Rezultat ni nova Švica

Predsednik republike Borut Pahor je v govoru na predvečer 25. obletnice prvih večstrankarskih volitev vzneseno poudaril: “Imeli smo vizijo, imeli smo voljo, in bili smo se sposobni pogovarjati in dogovarjati o bistvenih, najbolj vitalnih stvareh za narodovo prihodnost.” Prvi premier Lojze Peterle dan kasneje pa: “Zdelo se je vse skupaj zelo enotno, romantično in prisrčno, a sam tega nisem čutil.”

Borut Pahor je bil takrat politični zelenec z zaledjem dotedanjih oblastnikov. Tudi Lojze Peterle se je političnega posla šele loteval, za sabo pa je imel nove, pomladne sile. Njuni izjavi navajamo zato, da lahko potrdimo bolj ali manj priznano resnico: v Sloveniji takšna ali drugačna priložnost, pa naj spominja na težke ali lepe dni, ostaja povod za obračunavanje, etiketiranje, prisvajanje zaslug, skratka, za poudarjanje razlik. Pri tem je v prednosti tako imenovana pomladna stran, saj naj bi se zoperstavila zlu, ki ga pripisuje starim silam in (še danes) njihovim naslednikom.

Naj priznajo ali ne, takrat so potrebovali eni druge. Za železno zaveso v Evropi je že vrelo in jasno je bilo, da bo pljusknilo tudi v takratno Jugoslavijo. Stare sile so se morale na to pripraviti in za svoje “preživetje” skleniti kakšen kompromis z novimi. Po drugi strani so bile razmere v Jugoslaviji že nevarno ostre, slutiti je bilo tragedijo, do katere je kasneje tudi prišlo. Če se ji je Slovenija hotela izogniti, je morala ravnati politično modro, niti za to pa so bile v rokah takratne oblastne strukture s partijo na čelu. Vse skupaj je vendarle pripeljalo do prvih večstrankarskih volitev in prek plebiscita do osamosvojitve.

Vsekakor je treba pritegniti Peterletu, ko pravi, da je takratna komunistična partija skušala narediti vse, da bi ohranila čim večji vpliv. Če nekdo reče, da je takratna komunistična oblast delala vse, da do samostojnosti ne pride, pa stvari preveč posplošuje. Pred 25 leti je bilo vse skupaj že tako daleč, da so se eni in drugi zavedali bližnje nove realnosti in so se nanjo že pripravljali. Da je bilo dovolj tudi iskrene želje, so nenazadnje potrdile številke na plebiscitu za samostojno državo.

Do tja je Slovence pripeljala koalicija Demos, ki je zmagala kljub temu, da so imele stare strukture v rokah več orodij in politične kilometrine. Danes bi rekli, da so volivce v pričakovanju konkretnih sprememb prepričali novi obrazi, nova imena. Tisto, kar je politično neizkušeni Demos, soočen s tako zahtevnimi izzivi in turbulentnimi časi, izpeljal v naslednjih dveh letih, je bilo veliko delo. Opravka je imel tudi z opozicijo, s katero pa je družno sklenil najpomembnejše, dogovor o osamosvojitvi Slovenije na podlagi plebiscita.

Demos je potem uresničil zastavljeni cilj - politično in gospodarsko osamosvojitev Slovenije. Svojega kapitala pa ni znal politično unovčiti, koalicija je bila vendarle preveč raznotera in je razpadala. Peterletovi vladi je bilo tudi zaradi tega oteženo uresničevanje naslednje ključne naloge - okrevanje gospodarstva, ohromljenega zaradi krize v drugi polovici osemdesetih let, visoke inflacije in izgube jugoslovanskih trgov. Prehajanje v tržno gospodarstvo s privatizacijo je bil težaven proces in pot do obljubljene nove Švice je bila nemogoča. V takšnih razmerah so bila trenja v koaliciji vse ostrejša in državni zbor je maja 1992 Peterletovi vladi izglasoval nezaupnico. Naslednje volitve so bile že prave, parlamentarne, ki so namesto delegatov v hram demokracije pripeljale poslance. Začelo se je Drnovškovo obdobje.

Danes je težko najti sobesednika iz tistih časov, ki ne bi potarnal v slogu nekdanjih partizanov: a za to smo se borili ... Velika osebnost slovenskega osamosvajanja, pred četrt stoletja predsednik Slovenske kmečke zveze, Ivan Oman, je ob robu praznika priznal, da smo si za sedanje težave krivi sami, “ker se nismo obnašali dovolj pametno”. Pa tudi zaradi razhajanj kmalu po osamosvojitvi, je dodal in sklenil: “Rezultat pa imamo.”

DAVORIN KORON

---