Škofije: kje je in kje ni dvojezičnosti

Pred kratkim se je obmejni tisk razpisal o tem, da sta dva svetnika na seji Sveta KS Škofije oporekala nastopu predstavnice italijanske skupnosti Valentine Petaroš Jeromela v italijanščini z utemeljitvijo, da Škofije niso dvojezično področje.

Dogodek je bil ožigosan za nacionalno nestrpnost ter bi naj pritožbe zoper stališče dveh svetnikov romale na vse vetrove, med ostalim tudi na Komisijo DZ za manjšine, na italijansko veleposlaništvo ... Iz česar je nastal pravi pogrom zoper navedena dva svetnika in samo slovensko državo, ki naj bi podobne primere nestrpnost širše tolerirala. Glede na to, da je bila informacija enostranska in pomanjkljiva, jo bom v nadaljevanju dopolnil še z nekaj dodatnimi dejstvi. Da Škofije niso dvojezično področje, je razvidno tako iz Statuta MO Koper kot tudi iz Statuta Krajevne skupnosti (KS) Škofije, v katerem ni niti ene same besede o kakem dvojezičnem poslovanju, in imata tako svetnika prav ter bi se jima morali zaradi omenjenega pogroma zoper njiju opravičiti. Živi pa na obrobju Spodnjih Škofij v zaselku Valmarin par družin italijanske narodnosti, zaradi katerih je KS Škofije povsem korektno ta zaselek proglasila za dvojezičen, ne da bi bilo pri tem kjerkoli natančneje precizirano, kakšne obveznosti taka odločitev nalaga krajevni skupnosti in kakšne pravice italijanskim prebivalcem zaselka. Kar je, kot smo videli, lahko izvor nesoglasij. Ne glede na to je KS spet korektno in velikodušno rezervirala eno mesto v Svetu KS za predstavnika teh nekaj družin, ki ga je po zadnjih volitvah zasedla pripadnica italijanske skupnosti ga. Valentina Petaroš Jeromela, ki pa ni prebivalka Valmarina, ampak se je pred par leti preselila iz Kopra na enojezično področje Škofij. Kar je podobno, kot če bi se preselila v Dekani, Marezige ali Kubed. Zavedajoč se pri tem, da namreč prihaja na enojezično področje, in da v novih pogojih ne bo mogla uveljavljati vseh pravic iz zakonodaje o dvojezičnosti, kot jih je doslej na svojem dvojezičnem področju. Pri čemer je treba spet poudariti, da tudi status manjšinca, ki se preseli na enojezično področje, pravno ni povsem razčiščen, kar je spet lahko izvor nesporazumov. Spor v KS je podžgalo tudi dejstvo, da je tudi zadnje lokalno glasilo Na burji nepričakovano in čez noč izšlo dvojezično, ne da bi vedeli, kdo je o tem odločal in na kakšni pravni podlagi.

Statutarne določbe

Svetnica Petaroš Jeromela se je v borbi za svoje pravice v navedenem glasilu sklicevala tudi na to, da je na področju KS Škofije 40 krajanov italijanske narodnosti, ter jih je pozvala, naj se organizirajo in branijo svoje pravice. Kar pa je za nas ostale krajane nekaj povsem novega, saj razen navedenih nekaj družin v Valmarinu ne vemo za kake druge pripadnike italijanske skupnosti na našem območju. Vemo pa, da je več družin in posameznikov, Neitalijanov, iz različnih razlogov zaprosilo za italijansko državljanstvo (ugodnosti pri zaposlitvi v Italiji, višje plače, pokojnine ...) ter so se v postopku pridobivanja državljanstva vpisali v italijansko skupnost, ker naj bi bil to pogoj za pridobitev državljanstva. Vendar ti ljudje niti ne potrebujejo niti ne zahtevajo kake dvojezičnosti in jih tudi sicer ne moremo obravnavati kot pripadnike manjšine, saj se z njimi poznamo že desetletja in vemo kdo in kaj so, tako oni, kot njihovi starši. Še več, tega svojega novega statusa najraje sploh ne omenjajo, kar tudi veliko pove. Predsednik KS Edmond Gašpar pa je v PN utemeljeval uvedbo dvojezičnega statusa na Škofijah med ostalim tudi z izgovorom, da je v osnovni šoli italijanščina obvezen predmet, kar pa ne vzdrži nobene resne presoje. Italijanščina je bila namreč pred več leti uvedena tudi na vseh ostalih osnovnih šolah enojezičnega področja na pobudo staršev, ker so imeli otroci iz tega področja brez znanja italijanščine težave pri vpisih na srednje šole v obalnih mestih, kjer je bila italijanščina obvezen predmet že od vrtca naprej. Trditev poslanca Roberta Batellija v PN, da je “italijanski jezik enakopraven na celotnem območju istrskih občin”, pa ni skladna z določbami Statuta MO Koper, ki pravi da sta italijanščina in slovenščina uradna, torej enakopravna jezika zgolj na narodnostno mešanem območju občine.

Ni potrebe za napenjanje mišic

Hrup, ki se je ob tem dogodku dvignil in pavšalni očitki Sloveniji o domnevni vsesplošni kričeči nestrpnosti do pripadnikov manjšine, ki da bi se jo “dalo rezati z nožem” (R. Batelli, La Voce del popolo, 12. 2.2015)), so presegli vsakršno mero dobrega okusa in so do Slovenije skrajno krivični. Tudi v primeru, če se zaščitna zakonodaja morda ne izvaja povsem dosledno, za kar pa morajo poskrbeti tudi inšpekcije. Krivični so predvsem zato, ker je Slovenija priznala italijanski manjšini nadstandardno zaščito, o kateri ni v mednarodnih konvencijah ne duha ne sluha, kot npr. dvojno volilno pravico, zajamčeno zastopstvo manjšine v predstavniških organih na lokalni in državni ravni, zagotovljena mesta podžupanov v treh obalnih mestih, obvezno učenje italijanskega jezika na vseh izobraževalnih ustanovah dvojezičnega področja, tudi slovenskih, od vrtcev naprej do srednjih šol ...

Nekatere teh pravic, kot npr. dvojna volilna pravica, so celo protiustavna kategorija, ki pa smo jo molče sprejeli, zavedajoč se, da je sleherna manjšina, zlasti etnična, neke vrste tragedija, potisnjena na družbeno obrobje in izpostavljena asimilaciji, tudi če je še tako zaščitena. Hrvaško ustavno sodišče je npr. ravnokar zavrnilo zahtevo po dvojni volilni pravici za pripadnike italijanske narodne skupnosti, ker da je protiustavna. Tudi Italija je npr. ob nedavni volilni reformi zavrnila tako predlog slovenskih organizacij o zajamčenem zastopstvu Slovencev v senatu, kot tudi predlog za olajšano zastopstvo, pa čeprav piše v 26. členu zaščitnega zakona, da mora volilna zakonodaja za poslansko zbornico in senat olajšati izvolitev kandidatov, ki pripadajo slovenski manjšini. Ali pa če naj omenim odbojen odnos Italije do dvojezičnosti, ki jo priznava v glavnem občinam, kjer je slovenski živelj v večini. Občina Trst npr., kjer živi okrog 15.000 Slovencev, to je več kot je po podatkih zadnjega popisa Italijanov v celi Istri, hrvaški in slovenski skupaj, ni dvojezična. V nasprotju s Slovenijo, kjer so za dvojezična razglašena vsa območja z zgodovinsko poselitvijo avtohtonega italijanskega življa, ne glede na njegovo število in predstavljajo tako italijanski prebivalci treh mestnih občin komaj par odstotkov celotnega prebivalstva.

Pa recimo huronski hrup, ki so ga v tržaški občinski dvorani dvignili tržaški občinski svetniki, ko je nekoč profesor Samo Pahor samo enkrat poskušal spregovoriti par besed v slovenščini. Ali pa trenutni poskusi dežele FJK, da bi z reformo krajevnih uprav povsem izvotlila avtonomijo tudi dvojezičnih, pretežno slovenskih občin in s tem surovo posegla v že pridobljene manjšinske pravice.

Ob vsem tem predstavnikom italijanske skupnosti res ne bi bilo treba na tak način napenjati mišic, ker nimajo zato nobenega resnega razloga. Raje bi naj vsaj kdaj dvignili svoj glas tudi zoper kričeč mačehovski odnos svoje matice Italije do slovenske manjšine, da jim bomo lahko verjeli, da jim res gre za manjšinske pravice, in ne zgolj za svoje interese. In da bi s tem pokazali nekoliko več hvaležnosti do slovenske države, ki jim je velikodušno zagotovila zakonsko zaščito, ki ji ni primera v Evropi.

MILAN GREGORIČ, Tinjan (naslov in mednaslova so uredniški)

---