Rok “se smuča” dobro ali “smuča” dobro?

V jeziku, ki je živ in se razvija, ni nič dokončno dorečenega, vse dokler mora služiti delovnim potrebam in duhovnemu življenju ljudstva, ki ga uporablja, govori in piše. Narava, mati vsega dobrega in slabega, in človekovi možgani, ki so ga ustvarili, jeziku ukazujejo, da mora vsak trenutek imeti pripravljene ustrezne besede za poimenovanje vsakega predmeta, pojma, iznajdbe, odkritja, sleherne rečí, stvarí, dogodka in drugega, kar doživlja in ustvarja človek v boju za obstanek in napredek.

Jeziku izpolnitev tega ukaza mnogokrat ni lahka, čeprav ima za to na voljo mnoga sredstva, ki si jih je v ta namen razvil skoz zgodovino: besedni koren (bra-ti), predpone pred korenom (pre-brati), pripone na koncu korena (bra-lec), obrazila za sklanjatve (bralc-a) in spregatve (bere-m) itd.; vrh tega lahko besede tudi zlaga (mlad-o-leten), navsezadnje se pa sme zateči tudi k izposoji, to je k tujkam.

Toda včasih se jeziku dogodi, da kljub tako številnim sredstvom za oblikovanje novih besed ne more priti do enega samega enoznačnega izraza. Kaj naj stori naš knjižni jezik v taki stiski? Naj se vda in popusti pri svojih trdnih notranjih pravilih, starih tisoč let in več? Naj se prilagaja rabi po narečjih in v mestnih pogovornih jezikih (ljubljanskem, mariborskem, koprskem, goriškem, novomeškem ...)? Najpogosteje najde rešitev tako, da dopusti dva enakovredna izraza: “drznem se” in “drznem si”. Včasih mora tudi popustiti pri svojih pravilih in dovoliti kak izraz, ki ga je dotlej nešteto let (zaman) preganjal.

Na take dvojnosti in dvome v našem jeziku se nanašajo vprašanja, ki jih je zastavila Breda Cilenšek iz Kopra, upokojena učiteljica, ki jo odlikuje izostren posluh za pravilen in lep jezik. Tako je zapisala:

“Spoštovani profesor, zdaj, ko je konec smučarske sezone, naj tudi v Minuti rečemo kaj o rabi besed v tem športu, čeprav moje vprašanje ni povezano s treningi ali tekmovanji. Tino Maze sem nekajkrat slišala reči: 'Smučam se dobro.' Športni novinarji (in večina nas navadnih zemljanov) bi rekli oziroma napisali: 'Smučam dobro.'

Izraza 'smučam se dobro' ne morem sprejeti samo kot narečno obliko glagola smučati. Ko sem bila majhna, smo se otroci vabili: 'Pridi, se gremo smučat na Grad, se sankat v Tivoli, se drsat na bajer.' Prav tako mi pride na misel stavek: 'Metka, zakaj se jokaš?' Ali: 'Moj sin se ne laže!' Danes gremo vsi samo 'smučat', 'drsat', 'sankat', pa tudi 'jokamo' in 'lažemo' pogosto.

Kaj boste rekli o rabi povratno osebnega zaimka 'sebe, se' v navedenih primerih?

Okrog rabe tega zaimka je kar precej vprašanj, še več pa naše nerodnosti in neznanja ob njegovi uporabi. Eno od zadreg, ki nam ne gredo od rok (z jezika), nam povzroča dvom, ali uporabiti 'se' ali 'si' v primerih: 'upam si' ali 'upam se' ali celo samo 'upam'.

Kako je v teh primerih bolj prav, lepše, bolj po naše?

Hvala za odgovore na moja in vsa druga vprašanja, ki vam jih zastavljamo vaši bralci. Želim vam in Primorskim novicam vse dobro in še veliko uspešnih Minut! Zvesta bralka Breda.”

Zakaj se pri povratno osebnem zaimku kaže toliko dvojnosti in dvomov? Najboljši odgovor bi bil, da zato, ker je njegova raba zelo pogosta in večstranska. Sklanjamo ga samo v ednini, in še to brez prvega sklona: 2. sklon sebe, se; 3. sebi, si; 4. sebe, se; 5. pri sebi; 6. s seboj, s sabo. A te maloštevilne oblike so enake: za prvo, drugo in tretjo osebo, za moški, ženski in srednji spol in tudi za ednino, dvojino in množino. Nekaj primerov: (v ednini) narod, ki se zaničuje, sebi v skledo pljuje; (v množini, moški spol) ljudje, ki se zaničujejo, sebi v skledo pljujejo; (ženski spol) punca, ki se zaničuje, sebi v skledo pljuje.

Oglejmo si nekatera najpogostejša razpotja, na katera stopimo v vsakdanji rabi teh oblik. Prvo se pokaže že pri njihovih daljših (sebe, sebi) in krajših oblikah (se, si). Slovnica pravi, da daljše uporabimo takrat, ko hočemo poudariti osebek, krajše pa takrat, ko osebek ni poudarjen. Dodaja še, da se krajša oblika “se” s predlogom poveže v eno besedo: zase, predse, nase, vase, podse. Vsakdanja raba, tudi v knjižnem jeziku, tukaj omahuje; zato mora slovnica popustiti in ne šteje med napake, če na primer kdo zapiše, da delavec zasluži komaj za sebe (namesto zase), kaj šele za vso družino.

Na drugo razpotje stopimo pri povratnih glagolih. To so glagoli, pri katerih se dejanje vrača na osebek in ni usmerjeno na predmet. Primer: mati se umiva (umivanje se vrača na mater); mati umiva svojega otroka (umivanje prehaja na otroka). Nekateri glagoli so trajno povratni in jih brez “se” sploh ni mogoče uporabljati: kujati se, čuditi se, cmeriti se, bati se, kesati se, usesti se, norčevati se, smejati se, bliskati se. A večinoma so glagoli dvosmerni, tako povratni kakor tudi nepovratni; primer: ljudstvo se je pomirilo; politiki so ljudstvo pomirili s praznimi obljubami.

Toda med prehodnostjo in neprehodnostjo glagolov se skriva past. Glagoli, ki jih lahko uporabljamo z zaimkom “se” ali brez njega (jokati - jokati se, lagati - lagati se, smučati - smučati se), opogumijo še kak stalno povratni glagol, da se jim (neupravičeno) pridruži; na primer: bliskati se, peniti se. Zato slišimo in beremo, da za goro bliska in da vino peni, namesto: za goro se bliska in vino se peni ter je zato peneče se vino.

Skoz ta vrata se prikradejo v jezik slabe oblike glagolov: pijanec nagiba k pitju (namesto se nagiba); predavanje začne ob devetih (namesto se začne); filmska predstava konča ob desetih (namesto se konča). Napačne zapise, kot so: nagiba k pijači, peneče vino, žoga je končala v mreži, so slovnice in pravopisi vrsto let prepovedovali in preganjali, toda brez posebnega uspeha. Vse kaže, da bo knjižni jezik morda moral tu prej ali slej dopustiti živo rabo, ki je najmočnejša zakonodajalka v jezikoslovju, saj je vsaka slovnica nekoč nastala na živem jeziku.

Slovnica navaja še nekaj težav pri povratno osebnem zaimku, vendar naj bo dovolj. Spraševalka Breda Cilenšek je tankočutno zaslutila nedognane rabe povratno osebnega zaimka “se”. Čeprav med smučati in smučati se ni bistvene razlike, bo le držalo, da Tina dobro smuča na tekmovanjih, a smuča se na dopustu.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske. Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si).

Glede izrazov “upam si” in “upam se” (ali celo samo “upam”) ima bralka Breda v celoti prav. Slovnica ugotavlja, da so oblike s “si” bolj običajne; torej naj bi bil boljši “upam si” kot “upam se”.

Bralec Žane iz Ljubljane mi je to zimo v pismu kritiziral slab jezik v našem parlamentu in o “upam si” zapisal: “Dost' si upajo ti prekleti k... (novi kapitalisti), ki ne prevzamejo nobene odgovornost za svoje odločitve. Lahko je ljudske solde v bančno luknjo metat', tako kot s tujim k... po koprivah mahat'.”

JOŽE HOČEVAR

---