto po tem, kdo in za kateri poklic štipendijo potrebuje. Pri izobraževanju s potrebami delodajalcev gre še nekoliko teže, saj se človek rodi, kakršen se in mu poslovna žilico - če se še tako trudi - tudi v odraslem obdobju ne more zrasti na nobenem organu. S pametnim usmerjanjem razvojnih sredstev se ukvarjamo že več kot desetletje in zdi se, da smo z njimi najbolj razvojno oplemenitili banke in tajkune.

Pri nekaterih zahtevah so si slovenski gospodarstveniki za zgled postavili skupino višegrajskih držav, kamor sodijo Madžarska, Češka, Slovaška in Poljska. Te - sploh slednja - so v zadnjih letih v gospodarskem smislu res napredovale bolj kot Slovenija. Sploh Poljska, ki med vsesplošno evropsko krizo niti eno leto ni imela negativne gospodarske rasti.

A kdor želi videti, kaj gospodarska rast in napredovanje v resnici pomenita za to državo, si jo mora najprej ogledati v praksi. Videl bo, da je, denimo, Poljska večino svoje infrastrukture zgradila bolj s pomočjo odlične iznajdljivosti pri črpanju evropskih sredstev kot pa z gospodarsko rastjo. Da njeno zdravstvo in šolstvo kljub viškom v državnem proračunu šepata, da se cene dobrin višajo, plače ostajajo enake, vse več je revnih, delavci pa imajo vse manj pravic.

To slednje je tudi posledica fleksibilizacije trga dela, ki jo na koncu še najbolj občuti uporabnik ali kupec. Kako? Tako da za določen čas ali prek luknjičastih pogodb zaposlene vse manj zanima, koliko in kako dobro delajo. In se bolj ali manj držijo za ekonomijo tako uničujočega pregovora: nikoli me ne moreš plačati tako slabo, kolikor lahko slabo delam.

Morda delavci v Sloveniji, ki veljajo pregovorno za pridno delovno silo, tega pregovora res še niso posvojili. So pa zato prožnost trga dela že osvojili delodajalci. V Sloveniji so se namreč v mnogih poklicih krepko razširile prekarne oblike dela, armada prekarnih delavcev naj bi že lani štela četrt milijona ali okoli petino aktivne delovne sile. Vse bolj pa se uveljavljajo tudi druge oblike “prožnega” dela, od zaposlitev za določen čas naprej.

Vprašanje torej je, zakaj in čemu bi se morali zaposleni odreči pravicam, ki jim pripadajo in zakaj bi moralo to pomeniti preporod gospodarstva. Težko boste namreč kje zasledili študijo o tem, da podplačani, utrujeni in socialno nezavarovani delavci delajo bolje od ostalih.

Boste pa hitro našli dokaze, da bolje dela zadovoljen delavec. V najnovejšem primeru lahko to preverite pri podjetju Google.

Če se o prožnosti trga dela v Sloveniji torej že krepko lahko poučimo v teoriji in praksi, nam verjetno manjka kar nekaj gradiva o prožnosti delavske hrbtenice. Zanjo ni treba masaž ali tablet. Za pokončno držo je dovolj že vedeti, se zavedati in se boriti. Tudi tako, da fleksibilne oblike dela - če že morajo biti - postanejo za delavce sprejemljive in jim omogočijo (pre)živeti.

TINA M. VALENČIČ

---