Slovenija hodi rakovo pot

Brez dvoma živimo v obdobju največjih sprememb v zgodovini človeštva. Mednje sodijo tehnološke inovacije, odvisnost od globalnih finančnih tokov, vpetost v globalno gospodarstvo, naddržavno povezovanje, premestitev centrov politične in gospodarske moči, demografski trendi, množične migracije, globalno segrevanje in prehod k rabi obnovljivih virov energije. Navedenih sprememb in procesov ni mogoče ustaviti, lahko pa se nanje smiselno odzovemo.

V nadaljevanju želim opisati nekaj razcepov in stanj, ki razkrivajo našo podobo in pričajo o naših preživetvenih možnostih.

Prostorska razklanost

Slovenija je globoko razklana v prostoru. Za gospodarsko manj razviti vzhodni del Slovenije je značilna višja stopnja brezposelnosti. Deloma je tudi zaradi tega stopnja samomorilnosti v vzhodni Sloveniji višja kot v zahodni. Tudi delež težkih alkoholikov je na vzhodu države višji kot na zahodu. Najbolj prizadeta mesta v Sloveniji so Ravne na Koroškem, Murska Sobota in Maribor. Mestna občina Maribor je skoraj bankrotirala, Mariborska nadškofija pa dokončno, na škodo številnih vernikov. V Avstriji je zaposlenih 15.000 Štajercev in Štajerk. Brez teh zaposlitev bi bile socialne razmere v vzhodni Sloveniji še toliko hujše.

“Ker so preživetveno ogroženi, se mladi tudi kasneje in manj pogosto odločajo za starševstvo, kar niža raven vzdržnosti zdravstvene, socialne in pokojninske blagajne, torej raven uslug, ki jih nudi socialna država.”

Ko govorimo o prostorski razklanosti Slovenije, ne moremo mimo 212 občin. To je globalna posebnost in priča o močni zasidranosti lokalnih identitet in odvisnosti. Sovražnost do “Ljubljane” nakazuje, da v zadnjih petindvajsetih letih nismo vzpostavili enotne nacionalne identitete.

Medgeneracijski razkol

Naslednji razkol je medgeneracijski. Mlajša generacija je v Sloveniji izrazito zapostavljena na račun srednje in starejše. Kar zadeva trg dela, je mlajša generacija tista, ki je zaposlena prekarno, torej negotovo, srednja pa varno. Naš trg delovne sile je zato dualen. Na eni strani so mlajši, visoko izobraženi in učljivi ter nesindikalizirani, na drugi tisti srednjih let, manj izobraženi, neučljivi ter sindikalizirani. Delež začasno in delno zaposlenih mladih v Sloveniji je najvišji na svetu. Izjemno ogrožene so predvsem mlade ženske.

Zaradi negotovih zaposlitev in deformiranega stanovanjskega trga, ki zavira prostorsko mobilnost, ne moremo izkoristiti znanja in potenciala mladih. Ker so preživetveno ogroženi, se mladi tudi kasneje in manj pogosto odločajo za starševstvo, kar niža raven vzdržnosti zdravstvene, socialne in pokojninske blagajne, torej raven uslug, ki jih nudi socialna država.

Zaradi sorazmerno nizke rodnosti in neučinkovitosti gospodarstva je mogoče slovensko socialno državo vzdrževati le z davčnim izčrpavanjem srednjega sloja. Neučinkovito gospodarstvo in davčno izčrpavanje pa znižujeta raven blaginje in pospešujeta prihod množične revščine. Ta je že med nami, živimo jo, le da je ne želimo videti.

“K 300.000 revnim upokojencem, ki prejemajo manj kot 500 evrov pokojnine, moramo prišteti tudi tiste, ki prejemajo pokojnine v razponu med pragom revščine in 500 evri, k njim pa še vse tiste, ki so revni, a zaposleni. Tudi njihov delež vztrajno narašča.”

Eksplozija revščine med upokojenci

Napovedi kažejo, da bo imela Slovenija leta 2050 približno 2,050.000 prebivalcev, od teh bo 31 odstotkov (635.000) starejših od 65 let. Ko se bodo čez desetletje in pol upokojevali pripadniki najbolj množične povojne generacije, jim bo država zagotavljala pokojnine v višini približno 35 odstotkov njihove sedanje plače. V Sloveniji je že v tem trenutku več kot 300.000 revnih upokojenih, ki prejemajo manj kot 500 evrov pokojnine, medtem ko znaša prag revščine 600 evrov. Torej se nam obeta eksplozija revščine med upokojenci.

Pravkar navedeno nas vodi do razmisleka o deležu revnih v Sloveniji. K 300.000 revnim upokojencem, ki prejemajo manj kot 500 evrov pokojnine, moramo prišteti tudi tiste, ki prejemajo pokojnine v razponu med pragom revščine in 500 evri, k njim pa še vse tiste, ki so revni, a zaposleni. Tudi njihov delež vztrajno narašča. Ker je minimalna zagotovljena plača v Sloveniji, če jo primerjamo z višino povprečnega dohodka, najvišja med vsemi 28 članicami Evropske unije, in ker je Ginijev koeficient, ki označuje razmerje med najvišjimi ter najnižjimi dohodki, pri nas najnižji na svetu, je neizogiben sklep, da smo v Sloveniji enaki v revščini.

Smo strahopetci, nesposobni za sočutje, prežema nas mešanica žalosti in podlosti. Sklicujemo se na pravičnost, obenem pa, če le moremo, goljufamo in utajujemo.

Ključni problem je nekonkurenčnost gospodarstva

Ključni problem Slovenije predstavlja nekonkurenčnost slovenskega gospodarstva. Nanjo v bistveni meri vpliva nizka raven kakovosti poslovnega okolja, ki jo je razkrila recesija. Na lestvici konkurenčnosti Inštituta za razvoj upravljanja (IMD) iz Lozane smo od leta 2009 do leta 2014 izgubili celih 23 mest in padli na 55. mesto med 60 v raziskavo uvrščenimi državami. Na področju gospodarske uspešnosti smo od leta 2008 do leta 2014 izgubili izjemnih 31, na področju poslovne učinkovitosti 18, na področju učinkovitosti vladanja pa 26 mest! V letu 2015 se je naš položaj sicer malce izboljšal, vendar izboljšanja ne moremo pripisati izboljšanju kakovosti upravljanja s podjetji ali izboljšavam poslovnega okolja, temveč smo le odskočili od recesijskega dna. Na žalost smo od leta 1991 naprej vzpostavljali mehanizme tako imenovane “sistemske korupcije”, katere vir in temelj predstavlja visok delež državne lastnine. Nizka raven konkurenčnosti, državna lastnina in sistemska korupcija so tesno in neposredno povezana stanja in pojavi. So posledica delovanja slovenskih plenilskih elit, ki se na zunaj ločijo na “leve” in “desne”, v resnici pa enotno in sistematično izčrpavajo državna podjetja in banke, stroške izčrpavanja pa prelagajo na pleča prebivalstva.

Smo strahopetci, nesposobni za sočutje, prežema nas mešanica žalosti in podlosti. Sklicujemo se na pravičnost, obenem pa, če le moremo, goljufamo in utajujemo.

Globoko razklan narod

Slovenci smo tudi globoko razklan in neetičen narod, narod brez pozitivne identitete. Zmeraj znova se delimo na tiste, ki so del skupine, ki ji pripadamo sami, ter na tiste, ki so “oni drugi”. Od delitve na “mladoslovence” in “staroslovence” smo prešli k delitvi na “partizane” in “domobrance”, na “ateiste” in “katolike”, na “rdeče” in “črne”, “leve” in “desne”, k delitvi na “Ljubljano” in tisto, kar to ni, v času po osamosvojitvi pa k delitvi na zagovornike socialne države in “neoliberalce” ter k delitvi na tiste, ki so naklonjeni družbeni lastnini, in tiste, ki želijo izvesti privatizacijo.

Zato smo zmeraj le korak od državljanske vojne, le korak od novih fojb, kraških jam in tankovskih jarkov. Smo strahopetci, nesposobni za sočutje, prežema nas mešanica žalosti in podlosti. Sklicujemo se na pravičnost, obenem pa, če le moremo, goljufamo in utajujemo.

Na žalost je za Slovenijo značilna negativna selekcija. Proces negativne selekcije se je začel po letu 1945, po letu 1991 pa je bil bistveno pospešen. Velika večina članov uprav in nadzornih svetov podjetij, ki so v večji ali manjši lasti države, je bila izbrana v skladu s kriterijem lojalnosti, nikakor pa ne v skladu z meritokratskim kriterijem, torej v skladu s sposobnostjo in poštenjem. Tudi pošteni člani uprav in nadzornih svetov delujejo nepošteno, ko jim je to naročeno, v strahu pred izgubo zaposlitve in privilegijev. Strinjam se z dr. Nolimalom, ki ugotavlja, da je večina slovenskih menedžerjev sociopatov ali psihopatov. Nenazadnje se moramo vprašati tudi o procesih selekcije, v katerih je bila izbrana elita slovenske Katoliške cerkve.

Je elita Katoliške cerkve na Slovenskem etična? Ali njeni predstavniki nudijo ljudem duhovno oporo ali predstavljajo moralni kompas skupnosti?

“Nizka raven konkurenčnosti, državna lastnina in sistemska korupcija so tesno in neposredno povezana stanja in pojavi. So posledica delovanja slovenskih plenilskih elit, ki se na zunaj ločijo na 'leve' in 'desne', v resnici pa enotno in sistematično izčrpavajo državna podjetja in banke, stroške izčrpavanja pa prelagajo na pleča prebivalstva.”

Bati se moramo avtoritarizma

S stališča procesov modernizacije je mogoče reči, da se v Sloveniji gibljemo vzvratno, da ponovno vzpostavljamo fevdalna razmerja prevlade in odvisnosti, da se zanesemo le še na klientelistična omrežja in krvno sorodstvo, da se na ravni vrednot in drž krepi mentaliteta igre ničelne vsote, za katero je značilno prerazporejanje v skladu z načelom enakih želodcev, ki naj ga zagotavlja neki novi Hitler ali Tito ...

Tisto, česar se moramo v Sloveniji najbolj bati, je prehod v avtoritarno obliko vladavine, ki postaja značilnost vseh post-socialističnih družb, še posebej pa Madžarske in Poljske. Visoka raven nezaupanja v politične stranke, državni zbor in vlado, ki jo spremljata nezadovoljstvo z demokratično ureditvijo ter nezaupanje v sodstvo, lahko ob večjem pretresu, na primer ob terorističnem napadu, spodbudijo prehod v avtoritarno vladavino. Ta nevarnost bi se pojavila v primeru, ko bi prišlo do poenotenja strank slovenske desnice, najbolj radikalnih predstavnikov cerkvene elite ter skrajno desnih gibanj. To je, na srečo, zaradi naše globoke razklanosti domala nemogoče.

Na žalost nam prehod v demokratično ureditev in vzpostavitev tržnega gospodarstva po letu 1991 nista uspela, niti nismo uspeli vzpostaviti delujočega državnega okvirja. Najverjetneje nam je usojen postopen zgodovinski zaton. Ta zaton pospešujejo procesi, ki se odvijajo v naši neposredni okolici ter na globalni ravni. Pred temi procesi nas bodeča žica ne more rešiti, kot nas ne more rešiti pred lastnim egoizmom, neumnostjo in blaznostjo.

Zavedati pa se moramo, da živimo v eni od najlepših držav na svetu, ter da premoremo izobilje gozdov, vode in plodne zemlje. Premoremo tudi številne čudovite, nadarjene mlade ljudi. Oni so nosilci dobrega, so naša prihodnost, vendar jim moramo dati možnost, da se samouresničijo.

Doc. dr. URBAN VEHOVAR, predavatelj na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem

---