Razodetje

Skupinica utrujenih mladih mož je prispela na vrh skalnega grebena nekje v zapuščeni samoti ameriškega gorovja.

Do skorajšnje iztrebitve volka v Sloveniji ni prišlo zaradi poslabšanja naravnih razmer, temveč izključno zaradi človekovega preganjanja Foto: Miha Krofel
Do skorajšnje iztrebitve volka v Sloveniji ni prišlo zaradi poslabšanja naravnih razmer, temveč izključno zaradi človekovega preganjanja Foto: Miha Krofel

Ustavili so se, zakurili ogenj in si pripravili hrano. Ponoči so z naježeno kožo prisluškovali zavijanju volkov. Kljubovalno otožen zvok se je med skalnimi stenami odbijal in izgubljal v neskončnost nepredirne teme. Dan se je zdel veliko bolj prijazen in trdnost mož je bila v njegovi svetlobi mnogo večja. Medtem ko so kosili, je pod njimi reka brezbrižno dolbla svojo pot skoz strugo. Opazili so srno, ki je po plitvini prebredla na drugi breg. Ko je tam otresla svoj košati rep, so ugotovili, da je bilo njihovo dotedanje dojemanje pogleda pomanjkljivo. Okoli samice so se v trenutku izrisali skoraj odrasli mladiči. Tedaj je skupina volkov, ki jim je manjkal le še alfa samec, da bi postali trop, v trenutku pritegnila pozornost prej sproščenih opazovalcev na grebenu. Iztrebljenje volkov je bilo namreč njihov kruh. To nalogo jim je zaupala njihova država.

Ko so odmevi strelov potihnili, je preživeli volčji mladič skušal s seboj zvleči umirajočo mater. Za beg je bil preveč prestrašen. Eden od mladih mož, ki mu je takoj zatem uspelo hitro priti do reke, je v volkuljinih očeh še videl zamiranje divjega zelenega ognja. To je bil trenutek razodetja za Alda Leopolda, dogodek, ki je iz ubijalca volkov ustvaril očeta moderne naravovarstvene etike. Kasneje je doživetje takole opisal: “Mislil sem, da manj volkov pomeni več jelenjadi, da iztrebljenje volkov pomeni lovski raj. A v trenutku, ko sem videl zamiranje zelenega ognja, sem začutil, da se s takšnim pogledom nista strinjala niti volkulja niti gora.”

Zgodba je v tem trenutku primerna tudi zato, ker so bili volkovi pred kratkim na Dolenjskem ponovno tarča naše omejenosti, nevednosti in sebičnosti. Če bi se kdo začuda odločil, da razišče neposredno nevarnost volkov za človeka, bi ugotovil, da je zadnji znani pisni vir, ki dokumentira, kako je volk stregel po človeškem življenju, pravljica o Rdeči kapici.

A predmet tega prispevka niso volkovi, temveč Leopoldovo spoznanje. Sicer ga delijo mnogi, toda večina človeštva žal do njega še vedno ni prišla. Gre za spoznanje, da človek pač ni središče sveta in je človeška vrsta le ena izmed milijonov vrst, ki imajo bivališče na Zemlji. Tako kot človek imajo tudi druge oblike življenja svojo vrednost, ki nima nikakršne zveze z njihovo “uporabnostjo” v našem antropocentričnem svetu - objektivno, temeljno notranjo vrednost, ki jo s tujko poimenujemo tudi intrinzična vrednost. To je vrednost, ki je neodvisna od zavedanja, presoje ali koristi. In to velja za življenje v najširšem smislu - torej ne le za žive organizme, temveč tudi njihovo oziroma naše celotno življenjsko okolje: takšne vrednosti nimata le riba in drevo, temveč tudi reka in gora, v oziroma na kateri riba in drevo živita, ter seveda vsi odnosi, ki jih imata s svojim okoljem. In če naš zavedni um to spozna, bi se moral seveda zavedno truditi, da vse to življenje nesebično ohrani v čim bolj nedotaknjeni obliki.

Vsaka vrsta, ki je kadarkoli živela ali še živi, je pravzaprav edinstvena in neponovljiva kombinacija genov, ki jo je izklesala milijone let trajajoča evolucija ter ji poleg tega dodelila tudi točno določeno mesto in vlogo v njenem okolju. Če povzročimo izumrtje neke vrste, s tem ne izbrišemo le njene edinstvene neponovljivosti, temveč tudi ves njen potencial - zmožnost, da se iz nje skozi zgodovino in evolucijo razvijejo nove vrste z novimi vlogami. Če bi na primer pred 65 milijoni let nekaj povzročilo izumrtje majhnega tropskega žužkojeda, ki je po velikosti in tudi videzu nekoliko spominjal na današnjo veverico in je prednik vseh primatov, se človek ne bi nikoli razvil.

Z ekološkega vidika so zapleteni odnosi v naravi in sožitje med organizmi med pogoji, ki določajo največjo možno raznolikost življenja. Velja, da so ekosistemi z veliko raznolikostjo, ki jo navadno spremlja velika zapletenost odnosov, tudi najbolj uravnoteženi. Torej sta vrednoti sami po sebi tudi bogastvo in raznolikost življenja. Ljudje pa s svojim delovanjem uničujemo raznolikost in naš odnos z življenjem je v veliki meri postal zajedavski. Redki primeri sožitja so večinoma naključni in skoraj nikoli razumski.

Zakaj človeštvo ni sposobno uvideti zablode, ki nas trenutno vodi v samouničenje, prepuščam filozofiji. Današnja znanost in politika, če kdo želi, tudi vera, več kot očitno niso sposobne postaviti stvari na pravo mesto. Sebičnost, antropocentrizem, hierarhična strukturiranost in imperializem, ki vodijo v cel kup drugih oblik neenakosti na vseh ravneh, niso prava rešitev.

Vsi poznamo rek, da moramo najprej ljubiti in spoštovati sami sebe, šele potem smo sposobni ljubezen in spoštovanje dajati drugim. Če gledamo človeštvo kot celoto, nam je že po nekaj trenutkih katerekoli dnevnoinformativne oddaje popolnoma jasno, da ljubezni in spoštovanja, s tem pa tudi svobode in samouresničenja, nismo sposobni vzpostaviti niti znotraj svoje lastne vrste. In kot takšen duševni invalid je človeštvo seveda popolnoma nezmožno nuditi nesebično ljubezen, spoštovanje in svobodo drugim vrstam oziroma celotnemu življenju na Zemlji.

Nadaljevanje trenutnega stanja vodi v uničenje življenja in propad današnje industrijske kulture. Nekateri menijo, da se po takšnem padcu obeta nezmožnost ponovne industrializacije, saj je večina surovin izčrpanih do te mere, da brez zadostne tehnologije niso več dosegljive.

Zato je za človeštvo nujno, da se premakne s črne točke. Naša učinkovitost se mora povečati, ob tem pa mora način proizvajanja v najkrajšem možnem času razbremeniti pritisk na okolje. In tudi ko nam to uspe, nas še vedno čaka težji del naloge: znebiti se trenutne antropocentrične dogme in sprejeti dejstvo, da smo kljub vsem svojim posebnostim le eden od mnogih, prav tako posebnih delčkov, ki s svojo soodvisnostjo tvorimo naš prekrasni planet.

DEJAN PUTRLE, biolog


Najbolj brano