Smo doma s Primorske ali iz Primorske?

V pregovorih se skrivajo stotere izkušnje naših dedov. Nastali so že v časih, ko še ni bilo ustave, zakonov in odredb, ker so jih nadomeščali nauki pravljic, kratki reki in modre misli, kot na primer: dobro se plačuje, hudo pa kaznuje; kdor drugemu jamo kopje, sam vanjo pade; roka roko umije. Povečini so povezani z naravo, človekovim življenjem v njej in bojem z njo za preživetje.

Danes jih življenje ne ustvarja več in marsikdo se jim celo posmiha. Težko bi si izmislili kakšnega novega, ki bi bil primeren za sedanjo džunglo v naši družbi. Morebiti bi ustrezal tak: tajkunski bogatini se prepirajo, brezposelni v revščini umirajo. A je bolj zgovoren oni stari, v katerem sita vrana lačni ne verjame. Nešteto imamo starih, pol pozabljenih pregovorov, ki so dobri za današnjo rabo. Za jezik je posrečen tisti, ki izvira iz istih davnih dni kot človekova pisava. Tole pravi: izgovorjene besede pozabimo, zapisane pa trajajo. V latinščini: Verba volant, scripta manent (besede odletijo, zapisane ostanejo). Kot vidimo, predrage bralke in spoštovani bralci, ni vse staro za odpad.

Jezikovna vprašanja pošljite na joze.hocevar@primorske.si

Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si)

Iz prepričanja, da je zapisana beseda trajnejša od izgovorjene - oh, kako lepo zvenijo leporečne obljube kandidatov na volitvah -, sta nastali tudi dve od treh vprašanj, ki jih je poslala za Minuto bralka Vesna iz Kopra:

“Hvala vam, da ste nam v zadnjih dveh Minutah razložili napake in posebnosti pri predlogih. Imam še eno vprašanje o predlogih, a vas prosim, da najprej poveste, kako pravilno sklanjamo ime Giorgio. Te dni me namreč jezi, ker nekateri poročevalci narobe izgovarjajo in sklanjajo ime italijanskega predsednika. Po radiu so poročali (zapisujem do črke tako, kot se je slišalo): 'Naš predsednik Borut Pahor se je sestal z italijanskim predsednikom Džordžijem Napoletanom.' Vprašujem se, ali nimajo tam zgoraj prav nobenega lektorja ali koga drugega, da bi jih popravil. Ali jim ni nič mar, kaj si lahko mislimo o njih tisti, ki poznamo italijanščino?

1. Povejte nam, ali v današnjem času osebna imena in priimke res lahko tako zelo spreminjamo. To je moje prvo vprašanje.

2. Ker sem že pri osebnem imenu, dodajam še vprašanje, zakaj Primorci vprašamo neznanca: 'Kako se kličeš?'

3. In zdaj k predlogu. Takoj za narobe sklanjanim in izgovorjenim 'Džordžijem Napoletanom' sem po radiu slišala tole: 'Počasi bodo nekateri poslanci morali oditi iz političnega parketa.' No ja, sem si mislila, če so bili v parketu, res ni čudno, da je pri nas tako, kot je. Odgovorite nam, zakaj zaidemo v težave pri predlogih s (z) in iz.

Želim vse dobro vam in naši Minuti. Njena zvesta bralka Vesna iz Kopra.”

Res je, zapisana beseda ostane, izgovorjena pa zbledi in jo ljudje pozabimo kot sladkaste obljube kandidatov pred volitvami.

1. Na vprašanje, ali v današnjem času osebna imena in priimke res lahko tako zelo spreminjamo, je odgovor znan: seveda jih ne smemo, posebno ne sodobnih, ki med nas prihajajo iz globaliziranega sveta. Sploh pa ne imen državnikov, saj to prepoveduje tudi diplomatski protokol. Po domače zapisujemo in sklanjamo imena kraljev in cesarjev, vseh svetnikov, papežev - naprej pa le še redko koga, če ga prej ne poslovenimo, kot smo Gallusa v Petelina. Vsa druga tuja osebna imena pišemo po izvirniku; tako je uzakonjeno v našem pravopisu. Le zapisana beseda, ne pa govorjena, vztraja in ostane. John Kennedy, ne Janez Kenedi. Sedanji papež je lahko Frančišek, a Petrarka (Petrarca), italijanski renesančni pesnik, je samo Francesco, ne pa Franc, Francè in Franci.

Ime Giorgio Napolitano (ne Napoletano) se torej v rodilniku glasi: Giorgia (izg. Džordža) Napolitana, ne pa Giorgija (izg. Džordžija) Napolitana, saj je Giorgio, ne pa Giorgi (izg. Džordži).

To mora vedeti prav vsak, ki je pooblaščen, da govori po javnem mediju, podobno kakor mora vsak šofer imeti v mezincu vsa pravila o prometu, preden sede za volan. Lektor je le svetovalec, a če komu ni mogoče svetovati, mu tudi pomagati ni mogoče.

2. Na kratko vprašanje, zakaj Primorci vprašamo neznanca: 'Kako se kličeš?', je tudi odgovor kratek. Tako ga v vprašamo zato, ker smo tako poslovenili italijanski glagol chiamarsi. Chiamare namreč najprej pomeni klicati, šele na drugem mestu pa imenovati se, dati komu ime. Dogodilo se nam je kot pri orodju, ki ima konico, da se zasadi v led, a v slovarju je na prvem mestu prevedeno kot kramp, šele na drugem kot cepin. In neki prevajalec je zato poslal planinca v hribe s krampom na ramenu (prav: s cepinom).

3. Vprašanje, zakaj zaidemo v težave pri predlogih s (z) in iz, je pa bolj zamotano, ker te predloge izgovarjamo domala enako, toda zapisujemo različno. Predlog s (z), ki se veže z orodnikom, je en sam; a ker ga pred zvenečimi glasovi zapisujemo in izgovorimo z (z bratom), pred nezvenečimi pa s (s sestro), se nam zdi, da imamo dva: s in z. A je en sam, tako kot predlog k, ki ga zapišemo tudi kot h (h gori). Da je ta zmešnjava malo bolj zamešana, se ji pridruži še (isti) predlog z (s), ki se veže z rodilnikom: s strehe, z mize. In zmešnjava je popolna, ko pride zraven še predlog iz, pogosto izgovorjen kot s in z; samoglasnik i pred njima kar lepo požremo: namesto iz Primorske rečemo s Primorske.

Tri različne predloge torej izgovarjamo enako. In celo zapišemo katerega narobe: iz političnega parketa (prav: s parketa). Zaradi požrtega ali pa dodanega i pri predlogih s (z) in iz zabredemo v težave. Toda pravopis, varuh zapisane besede, dobro loči tri pomene: z Gorenjke, iz Gorenjke in z Gorenjko, saj zabavnih glagolov jim ni težko dodati.

Sicer pa: če pod vplivom narečja kdo pozabi izgovoriti kak i, to še ni tako hudo. Hudo je, ko kak kandidat, potem ko pride v parlament, pozabi, da latinski samostalnik candidatus izhaja iz pridevnika candidus: svetel, čist, pošten, odkritosrčen. Toda koliko poslancev je bilo in bo res takih, spoštovane bralke in dragi bralci? Lepo pozdravljeni.

JOŽE HOČEVAR

---