Sirija, dežela na večnem zgodovinskem prepihu

Vojn, vojsk, policij in bodečih žic so prebežniki, ki trkajo na naše meje, že videli več kot dovolj, smrti prav tako. Med temi begunci je največ ljudi iz Sirije, Iraka in Afganistana. Po nekem čudnem naključju so v vseh treh državah Američani in njihovi zavezniki nekoč oborožili opozicijo, države vojaško napadli in strmoglavili (oziroma v primeru Sirije to še vedno poskušajo) oblastnike, potem pa - so jim stvari popolnoma ušle iz rok.

Življenje v središču Damaska je bilo nekoč živahno.
Življenje v središču Damaska je bilo nekoč živahno.  

In rezultat? Najprej morje civilnih žrtev v vseh Siriji, Iraku in Afganistanu, zdaj pa preživeli množično bežijo proti obljubljeni Evropi. To velja tudi za Sirce - večina je obupanih, veliko jih nima več kaj izgubiti, nekateri so nasilni. Kdo so pravzaprav ti ljudje, v kakšnem okolju so zrasli, kako so živeli doslej in zakaj zdaj tako množično želijo v Evropo?

Večetnična Sirija

Sirija je bila doslej najbolj večetnična država arabskega sveta. Pred začetkom državljanske vojne leta 2011 je v njej živela arabska sunitska večina, ki je predstavljala skoraj tri četrtine prebivalstva. Druga največja skupina so bili arabski šiiti, med katere sodijo Dvanajstniki, Izmaeliti in Alaviti - skupno naj bi jih bilo nekaj več kot deset odstotkov. Le nekaj manjši je bil delež Kurdov, Turkmenov naj bi bilo skoraj milijon, Druzov je bilo približno tri odstotke, Palestincev približno enako, kavkaških Čerkezov le odstotek, Jadzidov pa le za vzorec. Kristjani so v Siriji predstavljali okrog deset odstotkov prebivalstva, delijo pa se na različne skupine katolikov, med katerimi so najbolj prepoznavni Asirci in Aramejci, in pravoslavcev, predvsem Grkov. V večjih mestih živijo tudi krščanski Armenci, ki so v Sirijo pribežali po turškem genocidu leta 1915. V preteklosti je bila predvsem v Damasku prisotna tudi močna judovska skupnost, a so se po ustanovitvi Izraela leta 1948 Judje odselili.

Nezanesljivi podatki

Žal podatki o Siriji niso povsem zanesljivi, saj se že ocene o številu prebivalcev Sirije močno razhajajo. Sirski predsednik Bašar Al Assad je februarja v intervjuju za britansko mrežo BBC govoril o 24 milijonih državljanov, na spletu pa se pojavljajo ocene o zgolj osemnajstih milijonih Sircev. Tudi če temu številu prištejemo še štiri in pol milijone beguncev in domnevnih 200.000 žrtev državljanske vojne, razlika ostaja precejšnja.

V Siriji se je že v desetletju pred začetkom državljanske vojne ekonomski položaj večine prebivalstva močno poslabšal. Po podatkih Združeni narodov je leta 2007 kar trideset odstotkov prebivalstva živelo v revščini, več kot deset odstotkov pa pod pragom eksistenčnega minimuma. Sirija je sicer poleg nafte izvažala še bombaž, tekstil, sadje in žito, turizem pa je postajal čedalje pomembnejši vir prihodkov. Državljanski vojni pa so sledile še sankcije mednarodne skupnosti, tako da je danes sirsko gospodarstvo v zadnjih izdihljajih. Država je porušena, bogatejši sloj je svoj kapital preselil drugam, predvsem v sosednji Libanon, trgovina na drobno je usahnila, turizma seveda ni več. Nafta je bila glavni sirski izvozni artikel, a je Islamska država že lani zasedla večino naftnih polj in pridno načrpala več nafte kot vladna podjetja. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali poleg Turkov še kdo posluje z nafto Islamske države, a to sodi že v drugo zgodbo.

Sekularna socialistična islamska Sirija

Sedanji predsednik Sirije Bašar Al Assad je Šiit iz alavitske manjšine, tako kot je bil seveda tudi njegov pokojni oče Hafez. Ko se je slednji leta 1970 povzpel na oblast, se je obkrožil s “svojimi” Alaviti in s pripadniki drugih manjšin, tudi krščanskih, saj večinskim Sunitom ni želel zaupati preveč moči. Državo je razglasil za sekularno socialistično islamsko Sirijo, ustava je zagotavljala versko svobodo za vse državljane, vendar pa politična opozicija ni bila dovoljena. Na vse to so večinski Suniti gledali z neodobravanjem in Muslimanska bratovščina je leta 1980 izvedla neuspešen atentat na predsednika, dve leti kasneje pa se je v trdnjavi islamskih konservativcev, mestu Hama, odkrito uprla režimu. Po 27-dnevnem bombardiranju sirske vojske se je v Hami zgodil masaker nad civilnim prebivalstvom. Tudi te ocene se zaradi tedanje zaprtosti Sirije še danes bistveno razhajajo mrtvih naj bi bilo od 1000 pa vse do 40.000 ljudi.

V Siriji je bilo sicer uvedeno izredno stanje že leta 1963. Prav zato so po začetku državljanske vojne skupine fronte Al Nusra in kasneje Islamske države imele precejšnjo podporo med sunitskim delom prebivalstva. Ironija je, da so prvi protestniki proti Basharju leta 2011 želeli več svobode in boljše življenje. In kaj so dobili? Še večji teror vladajočega režima in za nameček krvoločne islamske nazadnjake.

Številne kršitve človekovih pravic

Za nesrečne Sirce se ni prav veliko spremenilo, saj je tudi družina Al Assad doslej znala vladati le s trdo roko. Sirija je bila po poročanju mednarodnih humanitarnih organizacij že dolgo na vrhu svetovnega seznama kršenja človekovih pravic. Svoboda govora v Siriji ni bila zagotovljena, gibanje je bilo omejeno, država je popolnoma nadzorovala medije, policija in tajna služba sta delovali mimo zakonov - mnogi domnevni nasprotniki so bili zaprti ali celo likvidirani brez sojenja.

Kurdi do leta 2011 sploh niso imeli sirskega državljanstva. Deli prebivalstva, predvsem sirski intelektualci, so ob Basharjevem prevzemu oblasti po smrti očeta Haffeza leta 2000 pričakovali demokratizacijo družbe. Zahtevali so odpravo izrednega stanja, izpustitev vseh političnih zapornikov, pravico do ustanovitve političnih strank in s tem povezano spremembo ustave, ki je vodenje države za vse večne čase podelila stranki Baath. Upi, da bo novi diktator kaj boljši od prejšnjega, so se razblinili leto kasneje, ko je policija aretirala vodje gibanja intelektualcev. Predsednik je namesto političnih reform raje nekoliko odprl sirsko gospodarstvo za zunanji svet, ampak to se mu je desetletje kasneje vrnilo kot bumerang. Predsednik je namreč najdonosnejše posle s tujino zaupal svojim prijateljem in sorodnikom. Ker so tako mnogi šiitski Alawiti na hitro obogateli, večinskemu sunitskemu prebivalstvu to ni ugajalo in to je bil en od vzrokov za začetek demonstracij leta 2011.

Na osrednji poti med Azijo v Evropo

Sirska večetničnost izvira iz pestre zgodovine tega območja, na katero je vplivala naravno-geografska lega pokrajine. Današnja Sirija je na območju, prek katerega je od davnine potekala osrednja trgovska pot med Azijo in Evropo. Ta ugoden položaj je sam po sebi zagotavljal nenehen vir prihodkov in obenem zbujal poželenje sosedov po bogastvu, zato je bila sirska zemlja že od davnine prepojena s krvjo osvajalcev. Najbolj znani sta bitki pri Kadešu (1274 pr. n. št.) med egipčanskim faraonom Ramzesom II in hetitskimi četami ter spopad Aleksandra Velikega in zadnjega vladarja perzijskega imperija Dareja III pri Issosu (leta 333. pr. n. št). V rimskih časih je Sirija postala zibelka krščanstva, leta 642 so jo zasedli muslimani, dvanajsto stoletje so zaznamovale križarske vojne, trinajsto pa vdor Mongolov.

Leta 1516 je postala del Otomanskega imperija, v katerem je bila zagotovljena miroljubna koeksistenca pripadnikov vseh veroizpovedi.

Za nastanek sodobne Sirije je ključen razpad Otomanskega cesarstva ob koncu prve svetovne vojne, ko so Francozi in Angleži neposrečeno zarisali razmejitvene črte svojih interesov. Palestina je pristala pod angleško upravo, Sirija pod francosko, na obljubo o samostojni državi Kurdov pa so hitro pozabili. Med drugo svetovno vojno so po padcu Francije kolonialne enote v Siriji ostale zveste režimu v Vichyu in so tudi same sodelovale z nacisti. Po koncu vojne je 24. oktobra 1945 Sirija postala neodvisna. Sledilo je dolgo obdobje številnih državnih udarov, ki je trajalo do leta 1970, ko se je na oblast zavihtel Hafez Al Assad, oče današnjega predsednika Bašarja. V tretje gre rado, pravijo. Hafez je namreč pred tem že sodeloval v kar dveh vojaških pučih.

V Siriji je tedaj že obstajal enopartijski sistem, državo je vodila panarabska socialistična stranka Baath. Sirci so sodelovali v vseh vojnah arabskih držav proti Izraelu (leta 1948, 1967 in 1973) ter v dolgotrajni libanonski državljanski vojni. Med letoma 1976 in 2005 so okupirali večji del Libanona, medtem ko Izrael še danes zaseda sirsko ozemlje na Golanski planoti. Ker so Izraelci zavezniki ZDA, so bili Sirci v obdobju hladne vojne naravni zavezniki Sovjetske zveze. Od Iransko-iraške vojne leta 1980 so močno okrepili vezi z Iranom, že od nekdaj pa so gostili vse možne osvobodilne in teroristične organizacije - od Palestincev do članov Al Kaide. Nekdanji ameriški predsednik George W. Bush je Sirijo in Iran poimenoval “os zla”. Zato ni čudno, da se danes, ko predsedniku Basharju vse bolj primanjkuje vojakov, na njegovi strani borijo čete libanonske šiitske milice Hezbollah in “svetovalci” iz Irana, Rusi pa krepijo vojaško prisotnost na morju vzhodnega Sredozemlja in na kopnem okrog svoje morske baze v sirskem vojnem pristanišču Tartus.

Arabska republika Sirija leži na vzhodu Sredozemlja in meji na Turčijo, Irak, Jordanijo, Libanon ter Izrael. Prestolnica je Damask, ki je ob zadnjem štetju imel prek 1,700.000 prebivalcev, največje mesto pa je Alep, ki je imel po zadnjih uradnih podatkih (leta 2005) 2,300.000 prebivalcev. Sirija meri 185.180 kvadratih kilometrov, ima približno 130 kilometrov morske obale, največja reka pa je Evfrat, ki je ključna za poljedelstvo. Država je enostrankarska polpredsedniška republika. Predsednik je 50-letni Bashar Al-Assad, po poklicu zdravnik, ki je študiral v Londonu. BDP na prebivalca je pred vojno znašal 5.100 dolarjev, nezaposlenost je bila že pred začetkom državljanske vojne skoraj 13-odstotna, a se je obseg gospodarskih dejavnosti spopadov skrčil za vsaj 60 odstotkov. Vladne sile trenutno nadzorujejo le še tretjino države.

Gneča ne sirskem nebu

Ta teden sta se sestala ruski predsednik Vladimir Putin in izraelski prvi minister Benjamin Netanjahu. Spregovorila sta o koordiniranju akcij, oziroma o izogibanju incidentom na sirskem nebu, saj si nihče ne želi začeti tretje svetovne vojne. Letalom držav zahodne protiteroristične koalicije so nazadnje pridružila tudi turška, Sirci še veno premorejo nekaj letal in dobivajo nova iz Rusije, ruska in ameriška letala patruljirajo po vzhodnem Sredozemlju, izraelski piloti pa se nad Sirijo počutijo že skoraj kot doma. Izraelci so namreč že v preteklosti nekajkrat z letali napadli palestinska oporišča na sirskih tleh, od začetka državljanske vojne v Siriji pa redno bombardirajo položaje, skladišča in konvoje libanonske šiitske milice Hezbollah, ki je priskočila na pomoč svojemu zavezniku Al Assadu.

Posebej velja omeniti malo znano zgodbo o izraelskem napadu na sirski jedrski reaktor. Potem, ko so že leta 1981 z nepričakovano letalsko akcijo uničili iraški atomski reaktor, ki so ga strokovnjaki diktatorja Saddama Huseina gradili s pomočjo Francozov, so Izraelci leta 2007 spet udarili na vzhodu Sirije. Tam je bil v začetni fazi delovanja nuklearni reaktor, ki so ga sirski strokovnjaki s pomočjo Severne Koreje zgradili ob reki Evfrat in ga tudi že zagnali. Kasneje sta obe državi o bombardiranju molčali. Napadalci niso želeli zbujati mednarodne pozornosti, nemočne Sirce pa je bilo sram, da so jih spet dobili po riti od večnih sovražnikov.

Milijoni beguncev

Glede na trenutni politični položaj v bližnjevzhodni regiji se tok prebežnikov proti Evropi najbrž ne bo ustavil še leta in leta. Danes največ sirskih beguncev in sicer okrog dva milijona živi v Turčiji, dober milijon jih je tako v Jordaniji, kot tudi v Libanonu. Prek 100.000 pa naj bi jih bilo še v Iraku, Egiptu, Kuvajtu in v Nemčiji. Skupno naj bi bilo iz Sirije kar približno štiri milijone in pol beguncev. Približno četrtina prebivalstva je torej že zapustila nesrečno državo, ki jo iz zraka trenutno bombardira vsaj osem različnih letalstev, na štirih petinah ozemlja pa je mogoče naleteti na katero od nepredvidljivih vojska.

SANDI JERMAN


Najbolj brano