Računi brez krčmarja

Nedavno sem bil deležen zgodbe o tem, kako so učenci na eni od obalnih osnovnih šol debelo gledali, ko jim je učitelj rekel, naj ne delajo računov brez krčmarja. Debelo zato, ker niso niti slučajno vedeli, kaj je to krčmar.

Morda je kateri izmed učencev celo pomislil, da je krčmar kakšen nov onlajn pripomoček za reševanje računskih operacij, ki so si ga izmislili Japonci, Korejci, Tajvanci ali kateri drugi od teh daljnovzhodnih kljukcev, ki ne hodijo na dopust in si iz dneva v dan izmišljujejo nove in nove tehnološke pridobitve, brez katerih nam živeti ni. No, tega, ali je kdo pomislil kaj takega, seveda ne bomo nikoli izvedeli, dejstvo pa je, da niso vedeli, kdo je krčmar, in prav tako ne, kaj je krčma. Natančneje, kaj je bila krčma. Danes jih seveda ni več. Še pravo gostilno težko srečaš v današnjem svetu pubov, barov, kafičev, restaurantov, fast fudov in še česa.

Krčme in oštarije počasi, a gotovo izginjajo iz spomina in z njimi tudi krčmarji in krčmarice, oštirji in oštirice. In ne le oni. Včasih smo hodili v živalske vrtove gledat leve, tigre, žirafe, nosoroge in druge podobno eksotične živali, danes moramo ustanavljati parke avtohtonih živali. In ne za turiste, pač pa za naše otroke in vnuke. V času ene dobre generacije so postale koze, krave, konji, zajci, kokoši in druge domače živali prava eksotika. Seveda ne povsod, vsekakor pa je tako v mestnih in primestnih okoljih. Včasih je bila hrana na polju, v vrtu, hlevu in kokošnjaku, danes je lepo zložena na policah trgovskih centrov, na razpolago od jutra do večera, v petek in svetek. Tako poleg krčmarjev počasi, a gotovo izginjajo iz spomina tudi orači, žanjice, kosci in še kdo, in z njimi se v zaznavanju sveta okoli nas briše tudi zavedanje, da smo del narave in da je ona del nas. Da ne bo pomote; nikakor ne mislim, da bi morali danes orati, žeti in kositi, kot so včasih, in s tem ohranjati stik z naravo. Sem pa prepričan, da bi bilo dobro, če bi gojili nekakšno zavedanje, da smo, vsej silni tehnologiji navkljub, popolnoma odvisni od narave in da s svojim delovanjem vplivamo nanjo bistveno bolj, kot smo si pripravljeni priznati.

Vsekakor bi bil tovrsten razmislek bolj potreben od uvajanja osnov podjetništva z dodatkom “Kako zaslužiti svoj prvi milijon” ali pa kakšne domovinske vzgoje z obveznim petjem himne na začetku pouka.

Minuli teden so v reviji Science Advances objavili članek, v katerem so avtorji, ki prihajajo iz univerz Stanford, Berkeley in Princeton, na osnovi razpoložljivih podatkov ocenili ritem izumiranja vrst v zadnjih stoletjih. Pri tem so se omejili zgolj na vretenčarje - ribe, dvoživke, plazilce in sesalce, saj so ti nekako bolj “vidni” in “sledljivi”, bodisi zaradi fosilnih ostankov bodisi zaradi večjega števila podatkov o njihovem pojavljanju. Številke kažejo, da naj bi v 16. stoletju z obličja zemlje izginilo dobrih 50, stoletje kasneje le 22, v 18. stoletju pa 60 vrst. V 19. stoletju, ko je industrijska revolucija doživela zaresen zagon, je število izumrlih vrst naraslo na 144, v minulem stoletju pa smo jih z obličja Zemlje spravili že slabih 400. Natanko 396. Avtorji študije so preračunali, da je to stokrat hitreje, kot bi se sicer dogajalo brez vpliva človeka. Vzroke pripisujejo predvsem ogrevanju ozračja, izsekavanju pragozdov, uničevanju življenjskih prostorov, širjenju grajenih površin, vnosu tujerodnih vrst, zakisevanju oceanov in onesnaževanju. Za vsem tem pa sta seveda tudi nekakšna pravzroka, to je povečevanje svetovnega prebivalstva in pa odločitev za družbeni oziroma ekonomski sistem, ki spodbuja potrošništvo. In od “vedno več”, “ni več moderno” in “vsako leto novo” ni prav daleč do prekomernega in neracionalnega izkoriščanja naravnih virov in nenazadnje tudi izumiranja vrst ter pešanja ekosistemskih storitev.

Po navedbah avtorjev omenjene študije največja nevarnost preži prav na najbolj kompleksne sisteme, kot sta, na primer, opraševanje ali zagotavljanje pitne vode. Danes najbrž velika večina meni, da sta oba sistema samoumevna, pa nista. Na njiju ne vplivamo le z zatiranjem škodljivcev s takimi in drugačnimi insekticidi in herbicidi, z izsuševanjem močvirij in s kakšno zvrnjeno cisterno z nafto ali kakšno drugo strupeno snovjo. Vplivamo tudi z dejanji, ki nimajo na prvi pogled nikakršne zveze z opraševanjem in s pitno vodo, od takojšnjega baliranja pokošene trave, vnosa tujerodnih vrst in spreminjanja vodnih tokov, do odpiranja naravnih območij urbanizaciji in segrevanja ozračja. Obstoječa tehnologija in tista, ki še pride, nam pri blaženju posledic našega delovanja morda res lahko priskrbi kakšen odpustek, a je ta največkrat zgolj začasen.

Kot rečeno, verjeli ali ne, smo v naravi do ušes, vsem tehnološkim motilcem navkljub, in želeli ali ne, pozabljeni krčmar je pravzaprav narava. Osnovnošolcem je morda lahko oproščeno, vsi ostali bi pa pravzaprav morali vedeti, da ne gre delati računov brez krčmarja.

ROBERT TURK

---