Prvo brezpilotno letalo je bilo v zraku že leta 1936

O tem, kaj sploh pomenijo različni izrazi, ki označujejo letalno napravo brez pilota na krovu, in kakšen je bil razvoj te veje letalske tehnologije, smo se pogovarjali z razvojnim inženirjem pri družbi Pipistrel Tinetom Tomažičem.

Povsem delujoči multikopter, torej letalnik, ki nima kril in leti s pomočjo vertikalnega potiska več rotorjev oziroma propelerjev, s spodobnim dosegom in časom letenja je moč na spletu kupiti za nekaj sto evrov. Med temi napravicami, ki so še najbolj podobne otroškim igračam, in ameriškimi giganti, ki mečejo bombe v Pakistanu, je ves svet.

Tine Tomažič opozarja, da odgovori na vprašanja o tem, kakšne so zmogljivosti in značilnosti brezpilotnih letalnikov, še zdaleč niso enoplastni, predvsem pa je treba ločiti, kaj v splošno razumevanje pojmov, povezanih z brezpilotniki, prinaša tehnologija in kaj marketing. Ta se začne že pri besedah.

“Morda je najbolj primeren izraz brezpilotni letalnik oziroma brezpilotni zrakoplov. Brezpilotni letalnik je lahko: letalo, helikopter, zirokopter, balon, zračna ladja ali kombinacija teh izvedenk, ki na krovu nima človeka, ki bi z letalnikom upravljal. Glede na tip upravljanja se brezpilotni letalniki delijo na letalnike, pilotirane na daljavo, kar pomeni, da operater/pilot ves čas leta na oddaljeni lokaciji preko komunikacijske povezave v realnem času upravlja z letalnikom, ter na avtonomne brezpilotne letalnike, pri katerih operater sproži začetek poleta/misije in letalnik zadevo izpelje samostojno.” Dron je neposrečen prevod angleške besede “drone”, ki so jo v ameriški vojski skovali za avtomatizirane brezpilotnike.

Preskoka med letalskimi modeli in brezpilotniki, tehnološko gledano, ni, pravi Tomažič: “Vsak model na daljinsko upravljanje je tudi brezpilotno letalo. Razlika je le v načinu oziroma namenu uporabe. Prvo brezpilotno letalo za določen namen je poletelo leta 1936, izumitelj Fritz Gosslau je v podjetju, kjer je bil zaposlen, predstavil model AS 292. Zame je razlika med modelom na daljinsko upravljanje in brezpilotnim letalom predvsem ta, da ima modelar (pilot modela) svoj model vedno pred očmi, torej upravlja z njim neposredno. Brezpilotno letalo pa ima opremo, s katero lahko operater z njim neposredno upravlja tudi preko meje vidne razdalje (beyond line-of-sight), ko ga ne vidi več neposredno, temveč mora uporabljati komunikacijske rešitve, denimo kamero.”

Najmanjši brezpilotniki, navaja Tomažič, so težki manj kot kilogram, največji več kot 125 kilogramov. Velike razlike so tudi pri višini letenja, trajanju poleta, nosilnosti. Na vprašanje, kakšne so tehnološke zmogljivosti brezpilotnikov ,zato odgovarja: “Obstajajo brezpilotna letala, ki letijo z nadzvočno hitrostjo. Obstajajo brezpilotna letala, ki ostanejo v zraku 28 ur in nato gorivo v zraku dotočijo. Obstajajo brezpilotna letala, ki letijo v vesolju (v orbiti), orbite spreminjanjo in ostanejo 'v zraku' več kot eno leto. Obstajajo brezpilotna letala, ki preletijo 14.000 km z enim rezervoarjem goriva. Preprostega odgovora na to vprašanje ni.”VH

---