Rio, glavno mesto sveta

Če bi planet Zemlja dobil svojo politično entiteto in bi potreboval tudi sedež vlade, ki bi upravljal takšno državo, bi bil za glavno mesto najprimernejši kandidat Rio de Janeiro. Ker je prijazen, svetovljanski in odprt, hkrati pa prav nič šminkersko polepšan in piarovsko pocukran.

New Yorka se drži naziv glavno mesto sveta, saj gre za finančno (Wall street), politično (sedež OZN) in kulturno središče sveta, pravzaprav zahodnoevropske civilizacije z njenim ameriškim podaljškom. V talilnem loncu Velikega Jabolka imajo predstavniki najrazličnejših narodov in kultur našega planeta zagotovljene osnovne človekove pravice, a je kljub temu jasno, da najpomembnejše upravljalske sedeže zasedajo pretežno anglosaksonski beli moški. Zato je takšen New York tudi simbol finančnih oligarhij in elit razvitih držav, ki v zadnjih desetletjih obvladujejo svet.

Tudi Rio de Janeiro upravljajo predstavniki tamkajšnjega kapitala in elit, a vseeno ne predstavlja takšnega simbola modernega izkoriščanja in tako očitne delitve na bogate in revne. Takšna je vsaj slika na prvi pogled, ki jo ima v svoji glavi zarisano povprečno razgledan Evropejec. Brazilija je namreč po vseh ekonomskih kazalcih uspešna država, ki je na podlagi prostega trga dobro razvila svoje gospodarstvo. Je tako uspešna, da jo marsikateri ekonomski teoretiki izpostavljajo kot primer dobrega upravljanja gospodarstva. Dejansko je kakovost življenja Brazilcev v zadnjih desetletjih narasla, kot članica prodorne skupine BRIKS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika) že postavlja temelje ekonomske ureditve sveta v novem tisočletju.

Kakšna bo ta ureditev, je morda še najbolje videti prav v Riu. Možnosti za uspeh slehernika tu sicer so, toda niso za vse enake. Medtem ko si lahko ozka elita privošči vse, kar si zamisli, je kriza udarila predvsem po srednjem sloju. Z zniževanjem stroškov v podjetjih se plača vse več zaposlenim približuje zakonsko določenim 250 evrom, nekateri pa zaradi preživetja delajo tudi za manj. Brazilski vzpon je temeljil tudi na poceni delovni sili, na globalnem trgu pa ji ceno dela zbija vzhodnoazijska konkurenca (hmm, podobnost s Slovenijo ni naključna!). Zato si marsikdo ne more več privoščiti samoumevnih stvari: stanovanja, elektrike, šolanja otrok, treh obrokov na dan ... Posledice so revščina, brezup, brezdomstvo, povečanje kriminala. Poleg tega še kakšnih deset milijonov Brazilcev živi v zloglasnih favelah ali pa berači na ulicah, zanje pa se ne zanima nihče. Zato življenje na ulicah šestmilijonskega Ria postaja nevarno.

Po prekrokani noči se sprehajam po ulicah Lape, nekoliko boemske četrti nedaleč od središča mesta. Mestni avtobusi vozijo uslužbence v jutranjo izmeno, nekaj najvztrajnejših mladih turistov še nazdravlja v odprtih restavracijah, od koder se še slišijo ritmi sambe in rocka, a ne tako glasno kot sredi noči. Komunalci začenjajo s čiščenjem, namesto policije na strateško pomembnih križiščih občutek varnosti dajejo uniformiranci nekakšne pomožne, napol prostovoljne varnostne službe, ki po lastni presoji kontrolirajo “sumljive” mimoidoče. Tujih turistov ne nadlegujejo - ti seveda prinašajo denar, domačine pa preverjajo na podlagi obnašanja in videza. Mešanica vonjev po prelitem alkoholu, urinu in pečenem mesu jih ne moti, kakor jih ne motijo niti brezdomci, speči na robovih pločnikov, s kartoni pod hrbti in pokriti z odejami, ki si ne zaslužijo več tega imena. Varnostniki še posebej pozorno bdijo nad bankami. Seveda: denar je pomemben, si mislim, človeške usode, razgaljene na golih ulicah, pa ne. Eden od brezdomcev zbira odvrženo pivsko embalažo, zraven skupina Nizozemcev glasno razglablja o novih tekmah na svetovnem prvenstvu, najbrž zadovoljna s tem, da lahko tu vse dobi zgolj za polovico cene kot doma.

Takšen je ta prelepi novi svet! To je razglednica uspešnega mesta, ne revnih favel, ki se dvigujejo v hribe nad cidad meravilhosa (čudovito mesto, kot je vzdevek Ria). In vendar je Brazilija uspešna, z gospodarsko rastjo, povečanim BDP, s predsednico socialistične stranke na čelu vlade. Morda je prav slednje pripomoglo k temu, da gre večini prebivalstva tu še vedno bolje kot na Kitajskem, v Južni Afriki ali v Rusiji (da te države v zadnjem obdobju gostijo največje športne prireditve, prav tako ni naključje!). Če drugega ne, imajo možnost oditi na proteste ali na volitvah voliti za drugega voditelja. V upanju, da ne bo tako pohlepen in da bo zajezil korupcijo (hmm, spet podobnost s Slovenijo!).

Rio de Janeiro je lep. Z milo klimo in prelepimi naravnimi danostmi (zelenje, hribi, morje, plaže) k sebi vabi tako turiste kot nove stalne prebivalce. V tem pogledu nikogar ne izključuje, saj so same carioce (prebivalci Ria) ponosni na vse dele svojega porekla: od portugalskih kolonizatorjev do prvotnih indijanskih plemen, potomcev afriških sužnjev in imigrantov iz 20. stoletja: Evropejcev, prebivalcev drugih latinskoameriških držav, Američanov iz ZDA. Zaradi svojega videza nihče od Brazilcev ni diskriminiran, kar velja tudi za spolno usmerjenost. Ples, zabava in veselje so prepoznavni znak za karioke, prebivalca Ria.

Rio bi bil za Marsovce, če bi prileteli na Zemljo, bistveno zanesljivejši pokazatelj resničnega življenja kot na primer New York ali London, Rim, Hongkong ..., saj bi tu naleteli tudi na bedo, revščino in odtujenost, ki jih marsikje umetno zakrivajo. Zato bi lahko gostitelj finala letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva kandidiral za prestolnico sveta.

DENIS SABADIN

---