S kitaro nad oblastnike

Modri ljudje pravijo, da je najbolje, če ga veliki mojstri ne lomijo z eksperimentiranjem in meglenimi izleti v tuje vode, marveč naj raje počnejo, kar resnično obvladajo. K svoji obrti, prvinskemu rokenrolu, sta se z novim, svojim trinajstim studijskim albumom Hypnotic eye (Reprise/Nika) vrnila tudi Tom Petty in in njegov dolgoživi spremljevalni bend The Heartbreakers.

Tom Petty (desno) in Mike Campbell, eden najčvrstejših ustvarjalnih dvojcev v rocku   Foto: Andraž Gombač
Tom Petty (desno) in Mike Campbell, eden najčvrstejših ustvarjalnih dvojcev v rocku  Foto: Andraž Gombač

Šesterica glasbenih tovarišev je prejšnji album Mojo (2010) oprla zlasti na blues in ga rahlo začinila še z reggaejem, countryjem, rokenrolom in folkom, nova zbirka pa je od prvega do poslednjega akorda rokerska. Da bi se zvestim sledilcem odkupili za grehe iz svoje polpretekle zgodovine in svežim pesmim vdihnili še malce postmodernističnega duha, so godci v novitete tu in tam vtihotapili glasbene namige na lastne velike klasike; tu na lepem zazveni odmev skoraj štiri desetletja stare uspešnice American girl, tam bas in bobni poplesujejo v ritmu nič mlajše Breakdown, na drugem koncu pa si poslušalec zamrmra: aha, to so tisti, ki so posneli I won't back down ...

Nove pesmi so povečini zgrajene okrog bombastičnih kitarskih fraz, za katere je pristojen Mike Campbell, medtem kot pianist Benmont Tench tke prav tako dragoceno, a manj opazno ornamentiko, h kateri kajpada pošteno prispevajo tudi drugi godci, v prvi vrsti seveda Tom Petty, avtor vseh besedil in melodij; zgolj h kovanju ene je pripustil še Campbella. Mimogrede še pohvala, ki naj ne gre med opombe: cedeju je priložena priročna knjižica, v kateri so besedila natisnjena, kakor morajo biti, črno na belem, brez odvečnega balasta in lepotičenja.

Nove pesmi morda resda zvenijo, kakor bi jih bend posnel pred štiridesetimi leti, so pa zato še kako zdajšnja in tukajšnja besedila. Petty v premišljenih stihih neguje sladke sanje, jih skuša obvarovati v temle grenkem svetu. Poslušalcu servira pravšnjo mero tako intimnega kakor splošnega. Prepleta zasebno in družbeno. Prikupno samopomilovalne tožbe in ostre obtožbe sprevržene družbe skoraj polno šolsko uro - to je šolska ura rokenrola! - sika z nekoliko nosljajočim glasom in lenobno razvlečenim južnjaškim naglasom, svojim zaščitnim znakom, ki se mu je pred tremi desetletji poklonil z odo, eno svojih najlepših pesmi Southern accents, tako lepo, da jo je posvojil tudi veliki Johnny Cash.

Možu v črnem bi bil gotovo všeč tudi domiselni stih “ljubim te bolj kakor grehe svoje mladosti”, ki ga Petty ponavlja v novi Sins of my youth, eni bolj zamolklih med novimi skladbami. V odrezavi Forgotten man potoži, da se počuti, kakor bi bil že pozabljen. Ne, to ne more biti dlje od resnice, poreče poslušalec, ko uživa ob pevčevi blagodejno robati izreki in živahnem dialogu električne in akustične kitare.

V bolj ležerni Full grown boy se Petty sprašuje, kako izreči ljubezen, ko besede vendar ne pomenijo nič, ljubiteljem robustnega bluesa pa na krožnik malo pred iztekom zabave vrže mastno Burnt out town, čisto pravi boogie, kakršnega se ga ne bi sramoval niti John Lee Hooker. Orglice in bobni tule zganjajo hudičevo zabaven cirkus, medtem ko Petty v sprevrženo družbo bljuva besedilo, nastlano z dylanovskim podobjem. Sorodna občutja iz njega bruhajo v pesmi Power drunk, kjer se zgraža nad vsakršnimi oblastniki, ki jih je opijanil občutek moči, nad ničeti, ki uničujejo vse nas.

Najdaljša, tako glasbeno kakor besedilno najkompleksnejša in nepričakovano resnobna je sklepna Shadow people, portret senčnih ljudi, nekakšnih potomcev Eliotovih votlih ljudi, današnjih slehernikov, ki jim vlada strah.

Vinilni različici albuma je priložena še pesem Playing dumb, v kateri Petty ostro obračuna s katoliško cerkvijo. Ta se mu je zamerila z marsičim, zlasti kajpada s prikrivanjem pedofilskih škandalov v lastnih vrstah.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano