Revna, diskriminirana večina se bo prej ali slej uprla

Da profesor pomorskega prava svojim študentom predava o 18 načinih prijaznosti, ni prav običajen pojav. Zato pa je ta, ki to počne, Marko Pavliha, dolgoletni predavatelj, nekdanji minister, avtor več knjig in človek z morjem v krvni sliki, na Primorskem zelo domač in znan obraz. V njegovi zadnji knjigi se dilema, ali bo zmagala modrost ali norost, sprva piše z nič kaj prijaznimi, temačnimi toni. A Pavliha bralca na koncu odpelje k svetlejšim obetom. Z besedami, ki zvenijo mistično in ezoterično, zaradi katerih bo, kot pravi, “morda kdo rekel, da se mi je zmešalo. Ampak takšen pač sem.”

Marko Pavliha: “Danes  se vsi prav trudijo, da s plačljivimi storitvami diskriminirajo ljudi. In to se mora končati. Zakaj? Ker je večina ljudi tista, ki je diskriminirana, ki je v slabšem položaju, in ker bo ta večina prej ali slej tako obupana, da se Foto: Vesna Humar
Marko Pavliha: “Danes se vsi prav trudijo, da s plačljivimi storitvami diskriminirajo ljudi. In to se mora končati. Zakaj? Ker je večina ljudi tista, ki je diskriminirana, ki je v slabšem položaju, in ker bo ta večina prej ali slej tako obupana, da se Foto: Vesna Humar

> Pravite, da nikoli niste bili politik, temveč le profesor na začasnem delu v politiki. V vaši bibliografiji se je nabralo že kar nekaj knjižnih naslovov. Bi lahko rekli, da z zadnjo, esejistično knjigo postajate pravnik na začasnem delu v književnosti?

“Že deset let zame velja pravilo 'nulla dies sine linea', ki ga je menda prvi izrekel slikar Apel in pomeni, da ne mine dan brez poteze s čopičem. Pri meni ne mine dan, ne da bi kaj napisal, in tako je že od četrtega razreda osnovne šole. Ali to pomeni, da si domišljam, da sem stopil med književnike? Domišljam si ne, upam pa. Knjiga, pa tudi časopis, revija, so namreč edini medij, kjer sem res lahko iskren, ampak proaktivno iskren do javnosti. Neke vrste literarni aktivni državljan. Hvaležen sem Evaldu Flisarju, ki me je povabil k pisanju esejev za Sodobnost, najstarejšo slovensko književno revijo. Ker so eseji nedvomno književna zvrst, trkam na ta vrata, ampak daleč od tega, da bi si drznil primerjati se z našimi literarnimi velikani. Je pa to krasen način, da je človek, če citiram Toneta Pavčka, 'sladkosned besed'. Sladkarij se poskušam izogibati, obožujem pa besede, ki duševno redijo.”

> Pesnik Kajetan Kovič, ki nas je zapustil pred kratkim, v svojem Psalmu piše o “blaženi nerazumnosti živali, ločeni od besed, ki so dane človeku, da se z njimi zastrupi.” Kaj torej? So misli in besede sladkarije ali strup? Človeku pomagajo ali ga mu škodijo?

“Oboje. Oziroma 'obaduje', kot bi rekli po domače. Antični ideal je bil skladnost plemenitih misli, besed in dejanj. In v teh 2500 letih se ni nič spremenilo, vsaj kar se temeljih pravil tiče ne. Starorimski mislec in pravnik Ulpijan, ki ga zelo cenim, je pisal o treh pomembnih pravnih načelih: pošteno živeti, nikomur škodovati, vsakomur priznati, kar mu pripada. Vso antično modrost je povzel v enem stavku. Problem je, kako ta načela uresničiti. Kovič mi je, kot mnogim, segel globoko v srce. Njegov južni otok razumem kot prispodobo za vso metafiziko: 'Je južni otok, je, daleč v neznanem morju, je pika na obzorju, je lisa iz megle.' V teh verzih prepoznam svoje lastno iskanje, hrepenenje, Kovič skozi pesem postane zelo nihilističen, pesimističen in hkrati hrepeneče optimističen. Svojo zadnjo knjigo začenjam s pesimizmom, a na koncu vendarle ugotovim, da, ko se vse razblini, otok je. Je upanje, je hrepenenje. In ta sila je edini izhod iz vedno hujšega človečanskega močvirja.”

> Svojo knjigo začenjate zelo ekonomsko, politično, zaključujete pa zelo duhovno, mistično. Je to hoten lok?

“Potreba po pisanju me je pripeljala do želje, da bi strnil razmišljanja zadnjih nekaj let v kolumnah, člankih, izjavah, ki jih je kar nekaj. Sem, žal, človek, ki čveka že od rane mladosti. Nekaterim gre to na živce, drugim je všeč, ampak tak pač sem. Vse bolj razmišljam o tem, ali je to moj ego trip. Seveda sem, žal, precej nečimrn, kar dobro veste tudi na Primorskih novicah, ampak dobra novica je, da postajam boljši, manj zaverovan, bolj se oprijemam stvari, ki so pomembne. Dilema je bila, ali naj zopet zberem pisanja zadnjih let. In hvala bogu mi je ena od mojih podosebnosti, ki je zelo racionalna, rekla: 'Marko, dovolj je bilo tega. Če že kaj, poskušaj iz te zmesi narediti simbiozo oziroma spojino.' V nekaj besedah sem napisal, kaj želim povedati, in nastalo je vsebinsko kazalo, ki je ostalo nespremenjeno do objave. Potem pa sem začel svobodno in ustvarjalno preoblikovati snov z željo, da jo nadgradim v spojino, torej neko novo kakovost. Zato je bilo nujno, da začnem z družbeno (j)etiko, ki je povezana s turbokapitalizmom in denarjem. Papež Frančišek je žal zadel v črno, ko je rekel, da je kapitalizem zlo in denar hudičevo seme. Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da problemi naše civilizacije ne izhajajo iz religij ali iz tega, da bi kakšen kralj rad osvojil brhko damo. Ne. Vse se vrti okrog denarja. Ko bralca potlačim v to močvaro, blato, cukrarno, družbeno tuberkulozo, pa moram iskati rešitve. Med njimi sta gotovo vzgoja, obujena antična paidea, in na koncu metafizika, kar je na trenutke za mnoge šokantno.”

> V knjigi ste zelo pozitivno razpoloženi do Evropske unije, oziroma vsaj do ideje unije. Koliko tej ideji škodi afera lux leaks, predvsem s stališča skrajno pragmatičnega, mestoma ciničnega odziva najodgovornejših v povezavi?

“Ideji združenih držav Evrope sem naklonjen zaradi dveh bridkih izkušenj velikih vojn. Ljudje prevečkrat pozabljajo, da je predhodnica unije, evropska skupnost za premog in jeklo, nastala zaradi varnosti. Takrat se je rodila zamisel, da se med ustanovne članice povabi tudi Nemčijo, kar se še danes obrestuje. Popolno ponižanje Nemčije po prvi svetovni vojni je sprožilo nacizem. Danes je unija ekonomsko združenje in je na poti k neke vrste federativni obliki. Boljše alternative Evropejci nimamo. Sicer nas čaka tretja svetovna vojna, ki jo bomo spet zakuhali mi. Kar ne pomeni, da je vse idealno. V nesojeni evropski ustavi je zapisano načelo, da smo združeni v različnosti. Odveč bi bilo zgubljati besede o tem, da so med 28 članicami nekatere bolj enakopravne od drugih. Če je to prvi paradoks, je drugi ta, da so največje in najstarejše članice pogosto tudi največje kršiteljice evropskega pravnega reda. Zaradi luksemburške afere sem zelo zaskrbljen, celo šokiran, čeprav sem nekatere zadeve poznal še od prej. Kar se je sedaj odkrilo, in to je najbrž le vrh ledene gore, lahko povzroči, da se evropska komisija zelo hitro zruši. Celo prav bi bilo tako. Kako lahko nekdo, ki se mu očitajo domnevno koruptivna dejanja, sam presoja ta dejanja?”

> Pri luksemburških poslih govorimo o davčnih sporazumih. Če nekdo skrije denar na Kajmanskih otokih, je to utaja, če pa se korporacija tajno dogovori z vlado, je to sporazum. Se vam zdi, da s tem nadomeščanjem besed nekaterim dejanjem in procesom dajemo legitimnost, ki si je ne zaslužijo.?

“Ena od značilnosti moderne družbe so evfemizmi. V antiki jih ni skorajda bilo, danes pa imamo celo vrsto olepševalnih izrazov, s katerimi zakrivamo resnico. V nekdanji Jugoslaviji smo, denimo, zlorabe prava imenovali iznajdljivost. 'Ta se pa znajde, zato pa ima,' smo rekli. Med podiplomskim študijem sem na beograjski pravni fakulteti videl grafit 'Studiram pravo, da radim krivo'. Besedna zveza, ki jo je težko prevesti v slovenščino, je tudi neke vrste evfemizem, saj s humorjem daje pozitiven ton nečemu, kar je izrazito negativno. Ne bom pozabil svojih prvih delovnih izkušenj, ko so delodajalci od mene zahtevali, naj iščem luknje v zakonu. To se razširja na celotno družbo, vpliva na nespoštovanje države, ki jo je, glede na to, kaj počne in česa ne počne, že tako težko spoštovati. Preoblikovanje mentalitete se gotovo ne bo začelo na vrhu piramide in potovalo navzdol, ampak bo kvečjemu obratno. Zato se vračam k vzgoji, v družino. Če nas starši naučijo, da so določena dejanja neetična, vključno s psovanjem, grdim odnosom do sočloveka, potem je bistveno večja verjetnost, da bomo to upoštevali tudi na pomembnih funkcijah.”

> So študentje danes drugačni kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti?

“Seveda. Hočeš nočeš smo z novo državo dobili kapitalizem, in to njegovo neoliberalno, radikalno obliko, v kateri trženje nima več moralnih preprek. Študenti gledajo v tablice, pametne telefone, računalnike, kar odmika knjigo. Sem velik pristaš knjige, ki bi morala biti 'samo - Stalnik' s poudarkom na drugem delu besede, na stalnosti. Pavček je rekel: 'če ne bomo brali, nas bo pobralo.' Pri tem je gotovo imel v mislih klasične tiskane knjige. Nočem podcenjevati elektronskih medijev, toda knjiga ali časopis vzbudita čustva, ki jih digitalna tehnologija ne more. Študentje, tudi najbolj briljantni, pa na splošno ne kažejo nobenega zanimanja za branje, sploh beletristike. Eden od razlogov je gotovo huda tekmovalnost. Žal smo iz dežele onkraj oceana uvozili vse najslabše. Amerikanizacija pomeni kokakolizacijo v smislu hitre hrane, pijače in nasilne tekmovalnosti. Nekateri pravijo: to je darvinizem, tako je v naravi, pa ni res - mnogi znanstveniki dokazujejo, da je narava bistveno bolj sodelovalna, kot si predstavljamo. To me plaši - ali je treba res na vsakem koraku tekmovati in se pehati? Ampak vztrajam: pedagog ni le izobraževalec, ampak zlasti vzgojitelj.”

> Odgovor na vprašanje, ali bo zmagala norost ali modrost, je verjetno precej odvisen od tega, ali bodo v prihodnosti na svetu živeli razgledani ljudje, ki bodo razumeli ter bodo voljni in pripravljeni odzvati se. Koliko vaših študentov ima mnenje o tem, ali naj Juncker odstopi z mesta predsednika evropske komisije?

“Bojim se, da zelo malo. Mladi ne vedo več, kaj so. Slišijo skoraj samo kritiko, grajo, ki pa ni konstruktivna. Znani italijanski filozof Umberto Galimberti govori o nihilizmu kot grozljivemu gostu mladih. Ta nihilizem, negativizem, je zelo prisoten. Vse je zanič. Juncker je zanič, Cerar je zanič, država je zanič, Pavliha je zanič, vsi smo zanič. V redu. In kam naprej?. Morda k citiranju predsednika republike in njegovega 'so what', ki nas pripelje v začarani krog? Izhod je v tem, da smo kritični, a hkrati ponudimo rešitve.”

> Je ravno ta vsesplošna nekritična kritičnost tisto, kar ustavlja pravo, utemeljeno, močno kritiko družbe?

“Ja. Spet smo pri antičnem idealu. In vprašanju, kako ta ideal živeti. V kolumni v enem od slovenskih časopisov sem etiko skušal aplicirati na zavarovalništvo in, ponosen, dobil čestitke svojega cenjenega profesorja. Aplicirati etična načela na vsakdanje probleme: to bi lahko in moral narediti vsak od nas. Vsi imamo milijon prilik, da živimo etiko. Na drobnih stvareh. Denimo s tem, da smo prijazni do soljudi. Prijaznost je sploh nekaj, kar primanjkuje naši družbi. Piero Ferucci, učenec Roberta Assaggiolija, ki je bil Freudov učenec, opisuje 18 različnih načinov prijaznosti. Na mednarodni dan prijaznosti sem začel eno od predavanj s to knjigo, kar je skregano z učnim načrtom in bolonjsko reformo, ampak to sem moral narediti. In zanimivo: študentje so ravno ob takšnih duhovnih skrenitvah najbolj tiho. Ko jim začneš v glavo vbijati pravila odgovornosti ladjarja za prevoz tovora po haaških pravilih iz leta 1924, bodo prej ali slej začeli klepetati in te ignorirati. Ko govoriš o teh rečeh, pa te poslušajo, kar pomeni, da le niso povsem izgubljeni.”

> Imamo pravnika za predsednika vlade - torej če že nimamo vladavine prava, ki si jo tako zelo želimo, imamo vladavino pravnika, ki je v nacionalno politiko zelo intenzivno prinesel besedo, ki vam je tako pri srcu: etika. Bo to kaj spremenilo, ali je etika postala le še en politični populizem?

“Pomembno je že to, da je dr. Cerar s svojo stranko v tako kratkem času tako prepričljivo zmagal. Očitno ljudje hlepijo po nečem novem, ki naj bo bolj nasičeno z etiko in moralo kot doslej. Težav, s katerimi se dr. Cerar, s katerim sva, s ponosom povem, kolega in dobra prijatelja, srečuje, pa je veliko. Prva je ta, da je biti predsednik vlade ena najtežjih služb, kar jih je. Druga težava je, da sleherna politična stranka, ko je ustanovljena, začne živeti svoje življenje. Kot neke vrste frankestein: ko ga narediš, podivja. O strankokraciji oziroma partitokraciji sva se s sedanjim premierjem pogovarjala že pred leti in že takrat sem izrazil svojo skepso, ker sem partitokracijo čutil na lastni koži. Kako stranka požre ne samo svoje člane, ampak tudi njihove ideale. Tipični politik večino časa skuša ugajati stranki in plezati po njenih hierarhičnih lestvicah, ker to prinese plačo in položaj. Zato se začnejo zamere, kar že opažamo pri SMC, odstopi, da ne rečemo noži v hrbet. In vse to profesorju, ki se je celo življenje ukvarjal z etiko in moralo, povzroča težave pri udejanjanju načel v praksi. Marsikdo komaj čaka, da se tistemu, ki je za krmilom, ponesreči. Predsedniku vlade ni lahko in držim pesti, da bi mu uspelo. Vprašanje je, kaj bo, če mu ne, kajti potem smo preizkusili vse: stare politike, tehnokratske politike z menedžerskimi izkušnjami, ki so podlegli tajkunstvu, politike, ki so pristali v zaporu, poskusili smo z novinci, z moralno pokončnimi ljudmi. Kaj še ostane? Idealen premier bi bil bržkone človek, ki bi imel vse lastnosti Mira Cerarja in še 20 let izkušenj v gospodarstvu. Ampak takega ta trenutek ne vidim, če pa že obstaja, ima tako dobro plačano službo v tujini, da nikoli ne bo prišel v Slovenijo, da se vrže v žrela pogoltnim volkovom.”

> Prav Cerarjeva vlada je pripravila osnutek intervencijskega zakona, ki zmanjšuje odhodke slovenskih občin, kar je povsem ekonomski proces. A povzroči, denimo, zaprtje podružnične šole. To pa ni več ekonomsko, ampak etično vprašanje. Je prav, da ga obravnavamo kot takšnega?

“Absolutno. Motijo me pavšalne izjave, da imamo preveč muzejev, galerij, knjižnic. Ljudje, ali bolje rečeno, politiki se ne zavedajo pomembnosti kulture. Saj nas je vendar kultura pripeljala do samostojne države. Poglavje v moji knjigi nosi naslov Od države k prav(n)i domovini. Domovina je čustven pojem, ampak predpostavlja pravno in socialno državo. Spet citiram Pavčka, ki je ugotavljal, da domovina in domoljubje postajata skoraj kletvici, da se inačita z nacionalizmom: to je katastrofa. Biti domoljuben je edino, kar nam v Sloveniji še preostane, iz česar se še lahko napajamo. Mar ni paradoksalno, da imamo 212 občin, ob čemer se povprečen tujec zgrozi, po drugi strani pa razmišljamo o tem, da imamo preveč šol, vrtcev, kulturnih in izobraževalnih ustanov? To varčevanje bo šlo na rovaš, lahko rečem, kar naroda. Že tako zdesetkano kulturo še bolj nekulturno izmaličiti: to me spominja na srednji vek, ko je inkvizicija sežigala knjige, kar se večinoma več ne dogaja, toda ali nista digitalizacija in hkrati prefinjena cenzura, ki vlada, nekaj podobnega?”

> Parlamentarna demokracija in tržno gospodarstvo - je kaj boljšega od te magične dvojice, ki sta pregovorno najboljša med slabimi sistemi? In če je: kaj?

“Politični razvoj bi moral iti v smeri postopnega usihanja političnih strank. O pasteh in stranpoteh strankokracije so pisali mnogi tuji avtorji, pa tudi ugledni slovenski politiki: Anton Korošec, Edvard Kocbeck, France Bučar in drugi. Naš znameniti psiholog in teolog Anton Trstenjak je trdil, da je zasvojenost s politično pripadnostjo stranki ena najhujših zasvojenosti, hujša kot alkoholizem. Danes je med volilci in politiki kar nekaj posrednikov: stranke, lobisti in mediji, ki so pogosto v službi kapitala ali enega od dveh prej naštetih, seveda z mnogimi pozitivnimi izjemami. Kar se tiče trga, obstajajo možnosti takoimenovane igre pozitivne in ne ničelne vsote. Ničelna vsota je, da eni dobijo in drugi izgubijo. Danes nekaj odstotkov najbogatejših dobiva in velika večina izgublja. Tu je mogoče najti neko novo ravnovesje, tudi tako, da bi bolj odločno postavili moralne meje trgom. Določenih dobrin ne bi smeli tržiti. Harvardski profesor Michael Sandel piše, kako danes skoraj ni več dobrine ali vrline, ki je ne bi bilo moč prodajati. Lahko si kupiš mesto na univerzi, boljšo zaporniško celico ali prodaš del svojega telesa za oglaševanje. Zato potrebujemo več vzgoje, ki smo jo v strahu pred ideologijami in religijami izgnali iz šol.”

> Je od tega, ali bomo uspeli vzgojiti generacije, ki bodo razumele, da nekaterih stvari preprosto ni mogoče kupiti, odvisno, ali se bo človeštvo v prihajajočih stoletjih izognilo katastrofi?

“To je ključno vprašanje. Ena od manter, ki se pripisuje različnim filozofom in mistikom, je, da mora biti 21. stoletje duhovno ali ga ne bo več. Kaj pomeni biti duhoven? Pomeni stvari etično razumevati kot celoto, ne glede na religijo, čeprav vera lahko pomaga. Michael Sandel pravi, da neobrzdano trženje diskriminira revne. Nekateri si ne morejo privoščiti, da preskočijo vrsto. Ali najamejo ložo na športnem stadionu. V tem so bili v antičnem Rimu boljši od nas, saj so bili vsaj v amfiteatrih plebejci in patriciji izenačeni v možnosti, da uživajo igre in kruh. Danes pa se vsi prav trudijo, da s plačljivimi storitvami diskriminirajo ljudi. In to se mora končati. Zakaj? Ker je večina ljudi tista, ki je diskriminirana, ki je v slabšem položaju, in ker bo ta večina prej ali slej tako obupana, da se bo uprla. Revolucija ima, kot pravijo, tri faze: prva je ideološki upor, druga državljanska nepokorščina, tretja pa nasilje, ki smo ga že malo deležni.”

> Ampak vseeno upate, da bo dovolj druga?

“Upam, da druga v povezavi s prvo. Eden največjih humanistov Stephane Hessel je napisal knjigo Indignez vous, ki smo jo ponesrečeno prevedli v Dvignite se, kar preveč spominja na granitne kocke. Pravilneje bi bilo 'razsrdite se' ali, kot mi je povedala profesorica francoščine, ‘bodite ogorčeni'. To je klic po aktivnem državljanstvu na vsakem koraku. Ljudje se morajo zavedati, da je tudi odhod na volišče dolžnost. En glas lahko veliko pomeni. Še tako majhno dejanje ali nedejanje, pasivnost, je lahko pomembno. Ker smo vsi del celote, val je del oceana, vsi smo del kozmosa in ta mentaliteta lahko premika gore.”

> Bi bilo kaj drugače, če bi našemu planetu, v skladu z deležem površja, ki ga prekriva, rekli Ocean in ne Zemlja?

“Sem velik pristaš simbolike, tako da bom rekel: ja, morda pa. Ker ima ocean v sebi neko hrepenenje, večjo celost kot zemlja. Zemlja je res rodovitna, je zatočišče. A sam kot človek, ki se mu po žilah pretaka več morja kot krvi, verjamem v to: menda živimo na modrem planetu - če bi še ime Ocean izražalo to modrino, bi se tudi prebivalci obnašali bolj modro.”

> In manj noro ...

“Tako je.”

VESNA HUMAR


Najbolj brano