Skozi Lijak bi se lahko stekali milijoni evrov

Z vzletišč Lijak in Kovk se na leto skoči 1500 jadralnih padalcev, z vzletišč v zgornjem Posočju pa med 12.000 in 15.000. Po ocenah naj bi ti tuji gostje porabili kar 2,3 milijona evrov. Ta šport ima zaradi izjemnih pogojev ogromen potencial, ki ni izkoriščen.

Odpri galerijo

Letalci prostovoljno delajo, a ni dovolj, da bi konkurirali centrom tujini. “Korak za korakom sledimo potrebam padalcev,” je na okrogli mizi Primorskih novic v Ozeljanu poudaril novogoriški župan Matej Arčon, ki pričakuje, da bo v tem priložnost videl zasebni kapital. Vsi sogovorniki pa so soglašali, da je za razvoj treba več sodelovati in se povezovati.

“Jadralne padalce se vidi, ko so v zraku. Ko so na tleh, pa so običajni turisti, kot vsi ostali,” je ponazoril predsednik novogoriškega Društva jadralnih padalcev Polet in podpredsednik Zveze za prosto letenje Slovenije Damjan Pregelj. Med tujci je bilo na Lijaku, kjer so organizirali že mnoga tekmovanja, tudi državna in evropska, svoj čas največ Vzhodnoevropejcev, zdaj je vse več Nemcev in Nizozemcev. “Vsak padalec, ki pride, v povprečju opravi med deset in petnajst vzletov,” pojasnjuje Pregelj in dodaja, da na Lijak, največ v zimskem času, hodi večina od 2000 domačih registriranih padalcev. Na vzletiščih v Soški dolini (Kobala, Livški Kuk, Stol, Matajur ...), ki sodi med 25 najboljših destinacij na svetu za prosto letenje, pa po besedah Milana Lebana, predsednika Društva za prosto letenje Posočje, v katerem so zmajarji “špica” v Sloveniji, vzleta med 12.000 in 15.000 tujcev na leto. Poleg domačih je tam vsako leto šest, sedem mednarodnih tekmovanj. Po podatkih LTO Sotočje naj bi pri nas z nakupom dovolilnic, nočitvami, hrano in podobnim “pustili” celo do kakšnega 1,5 milijona evrov na leto. “Če je lepo vreme, tujci običajno pridejo za pet, sedem, deset, štirinajst dni, s seboj imajo družine. Jadralno padalstvo je z zmajarstvom zelo pomembna dejavnost znotraj turističnega gospodarstva. A vse sloni na delu volonterjev. Stvari je treba premakniti naprej,” poudarja Leban.

Pri takšnih številkah je bolj ali manj jasno, da so jadralni padalci z zmajarji izjemno pomembni gostje in ogromen potencial. Ki pa ga, kot kaže, še ne znamo ali pa ne zmoremo izkoristiti.

V tujini so že deset korakov pred nami

Predvsem je velika rezerva na vzletišču Lijak, ki zaradi ugodnih klimatskih razmer omogoča največ letalnih dni na leto v Sloveniji in bližnji okolici. Tam se lahko leti tudi pozimi, ko na ostalih vzletiščih pri nas to ni mogoče. Kako se da živeti od športnih dejavnosti v naravi, je videti v Franciji, Italiji, Švici, Avstriji, kjer razvijajo jadralno padalstvo, gorsko kolesarske parke, sankališča... Pregelj kot primer dobre prakse navaja Montmin v Franciji, kjer so, po njegovih besedah, “prerasli” vinjete oziroma pristojbine. “Vzletišča se financirajo iz dejavnosti, ki so vezana na te turiste, spodbujajo, da je čim več ljudi na vzletiščih. Na večjih so ljudje, ki skrbijo za varnost, tam so prostori za gledalce, večjih omejitev ni, predvsem pa Francija zahteva zavarovanja. Nad Chamonixem, na primer, kroži poseben helikopter, ki je na voljo vsem, potrebnim pomoči. Če so seveda zavarovani,” je poudaril.

Lastnik Kampa Lijak Aleksander Mladovan je dodal, da po zglede ni treba v Francijo: “Le dve urici od tod je Bassano del Grappa, ki je najbolj primerljiv z Lijakom, in lahko rečemo, da je razlika med njima kot dan in noč. Tam prihaja že do takšne frekvence, da se prostor ne oglašuje več, ker je prenatrpan z jadralnimi padalci iz osrednje Evrope. Ponudniki so stopili skupaj in razvili ves center, da imajo skoraj deset pozicij startov. To je najboljši primer v naši bližini.”

K temu bi morali težiti tudi pri nas, so se strinjali bolj ali manj vsi. A vzletišče in pristajališče Lijak imata še veliko pomanjkljivosti, ki onemogočajo večji preboj. Padalci so doslej leta 2002 in 2013 sami temeljito obnovili vzletišče, tam pa si želijo postaviti servisni objekt s sanitarijami, info točko, kjer bi lahko nadzirali imetnike dovolilnic, na pristajališču pa uglednejšo infrastrukturo. “Ključno za pridobivanje sredstev države ali evropskih skladov je lastništvo ali urejenost teh parcel,” je prepričan Pregelj.

Vzletišče imajo letalci v najemu, zelo velika parcela v bližini je v lasti novogoriške občine, ki ima v najemu tudi zemljišča na pristajališču, ki so v lasti sklada kmetijskih zemljišč. “S povečevanjem števila gostov se na pristajališču kažejo vedno večje težave, potrebno bi bilo več površin za parkiranje, da ne bi prihajalo do težav s sovaščani,” je naštel.

“Zavedamo se pomena jadralnega padalstva”

“Na občini se zavedamo pomena jadralnega padalstva in korak za korakom sledimo potrebam jadralni padalcev. Leta 2011 smo začeli s postopki za odkup zemljišča za urejanje parkirnih prostorov. Zaključili smo ga dve leti kasneje, vzporedno s tem je bila narejena idejna zasnova za parkirišče na vzletišču. Letos je podpisana pogodba za izvedbo parkirišča. Osnovna naloga občine je bila, da smo v prostorskih aktih uredili vzletišče in pristajališče, da smo na neki način legalizirali, da je to možno,” novogoriški župan Matej Arčon našteva, kaj je doslej naredila občina. Kot je poudaril, je z direkcijo za infrastrukturo zgradila tudi levi zavijalni pas z regionalke proti pristajališču, ki je odpravil kar precej težav. “Čaka nas še faza urejanja parkirišča pri vzletišču, računam, da bi prihodnje leto to lahko naredili,” dodaja. Ovira so le še pogoji direkcije, kako naj se vključi na državno cesto proti Trnovem.

Kljub temu pa se zadeve ne premaknejo. Lastnica zemljišča, kjer je vzletišče, je, na primer, že leta 1995 podala prvo vlogo na občino, da bi tam uredila manjši objekt za prodajo spominkov, embalirane pijače, za nadzor nad dovolilnic za letenje. V 20 letih pa se ni premaknilo nič. A veliko oviro razvoju padalske infrastrukture na vzletišču Lijaka postavljajo predvsem okoljevarstvene omejitve. Občina je sprejela odlok o krajinskem parku, nato je to območje prišlo pod Naturo 2000. Na Zavodu za varstvo narave opozarjajo, da je treba pri vseh posegih upoštevati dejstvo, da gre za zavarovano območje narave.

“Ne smemo biti sužnji narave, ampak sobivati z njo!”

“Zavedati se moramo, da sta vzletišče in pristajališče že športni objekt širšega družbenega pomena. Nista pomembni samo za jadralne padalce, ki ju volontersko vzdržujemo. Objekt na vzletišču je investicija v pravo smer. Omogočil bi lažji nadzor dovolilnic, obenem pa večjo varnost oziroma hitrejše posredovanje pri nesrečah, saj bi bila tam vsa oprema za reševalce. Vse več je pohodnikov, gorskih kolesarjev, laže bi preprečili, da bi motoristi uničevali vzletišče,” je poudaril Pregelj, ki meni, da se je o vsem mogoče dogovoriti.

“Če je problem v varovanju narave, gotovo obstajajo rešitve. Ne smemo biti sužnji narave, ampak moramo sobivati z njo, jo ohranjati in v sožitju z njo živeti. Ne da postane Lijak rezervat za Indijance in ne služi nikomur!” je pribil.

A kot kaže, na vzletišču objekta verjetno ne bo, saj so zahteve naravovarstvenikov prestroge. “Tam postaviti objekta ni bilo, ni in po vsej verjetnosti ne bo možno. S spremembo prostorskega akta je bližnje zemljišče zazidljivo, tam se bo lahko postavilo neki objekt. Na vzletišču pa ne. Naravovarstvenike je tudi treba razumeti,” je dejal Arčon, ki meni, da primerjav s tujino ne smemo delati “čez palec”. “Tudi v tujini so zagotovo območja, ki so omejena s strani varstva narave in okolja.”

Najelegantnejša možnost, ki se s tem ne bi “tepla”, bi bila, da bi vso infrastrukturo uredili ob pristajališču, od koder bi padalce vozili na vzletišče. Študentje arhitekture so nedavno na delavnici iskali potencialne možnosti razvoja tega prostora. Med drugim so izdelali zelo ambiciozen idejni načrt za športno rekreacijski center Ajševica, v okviru katerega bi uredili tudi sodoben prostor za jadralne padalce, ki so zamisel podprli. Da bi jo uresničili, pa bi potrebovali kar precej denarja.

Brez skupne strategije ne bo nič

“Absolutno se strinjam, da je to lahko eden od paradnih magnetov, s katerim bi privabili še več turistov. Bo pa treba v ta prostor še kar nekaj vložiti,” je dejal Arčon, a dal vedeti, da občina bremena ne bo sprejela na svoja pleča: “Pričakovati je, da se prebudi zasebna iniciativa, ki bi lahko v tem videla poslovno priložnost.”

Jadralno padalstvo bi lahko bilo ena od pomembnejših ponudb pod skupno blagovno znamko celotne regije. “Nerazviti potencial je celotna regija. Živeti samo od jadralnih padalcev je utopično, ker je to specifična in rizična športna aktivnost, ki je odvisna od vremena,” meni lastnik kampa Lijak Aleksander Mladovan, ki pa se strinja, da je to ena od pomembnih panog. Opozoril je še na problem kampiranja na črno. “Zasebnemu sektorju je interes, da povečamo kapaciteto turistov, skozi turistično takso pa imajo prihodek tudi lokalne skupnosti,” je dejal.

“Želim si, da bi ustanovili zavod za turizem šestih goriških občin, ki bo iskal sinergije s sosednjo Gorico, povezal vse akterje, določil jasno strategijo, kakšen turizem si želimo - zgodovinski, enogastronomski in na področju športa, ali je jadralno padalstvo del športnega turizma, na katerega bomo ciljali v navezavi s Posočjem. Čaka nas veliko dela, a verjamem v to zgodbo,” se strinja Arčon.

Združiti je treba vrtičke

Sekretarka Turistične zveze Nova Gorica in vodja novogoriškega TIC Dejana Baša meni, da bi tak zavod moral povezati vso regijo, ne le goriških občine. Po njenem bi morali za promocijo turizma zagotoviti več denarja, tudi iz koncesij za igralništvo, ki jih dobivajo občine. “Naši ponudniki bi z nami morali stopiti skupaj s Posočjem, da bi na profesionalnih sejmih to predstavljali,” je dejala. “Ta prostor je majhen. Vsak gleda svoj vrtiček, in je uspeh, če se zmoremo o čem dogovoriti. Treba je tudi združevati sredstva. Predvsem pa je na županih, da razmišljajo o tem skupnem prostoru. Konec koncev je to gospodarska dejavnosti,” se je strinjal Milan Leban.

Besed in želja o povezovanju, sinergijah, ki bi omogočili preboj, je bilo veliko. Upati je, da bo kakšna iz teh ust priromala tudi v božja ušesa ...

MITJA MARUSSIG

---