Sedmina dvajset let po smrti
Kakor strašansko hrupen rif je odjeknila novica, po kateri so mnogi ljubitelji omamnih zvokov koprneli že lep čas, marsikdo pa jo je odpravil v hipu, z zamahom roke in zmrdovanjem: kralji psihadelične glasbe Grateful Dead bodo abrahama poleti praznovali na čikaškem stadionu Soldier Field, prav tam, kjer so 9. julija 1995 imeli svoj zadnji pravi koncert - natanko mesec kasneje je izdihnil Jerry Garcia, bela glava kultnega benda. Ali brez njega sploh še govorimo o istem bendu? Kdo pravzaprav praznuje?
Grateful Dead v zasedbi, ki ji v živo ni mogoče prisluhniti že dolgih 42 let (z leve): Jerry Garcia, Bill Kreutzmann, Ron “Pigpen” McKernan, Phil Lesh in Bob Weir.
Ne, na tokratnih nastopih ne bo prvega glasu in kitare, prav tako ni jasno, ali se bo na oder prišel vsaj pokazat mojstrski besedilopisec Robert Hunter, ki je z Jerryjem Garcio izklesal vrsto najlepših pesmi tega velikega benda. Bodo pa zato tam kitarist in pevec Bob Weir, basist Phil Lesh ter bobnarja Mickey Hart in Bill Kreutzmann, vsi po vrsti stari okrog sedemdeset let. Na treh koncertih, ki bodo stadion napolnili med 3. in 5. julijem, se jim bodo pridružili še kitarist benda Phish Trey Anastasio, klaviaturist Jeff Chimenti in pianist Bruce Hornsby.
Glasbeni pajdaši želijo v družbi najzvestejših sledilcev praznovati 50. rojstni dan svojega benda in obenem poslušalcem pomahati v slovo.
Za njimi je resnično “dolgo nenavadno potovanje”, kakor se glasi deadovska krilatica. Kultni bend se je leta 1965 rodil v San Franciscu, zaslovel pa tako z gibkim prepletanjem rocka, folka, soula, funka, bluegrassa, bluesa, reggaeja, jazza in še česa kakor z dolgimi koncertnimi izvedbami svojih in tujih pesmi. Ko so se na odru ujeli in potopili v skladbo, se je čas ustavil - naprej je šla samo glasba. Z njo, brezmejno in osvobajajočo, so na najlepši način oglaševali hipijevske vrednote, najpoprej kajpada ljubezen in mir.
Ena njihovih večjih mojstrovin je 23-minutna skladba Dark star s koncertnega albuma Live/Dead (1969), s pomočjo katere poslušalec lahko vsaj za silo začuti, kako peklenski so bili v onem času deadovski nastopi. Pa godci niso bili mojstri samo v dolgih psihedeličnih skladbah - v letu 1970 so na sestrskih ploščah Workingman's dead in American beauty zbrali krajše akustične bisere Uncle John's Band, Casey Jones, Ripple, Friend of the devil, Sugar magnolia, Box of rain ...
Po svoji poti so strumno korakali tudi po smrti klaviaturista Rona “Pigpena” McKernana leta 1973, njihov drveči vlak pa je v poslednji zid trčil leta 1995, ko je zastalo Garcievo srce. Grateful Dead je umrl.
Preživeli člani so med letoma 1998 in 2002 nastopali kot The Other Ones, v letih 2003-2004 in 2009 pa še kot The Dead.
Vzgojili so gromozansko pleme oboževalcev, deadheadov, ki so marljivo snemali koncert za koncertom in ustvarili arhiv brez dna. Muzikanti umirajo, glasba ne.
ANDRAŽ GOMBAČ