S hrano, ki jo zavržemo, bi nahranili vse lačne na svetu

Za nami je martinovanje, ki mošt spremeni v vino, pred nami pa “veseli december”. Prazniki so zagotovo čas, ki pregovorno poskrbi za preobloženo mizo. A tokrat zamenjajmo zorni kot in se vprašajmo, kako ravnamo s hrano. Odgovorno in preudarno?

Koliko ljudi trpi za posledicami pomanjkanja hrane, koliko hrane zavržemo in kaj bi bilo potrebno na tem področju storiti, nam pojasnjuje prof. dr. Peter Raspor, prodekan Fakultete za vede o zdravju, vodja Inštituta za živila, prehrano in zdravje. Je eden najzaslužnejših, da je Fakulteta za vede o zdravju minuli mesec, ob svetovnem dnevu hrane, v Izoli organizirala in gostila sploh prvo konferenco o problematiki zavržene hrane v Sloveniji.

> Ali drži teza, da se na zahodu soočamo z neenakomerno porazdelitvijo hrane, torej da ima nekdo hrane v izobilju, medtem ko se na drugi strani vse več ljudi sooča s pomanjkanjem?

“Ko govorimo o ljudeh, ki imajo preveč hrane, govorimo o ljudeh, ki jim hrane ne uspe zaužiti in jo zavržejo. Imamo pa tudi ljudi, ki zaužijejo več hrane, kakor bi je smeli, oziroma se z njo prenažirajo. Takih je približno 500-800 milijonov. Toliko ljudi na svetu je bolno predebelih. Na drugi strani pa imamo milijardo ljudi, ki umirajo od lakote. Če bi samo to izravnali, bi storili ogromno. Vmes pa je še vse tisto, kar mečemo stran. Skratka, hrane je bistveno, bistveno več, kot je pravzaprav potrebujemo. Seveda pa so kanali postavljeni tako, da ne pride do potrebnih.”

> Kje vidite primarno težavo, da je tako?

“Imamo večslojni problem. Šli smo iz lokalnega v globalno in ne oskrbujemo lokalno - lokalno, ampak gremo z globalnega na lokalno, se pravi, da globalno oskrbujemo lokalne trge. Problem pri tem je, da ti, ki razmišljajo globalno, niso več živilci, tehnologi, prehrambeni in podobno, ampak so ekonomisti, ljudje brez obraza in brez duše, ki jih goni samo kapital. Ne razmišljajo o tem, da je hrana družbena dobrina. Zanje je ta hrana zgolj komercialno blago, s katerim služijo velike denarje. Problem so globalne malverzacije na trgu. Zaradi njih je ta hrana za nekatere prepoceni in je več ne spoštujejo, za nekatere pa je še vedno predraga in si je ne morejo privoščiti. Danes na svetu le nekaj korporacij drži v svojih rokah celotno trgovino s hrano in praktično delajo, kar hočejo. So močnejši od držav.”

> Hrana torej postaja zgolj posel?

“Še več, hrana je najmočnejše orožje. Z njo lahko izsiljujete, lahko dosegate izredno učinkovite premike na finančnih trgih, politične spremembe, lahko ustvarite revolucijo, povzročite vojno, karkoli. Hrana je resnično najmočnejše orožje, in tega se skozi zgodovino bolj ali manj zavedamo. Sedaj, ko smo v času krize, se to še toliko bolj občuti in tudi dojema na drugačen način.”

> Na katerem področju zavržejo največ hrane?

“Gotovo je trgovina na veliko in tudi trgovina na malo eden tistih akterjev v tej zgodbi, ki jih ne gre prezreti. Ključni akter, ki naredi največ napak, pa je v bistvu človek. Kupi preveč, tega ne zaužije in potem vrže stran. Po drugi strani je potrebno tudi vedeti, da kup hrane zavržemo že na samem začetku prehrambene verige, ker ne dosega določenih standardov za trženje. So kumarice premajhne, so zavite ... Tone in tone kumaric, paradižnikov in vseh vrst živil zavržejo, ker ne dosegajo standardov. To niso standardi v smislu kakovosti, ampak gre za živila, ki niso neke standardne oblike. So še vedno kakovostna živila. Seveda je z njimi bistveno več dela, ker je potrebno, na primer, tak krompir olupiti, zaradi česar porabiš več časa. Ampak to je še vedno polnovredno zdravo živilo, ki bi ga bi bilo potrebno zaužiti. Taka živila pa seveda končajo na odpadu. V koš za smeti jih mečemo že na samem začetku verige.”

> Koliko hrane zavržejo?

“Povprečna družina samo v Sloveniji zavrže letno za 250 evrov hrane, ki je niti ne odpakira. Govorim o povprečni družini, o statistiki, kar pomeni, da marsikatera ne zavrže za 250 evrov hrane, ampak bi jih krvavo potrebovala, da bi preživela.”

> Katere hrane zavržemo največ?

“Največ zavržemo kruha in krušnih izdelkov, sledijo sadje in zelenjava, mleko in mlečni izdelki, jajca in potem visoko procesirani izdelki, ki zdržijo bistveno dlje, a mnogokrat zaradi napačnega razumevanja oznak o trajnosti končajo v košu za odpadke.”

> Omenjate, da je na svetu milijarda lačnih ljudi. Koliko ljudi bi nahranili samo z zavrženo hrano?

“Vse.”

> Ko govorimo o zavrženi hrani, ne moremo mimo problema lakote. Ko govorimo o lakoti, imamo najprej v mislih dele Afrike in Azije, ki je sicer vnebovpijoča težava. Kaj pa problem lakote v razvitem svetu?

“Jasno je potrebno povedati, da ima Evropa probleme z lačnimi, čeprav si tega nočemo priznati. Obdobje debelih krav je za Evropo mimo. V času nastajanja krize, ki še vedno traja, je toliko in toliko ljudi izgubilo delovna mesta in dnevni zaslužek. S tem, ko je izgubila dnevni zaslužek, je izgubljen tudi vir sredstev za normalno življenje in preživljanje. Zelo jasno si moramo tudi povedati, da v Evropi imamo lačne ljudi in da se do njih ne obnašamo dostojno, kot civilizirana družba. Imamo nekaj poskusov nevladnih organizacij, ki težave skušajo reševati tudi tako, da odvečno hrano oziroma hrano, ki je pred iztekom roka trajanja, plasirajo skupinam hrane potrebnim, da ne rečem celo hrane prepotrebnim. To poznamo tudi v Sloveniji.”

> Verjetno bi morala svoje na področju posredovanja hrane potrebnim opraviti tudi uradna politika?

“Da, in ne samo prehranska politika. Tudi druge politike bi morale prisluhniti temu izzivu in dobre prakse nagraditi. Vsaj s tem, da bi jih opazili, javno predstavili ...”

> Ali razpolagate s številom lačnih v Evropi?

“Obstajajo številne statistike, ki temeljijo na različnih principih. V Evropi sledijo revnimi, ki živijo z manj kot enim evrom na dan, in ta številka se je v letu 2013 vrtela okrog številke 17 milijonov ljudi. Enako zaskrbljujoč je podatek, da je med 70 in 80 odstotkov otrok na svetu podhranjenih v državah, ki razpolagajo z odvečno hrano. Še huje je, da so na seznamu neto izvoznikov hrane države, ki hrano najbolj potrebujejo: 36 od 40 najbolj lačnih držav hrano izvaža bogatim, torej tudi v Evropo. Kje je tu logika in kje morala?”

> Kaj pa problem lačnih v Sloveniji?

“Za Slovenijo velja povsem enako kakor za EU. Mogoče smo malo bolj občutljivi vsaj v smislu priznavanja teh težav. Pomenljivo je, da smo o problematiki lačnih otrok govorili že v času predsednika Drnovška. Dlje od tega pa nismo stopili. Najbrž je generacija, ki sedaj vodi dogajanja v državi, že predaleč od spomina o socialno državo, ki je poskrbela za vse ...”

> Če se ne motim, je bila nedavna konferenca v Izoli sploh prvi strokovni dogodek, na katerem se je spregovorilo o problematiki zavržene hrane v Sloveniji?

“Dejansko je to prva tovrstna konferenca, tudi prirejena prav na svetovni dan hrane. Odločitev temelji na izhodiščnem razmišljanju, da bi morali nahraniti celotno človeštvo s hrano, ki jo človeštvo proizvede. Če toliko hrane, kot je proizvedemo, dejansko neprimerno uporabimo, zavržemo, da ne rečem zlorabimo, potem je zelo jasno, da vsi ljudje ne bodo prišli do svojega koščka kruha. Zato smo v opozorilo in v poduk konferenco pripravili prav na dan hrane. Seveda pa je namen konference bil znatno širši: pripeljati industrijo, pripeljati izobraževanje in pripeljati relevantne deležnike znotraj celotne živilsko-prehranske oskrbovalne verige, da bi prisluhnili temu, kako različno gledamo na probleme zavržkov, izvržkov in vseh tistih elementov hrane, ki so dejansko zlorabljeni, namesto da bi bili pravilno uporabljeni in prišli do končnega uporabnika - človeka. To je bila osnovna vizija konference in zvrstilo se je šestnajst uspešnih predavanj šestnajstih zelo različnih strokovnjakov z zelo različnih področji. Med govorci so bili arhitekti, filozofi, tehnologi, prehrambeniki, kmetijci ... Skratka, problematiko zavržene hrane smo si ogledali iz resnično vseh kotov.”

> Ni ravno spodbuden podatek, da smo komaj leta 2014 sposobni spregovoriti o problematiki zavržene hrane.

“Verjetno lahko rečemo, da bi Slovenija morala o tem kritično razmišljati že prej. Po drugi strani pa je tako, da smo zadnje desetletje živeli v obdobju debelih krav, in v tem obdobju človek enostavno pozabi, da bo sledil tudi čas suhih krav. Sedaj, ko vstopamo v obdobje suhih krav, pa so ljudje pripravljeni o tem razmišljati in tudi kaj napisati. Verjemite mi, pred desetimi leti tega ne bi bili pripravljeni storiti. Splošno takrat še nismo bili zreli za tak korak. Moje temeljno vodilo, ko sem si zamislil osnovne poteze konference, je bil poziv ne samo k razmisleku, ampak tudi k pisanju in drugim dejanjem. Tako imamo sedaj na voljo dejansko resen, pisen dokument na to temo. Upam pa, da bo ta dokument, ta knjiga dovolj dober učbenik tudi za tiste, ki niso prišli na dogodek, da bodo skušali zbrana znanja implementirati.”

> Koga ste na konferenci najbolj pogrešali?

“Iskreno moram reči, da sem bil izredno presenečen in celo osebno prizadet, ko sem ugotovil, kako slabo je bila na konferenci zastopana industrija, ta izredno pomembni del verige. Dela velike napake na tem področju, pa kljub temu ni poslala svojih delavcev, da bi se izobrazili o določenih rečeh. Prizadene me tudi kot strokovnjaka, ki je prišel prav iz tistega dela industrije, iz katerega največ zavržemo, in to je proizvodnja kruha. Moram reči, da zelo težko razumem, da med 450 pekarnami, kolikor jih je v Sloveniji, med udeleženci nisem mogel najti niti enega obraza direktorja ali pa glavnih tehnologov.”

> Na konferenci niso bili zastopani niti strokovnjaki največjih pekarn?

“Pogrešal sem jasno zastopanost vodilnih vseh velikih pekarn. Ne bi pa ločeval med velikimi in malimi, saj gre pravzaprav za osnovno vprašanje filozofije dela. Filozofija vseh proizvajalcev je očitno zmotna saj delajo za trg, vedoč, da se bo toliko tega tudi zavrglo. Tukaj bi bilo to zgodbo potrebno drugače zastaviti. Potrošniško kolo bi bilo potrebno umiriti in ne bi smeli proizvajati vsega, česar na koncu ne zaužijemo. To je trikratna škoda. Prvič je škoda, ker zlorabljamo primarne vire, zatem zlorabljamo sekundarne vire (delo in energijo) in, tretjič, delamo moralno škodo, saj osnovno vrednoto, ki jo ima hrana, prikažemo kot nekaj, kar je zgolj potrošni material in se z njim lahko dela karkoli.”

> Med udeleženci, ki bi morali biti na konferenci, pa jih tam ni bilo, izpostavljate industrijo, zlasti pekarsko. Kaj pa preostali deležniki v prehranjevalni verigi?

“Da, to sem navedel kot ilustrativni primer. Lahko bi začel tudi s sadjem in z zelenjavo. Za pekarstvo sem se odločil, ker prihajam s tega področja. In seveda spoštujem reklo, da je treba najprej pomesti pred domačim pragom. Glede reševanja tega problema in velikega izziva pa mislim, da bo predvsem potrebno delovati izobraževalno. Tukaj pa moram pohvaliti udeležence konference, saj je s področja izobraževanja prišlo kar nekaj strokovnjakov, ki se ukvarjajo s hrano v samem izobraževalnem procesu. Upam, da bodo ta znanja čimprej šla do ustreznih, relevantnih poklicev. Posebej bi apeliral, da bi o tem pričeli govoriti na osnovnih šolah, se do te problematike začeli ustrezno obnašati in bi ta impulz prišel tudi do staršev. Starši bi to znanje morali dobiti prek učiteljev in otrok. Problem je, da je ta osnovni ciklus prenosa znanja z učitelja na učenca in nato na starša v našem času prekinjen tudi zaradi nespoštovanja poklica učitelja, in to je zelo, zelo narobe.”

> Pred vrati je praznični december. Prazniki so praviloma pogojeni s pretiranim prehranjevanjem in posledično tudi s pretiranim odmetavanjem hrane. Kaj lahko takoj storimo, da bi s hrano pričeli ravnati odgovorno?

“Najprej moramo iti v trgovino z listom, na katerem je napisano, kaj res potrebujemo, in kupimo samo to, kar je resnično pametno kupiti, kar potrebujemo in kar bomo res tudi pojedli. Znano je, da pred prazniki nakupujemo zelo bogato, se bogato tudi nažiramo in potem tudi bogato mečemo stran, ker ne utegnemo vsega pojesti. To se dogaja v naši kulturi. Obdobja prenažiranja sicer poznajo v vseh kulturah, vendar je v tradicionalnih kulturah prazničnemu času sledilo obdobje postenja, česar ni več. Če že nakupimo preveč, uporabimo zamrzovalne skrinje. Le na ta način bomo začeli pametno gospodariti s svojimi prehranskimi zalogami.”

ROBI ŠABEC

---