Slovensko pomorstvo so gradili vsi: od Udbe do malega ribiča

Usidrali smo se na morje. Tako je prvo povojno desetletje označil Boris Šnuderl, prvi direktor Splošne plovbe, ko se je pogovarjal z zgodovinarko in muzejsko svetnico Pomorskega muzeja dr. Nadjo Terčon. In ta njegov citat je postal tudi naslov avtoričine obsežne knjige o vzpostavitvi slovenskega pomorstva v vznemirljivem obdobju od leta 1945 do 1958. Največje bogastvo te knjige je, da v njen domala vsak primorski bralec lahko najde zgodbo, ki mu je blizu, znanca ali sorodnika, morda celo sebe.

Odpri galerijo

“To je moje življenjsko delo,” ob izidu knjige, ki je široka nadgradnje njenega doktorske disertacije, pravi avtorica Nadja Terčon, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Sergeja Mašere Piran. “Ni samo zgodovinska knjiga, ni le zbir podatkov in tehničen pogled na to obdobje, ampak se sprašuje tudi o odnosu Slovenije kot države in Slovencev do morja. Zakaj se na to, da smo pomorska država spomnimo samo 7. marca, ko praznujemo dan pomorstva?” je izzvala na včerajšnji predstavitvi knjige v Pomorskem muzeju.

Brez dvoma si desetletje po koncu druge svetovne vojne zasluži svojo pomorsko knjigo. “Takrat se je veliko dogajalo, takrat je vse brbotalo. Posebej pa me je zaintrigiralo, ker o tem obdobju vseskozi poslušamo posplošene trditve: če ne bi bilo pomorske šole, ne bi bilo pomorstva. Če ne bi bilo Splošne plovbe, ne bi bilo pomorstva, če ne bilo Luke Koper, prav tako ne … A to ne drži povsem,” pravi Nadja Terčon. Vsi pomorski akterji, tako Luka Koper kot ribiška in ribjepredelovalna industrija, ladjedelništvo, pomorska šola in pomorski muzej, so namreč ločeno pisali vsak svojo zgodovino, vsak s svojimi viri. “To sem v knjigi povezala v eno zgodbo,” poudarja avtorica. “Pričakujem, da se bo kdo ob prebiranju odzval in dejal: to pa ni bilo natanko tako. Seveda, vsak vpleteni ima svoje videnje na isto zadevo in to je treba spoštovati.”

Tu je nastajala nova družba

Desetletje po vojni je bilo vznemirljivo obdobje. Slovenska Istra je bila nedorečeno območje, za katerega se do leta 1954 ni vedelo, ali bo jugoslovansko ali italijansko. Avtorica gotovo ni mogla mimo vplivov, ki jih je na to območje imel množičen odhod italijanskega prebivalstva, ko se je prekinila ena tradicija, in po drugi strani prihoda novega jugoslovanskega prebivalstva na to območje, ki je prav tako moralo zaživeti. “Znane so velike travme optantov, ki so odhajali in morali tu pustiti svoje premoženje. A travme so doživljali tudi prišleki, ti kontinentalci, ki so se morali naučiti živeti tu. Tu se je ustvarjala nova družba.”

Knjiga Usidrali smo se na morje zajema obdobje od ustanovitve mornariškega odreda v Loparju in konča s 7. decembrom leta 1958, ko je v novozgrajeno koprsko pristanišče priplula prva ladja, Gorica Splošne plovbe. “Zame je bil takrat proces konstituiranja slovenskega pomorstva končan. Temelji kasnejšega razvoja so bili narejeni.”

Boris Šnuderl: Mi smo bili samo izvajalci

Nadja Terčon je knjigo posvetila celotni generaciji kreatorjev slovenskega pomorstva. Zgodovinarka je pri raziskovanju naletela tudi na nekaj presenetljivih spoznanj, denimo o vlogi vodilnih posameznikov v Istri. Za večino je doslej neizpodbitno veljalo, da je ustanovitelj pomorskega muzeja Miroslav Pahor, ustanovitelj pomorske šole Slavko Kavšek, ustanovitelj Splošne plovbe Boris Šnuderl, ustanovitelj Luke Koper Danilo Petrinja. A to uveljavljeno hipotezo, da je bilo za vzpostavitev slovenskega pomorstva zaslužnih nekaj posameznikov na terenu, v istrskih podjetjih, je avtorici dokončno obrnil na glavo sam Boris Šnuderl. “S to vašo tezo se sploh ne strinjam, me je šokiral. Mi smo bili samo izvajalci. Dobro smo delali, a vse je nastalo v vrhu slovenske politike,” mi je dejal. Politična vrhuška, Boris Kraigher, Niko Kavčič, pa Franc Leskošek v Beogradu in še številni drugi Slovenci na pomembnih položajih so načrtovali tudi pomorski razvoj Slovenije in nastavljali ljudi, da so to izvajali. “Dobili so dobre direktorje, da so te vizije razvijali naprej. To je bilo vse povezano, oboji so bili pomembni, tako vrh kot ljudje v podjetjih, vsi so delali za skupno stvar,” ugotavlja Terčonova.

A poleg politikov in direktorjev so v knjigi tudi številna pričevanja navadnih ljudi, ki so bili sestavni del družbe v tistem času in so bili neizčrpen vir podatkov.

Pozitivna vloga Udbe

Drugo odkritje, ki je Nadjo Terčon presenetilo, je bila zanimiva vloga slovenske Udbe, njenega ekonomskega odseka z Nikom Kavčičem na čelu, pri vzpostavitvi slovenskega pomorstva. “Ti ljudje so v tujini ilegalno ustanavljali slovenska podjetja in začeli z ilegalno trgovino, in to znotraj Jugoslavije. Za pomorščake so itak govorili, da so sami udbovci. Borisa Šnuderla sem izzvala, da se je Splošna plovba na začetku pravzaprav ukvarjala s tihotapstvom kave in cigaret. A me je zavrnil: 'S kakšnim tihotapstvom neki, nikoli, tisto je bila reeksportna trgovina',” se pogovora s Šnuderlom spominja zgodovinarka. “S tem početjem je Udba pridobivala kapital, s katerim je lahko usmerjala razvoj celotnega slovenskega gospodarstva s pomorstvom vred. Delovali so kot država v državi. Vem, to je provokativna teza in marsikdo se ne bo strinjal, a trdim: če pogledamo z vidika gospodarstva, lahko vidimo pozitivno vlogo Udbe.”

Pozabljeni Klub pomorščakov Ljudske republike Slovenije

Avtorico je navdušila tudi za mnoge že pozabljena vloga Kluba pomorščakov Ljudske republike Slovenije. Še preden je to območje pripadlo Jugoslaviji, že leta 1953, so v Ljubljani ustanovili klub pomorščakov po zgledu podobnih klubov na Reki in drugod po svetu. Ta je imel tudi svojo izpostavo v Piranu. V njem so bili upokojeni slovenski pomorščaki iz trgovske ali vojaške jugoslovanske kraljeve mornarice. Dolgoletni predsednik je bil Anton Lenarčič. “Ta klub je - to je bilo zame najbolj presenetljivo - podpiral razvoj pomorstva in ga promoviral. Poglejte, Miroslav Pahor velja za ustanovitelja našega Pomorskega muzeja. A zdaj ugotavljam, da je ta koncept pravzaprav nastal že v glavah članov Kluba pomorščakov, Pahor ga je samo udejanjil. Kar so ti ljudje v letih 1953, 1954 in 1955 zasnovali, se je potem v šestdesetih letih uresničilo,” poudarja Terčonova, zadovoljna, da je klub, za katerega se je zdelo, da so nanj že vsi pozabili, v knjigi dobili vsaj nekaj rehabilitacije.

Kraševci so gradili Koper

Med temami, ki bi jih veljalo v prihodnosti podrobneje raziskati, je vloga Kraševcev pri graditvi gospodarstva slovenske Istre, meni Nadja Terčon. “Kras je veljal najprej za delavsko bazo Reke. Pripovedovali so mi, kako so prišli iz Reke kar s tovornjaki na območje Opatjega sela in so se cele družine selile na Reko. Kasneje, z gradnjo pristanišča in mesta, pa v Koper. Tudi moji starši so v Istro prišli s Krasa,” pravi Terčonova.

Usidrali smo se na morje se ozira tudi v sodobnost. “Kot opomin za nas in zanamce, da se bolj zavedamo pomorske identitet in morda zadržimo kakšno podjetje v slovenskih rokah. Zakaj tistega, kar so naši predniki v desetih letih po vojni zgradili, skoraj nimamo več?” se sprašuje Nadja Terčon.

Knjigo - na naslovnici fotograf Luka Kaše upodablja znani zimski razgled v Istri, ko se zdi Triglav čisto blizu morja, vmes pa se vidi še Kras - je oblikovala Mateja Tomažinčič. Na 416 straneh je tudi več kot 150 črnobelih in barvnih fotografij. In še to: pri izbiri fotografij je opazna ženska roka. “Da, tudi precej žensk je na fotografijah. Pomorstvo vedno velja kot izključno moška dejavnost, a tudi ženske so člen v tej verigi, brez njih ne gre.” KATJA GLEŠČIČ

---