Rudi Pavšič je pred novimi izzivi

Ko cirkus pride v odmaknjeno vas, so vsi pogledi usmerjeni vanj. Dogajanje v maneži je pomembnejše od vsega ostalega. A ko cirkusanti in plešoči sloni odidejo, se v vasi spet posvetijo svojemu vsakdanu. Običajno slabe volje. To se je pravkar zgodilo s Slovenci v Italiji.

Cirkus je bil v tem primeru sobotni kongres Slovenske kulturno gospodarske zveze (SKGZ) v Kulturnem domu v Gorici. Tam so podelili mnogo priznanj, prebrali dolga poročila in razprava se je od kosila zavlekla do večerje. Sledile so še volitve.

Največjo krovno organizacijo Slovencev v Italiji bo še naprej vodil Rudi Pavščič, ki je na tem položaju od leta 1997. Tokrat je prvič imel protikandidata, a zaradi njega ni imel pretiranih skrbi. Za Pavšiča je glasovalo 167 delegatov, medtem ko jih je izzivalec Dimitrij Križman prepričal samo 12. Sodeč po volilnem izidu, si velika večina želi kontinuitete. A ni tako. Mnogi kličejo k spremembam.

Če ni glave, ni strategije

Tudi predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI) Ivan Peterlin, ki je javno podprl Pavšiča, opozarja, da so spremembe nujne. Skrbi ga, ker SKGZ in druga krovna organizacija Slovencev v Italiji - Svet slovenskih organizacij (SSO) nastopata ločeno, oboji pa so večkrat brez moči in brez možnosti, da bi o čemer koli odločali. “Na vsak sprejem v Ljubljano ali Rim gredo vedno drugi ljudje, zaradi česar nas ne jemljejo resno. Zato sem apeliral na vodstvo SKGZ, naj ugrizne v to kislo jabolko in naj nekaj ukrene, da bodo Slovenci v Italiji končno dobili svoje skupno predstavništvo, ki bo naredilo konec temu cincanju. Potrebujemo nov organ, ki bo odločal. In vsi se bodo morali držati teh odločitev.”

Prav združenje športnikov je skupaj s Slovenskim raziskovalnim inštitutom (SLORI) pripravilo odmevno raziskavo. Anketiralo je 2100 otrok, ki obiskuje slovenske šole v Italiji. “Iz ankete je razvidno, da samo 30 odstotkov otrok prihaja iz povsem slovenskih družin. To pomeni, da velika večina otrok govori slovensko samo v šoli. Naša skupnost mora to upoštevati in se opremiti drugače kot do sedaj. Ni dovolj, da nekomu poveš, kako mora metati žogo na koš ali jo udariti čez mrežo. Ključno je, da imamo v naših društvih strokovnjake, ki bodo upoštevali tudi ta spremenjeni jezikovni vidik. Kako pa dobiš strokovnjake? Tako, da dobiš sredstva za njih.”

Peterlin je zato prepričan, da je treba javne prispevke iz Rima in Ljubljane porazdeliti drugače kot doslej. Pustiti, kar ni bistveno, in vse sile preusmeriti na najpomembnejša področja. A za drugačno porazdelitev denarja je treba nujno spremeniti strategijo. Kdo pa jo bo spremenil? In sploh, ali obstaja kakšna strategija?

Samohvala brez zaslug

Zato tudi poslanec v deželnem svetu Furlanije Julijske krajine Stefano Ukmar predlaga zasuk. Po njegovem mnenju bi bilo koristno, da bi s spremembo zakonodaje Slovenci v Italiji dobili desetčlansko in demokratično izvoljeno vodstvo. A to je dolgoročna rešitev, medtem ko ima Ukmar tudi nekaj drugih predlogov, ki so hitreje izvedljivi.

“Iz statistične raziskave ZSŠDI in SLORI izhaja, da je naša narodna skupnost doživela strahovit demografski padec. Je za tako majhno populacijo še vzdržen sistem, kot ga imamo? SKGZ pravi, da so pač 'tisti drugi' - se pravi SSO - proti racionalizaciji. A to je izgovor. SKGZ bi lahko znotraj svojega okvira poskrbela za racionalizacijo in s tem dala zgled. Tega zgleda pa deželna vlada zagotovo ne bi mogla spregledati. Predlagal sem, da bi s privarčevanim denarjem ustanovili sklad za projekte in investicije.”

Ukmar je že večkrat javno povedal, da Pavšiča ne podpira. Vodilni garnituri SKGZ očita, da se preveč hvali brez pravih zaslug. A tudi za Križmana ni glasoval. “Križman je imel zelo slab nastop in s svojo kandidaturo je žal samo utrdil Pavšiča,” ugotavlja Ukmar.

“Rekli so mi, da sem preveč radikalen, očitali so mi preveč ostrine,” pravi Križman. “A meni ni šlo za to, da bi dobil nekaj več glasov. Namen moje kandidature je bila provokacija. In v tem sem bil uspešen. Nastopil sem na kongresu in dobil vtis, da najbolj zaskrbljujoča razdalja ni tista med Slovenijo in zamejstvom, ampak tista med vodstvom Slovencev v Italiji in terenom. Voditelji imajo svoje kongrese, na katerih sami sebi podeljujejo priznanja in se jim zdi vse lepo in prav. Največ ovacij je požel Ace Mermolja, ko je izjavil, da so nekoč na vse pretege morali prositi razne župane in italijanske goste, naj pridejo na kongres, danes pa se takoj odzovejo na vabilo. Če je to največji dosežek krovne organizacije, potem je vse jasno. Nimajo nobene strategije.”

Veliko o gledališču, nič o gospodarstvu

Tudi direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik ni zadovoljen. “Na kongresu sem opozoril, da na seznamu primarnih ustanov, ki prejemajo javne prispevke, ni nobene gospodarske organizacije. Razpravljamo o tem, kakšna naj bo naša šola in kakšno naj bo gledališče, nihče pa ne pomisli, da imamo pri SDGZ 500 podjetij, ki zaposlujejo nekaj tisoč ljudi.”

Šik pri tem omenja številne težave slovenskega gospodarstva v Italiji. Medtem, ko se italijanska podjetja lahko obračajo na svoje panožne zveze in zbornice, mora SDGZ samo skrbeti za podjetja iz vseh gospodarskih sektorjev. In ko se postavi v vlogo posrednika med podjetjem in državo, ji oblasti pogosto ne priznavajo predstavniške vloge. “Odvisni smo od dobre volje funkcionarjev. Tako na ministrstvu za finance kot na okoljskem ministrstvu so nam rekli, da bi morali predstavljati nekoga, ki je prepoznaven kot skupnost.”

A Slovenci v Italiji nimajo ne enotnega vodstva ne splošne strategije, kaj šele, da bi bili prepoznavni kot gospodarski subjekt. “Zato sem predlagal, da novo vodstvo SKGZ čimprej skliče omizje, na katerem bi razpravljali o gospodarstvu.” Šik poudarja, da je povedal le to, kar žuli SDGZ. Da bi povedal svoje mnenje, ni bilo ne časa ne priložnosti. Za 7. val je le še dodal, kaj je po njegovem ključnega pomena za slovensko skupnost v Italiji: “Absolutno se je treba lotiti racionalizacije sredstev.”

Pada omet in rubijo premoženje

A če se vsi strinjajo, da je treba nekaj spremeniti, zakaj se potem nič ne spremeni? “Ko analiziramo, katere so naše potrebe, se pokažejo različni načini razmišljanja,” razlaga Rudi Pavšič. Iz tega bi se zato dalo sklepati, da ima prav Stefano Ukmar, ki trdi, da se SKGZ vselej izgovarja, da je za inercijo kriva SSO. A Pavšič pravi, da to ni res. SKGZ ne krivi SSO za vse. Ravno obratno: s sorodno organizacijo se nenehno sestaja in tudi sprejema nekaj pomembnih sklepov. “Tega, kar smo naredili, se očitno ne vidi navzven,” pravi predsednik SKGZ.

Pavšič kot primer navaja nov pravilnik, po katerem bo dežela Furlanija Julijska krajina porazdeljevala dotacije za slovensko manjšino. “Končno ne bomo več porazdeljevali po sistemu 50:50, ampak po raznih kriterijih, ki nagrajujejo uspešnost, skrb za jezik in vključevanje mladih. Ta pravilnik je nastal v deželni posvetovalni komisiji tudi ob sodelovanju SSO.”

Tudi predsednik SSO Walter Bandelj zagotavlja, da so pripravljeni na spremembe. “Predsednik sem šele tri mesece in dajte mi malo kisika, da spoznam razmere,” pravi. Omenimo mu, da se mnogi pritožujejo, češ da slovenska narodna skupnost nima skupnega vodstva. Mnogi vidijo začasno rešitev v tem, da bi SKGZ in SSO bolj tesno sodelovali. “Imamo različne vrednote in prav je, da obstaja nekaj konkurence,” pribije Bandelj. Potem našteje celo vrsto primerov, kako pri SSO razmišljajo o spremembah tako navznoter kot navzven. Prepričan je, da se bodo “glavne ustanove in zveze” prej ali slej znale zmeniti, katere so prednostne naloge med Slovencev v Italiji.

A to bo terjalo čas, medtem ko mnogim pomembnim središčem v zamejstvu teče voda v grlo. Na stadionu Prvi maj, ki je edino slovensko športno-kulturno središče v Trstu, so v nedeljo, dan po kongresu SKGZ, ugotavljali, da letošnjo 60-letnico obeležujejo v zelo negotovih razmerah. S sten pada omet in skozi strop pronica voda. Nič bolj obetavno ni v Gorici. Tamkajšnje sodišče je na zahtevo Nove ljubljanske banke zarubilo nepremičnine finančne družbe KB 1909. Na tnalu je tudi KB center, v katerem domuje cel kup slovenskih ustanov.

Cirkus je končan. Problemi pa ostajajo in se večajo.

PETER VERČ

---