Pršut v vetru svobode

Včasih zadostuje že peresno lahek list papirja, da se človek pošteno zamaje. Deklica, ki je v soboto sredi furlanskega mesteca San Daniele del Friuli delila letake, najbrž ni vedela, kakšen pretres lahko povzroči nič hudega slutečemu obiskovalcu. Takemu, ki je na festival Aria di Friuli Venezia Giulia prišel prisluhnit Bob Dylanu in si obetal, da bo za uvod užil spokojen popoldan.

Pogumni Roberto Saviano je na mestnem trgu govoril o 
nevarnostih svobode in se množici zahvalil, da ga je 
pripravljena poslušati v še tako hudem nalivu. Foto: Andraž Gombač
Pogumni Roberto Saviano je na mestnem trgu govoril o nevarnostih svobode in se množici zahvalil, da ga je pripravljena poslušati v še tako hudem nalivu. Foto: Andraž Gombač

Jok, brate, odpade, obriši se pod nosom za spokojem! Letak je oznanjal, da bodo tega dne še pred večernim koncertom Boba Dylana in njegovega benda na več festivalskih prizoriščih nastopila sama velika imena. Ne samo to: v starodavnem in očarljivem mestecu, ki svetovno slavo žanje s slastnim pršutom, bodo literati, novinarji, pevci in drugi nastopili brezplačno, medtem ko bo poslušalec za Dylanov koncert moral odšteti le 35 evrov - cenejše vstopnice zlepa ne dobiš.

Če festival odločno podpirajo tako domača industrija kakor lokalne in regijske oblasti, si organizatorji pač lahko privoščijo marsikaj. Tudi take prizore: obiskovalci kramljajo za dolgimi mizami, pogledujejo na uro, naposled zaužijejo še zadnjo rezino pršuta, krenejo proti prizorišču in sredi trga, stoje drug ob drugem, kakor bi bili na koncertu, prisluhnejo temu ali onemu slavnemu govorcu. Denimo matematiku in logiku Piergiorgiu Odifreddiju. Ali pa psihiatru in sociologu Paolu Crepetu. V bližnjem velikem šotoru se postavijo v dolgo vrsto in čakajo, da se jim v svojo novo knjigo podpiše kantavtor Vinicio Capossela, ki je pod naslovom Il paese dei coppoloni zbral štorije svojih prednikov in z njimi zavrtal globoko med korenine - kakor sporoča že naslov - dežele sicilijanskih baretk. In mafijcev.

Vrste pred izjemno priljudnim kantavtorjem še zdaleč ni konec, ko na trgu pred stolnico zbrano množico že ogovarja sopranistka Katia Ricciarelli, marsikomu še najbolj znana kot nekdanja žena slavnega televizijskega voditelja Pippa Bauda. Komaj dobro spregovori o svoji knjigi Da donna a donna (Ženska ženski), v katero je letos zgostila burne operne spomine in izkušnje, že je treba spet drveti proti šotoru.

Tamkaj si v zaodrju srajco v hlače že tlači Alessandro Baricco, eden najpopularnejših italijanskih pisateljev in ljubljenec tudi slovenskih bralcev; prevedene imamo njegove knjige Svila, Devetsto, Ocean morje, Next, Ta zgodba, Mr Gwyn in Trikrat ob zori. V San Danieleju Baricco ne predstavlja svojega novega romana La Sposa giovane (Mladoporočenka), nedavno izdanega pri ugledni založbi Feltrinelli, marveč razglablja o poeziji med zvenom in pomenom. “Poezijo rad berem javno. Tako jo laže razumem,” pripoveduje zelo pozornim poslušalcem, medtem ko se na šotor že usipa dež. Pisatelj ugotavlja, da mu je bila poezija dolgo najbrž tuja, ker je bil zmotno prepričan, da se pri njej mora nenehno odločati, ali bo prisluhnil zvenu ali pomenu besede. S pomočjo francoskega pesnika Paula Valéryja je spoznal, da se mu ni treba odločiti. “In med glasnim javnim branjem sem odkril, da poezija ni krotka žival, potrebna ljubkovanja, temveč je močna žival,” pripoveduje Baricco, medtem ko se na trgu za nastop že pripravlja Roberto Saviano, eden najslavnejših novinarjev našega časa, kisi je pred desetletjem bes neapeljske mafije nakopal z uspešnico Gomorra, predlani pa s knjigo Ničničnič dregnil še v kokainski kartel; obe Savianovi deli sta poslovenjeni, ob njiju pa še Pojdi z mano stran ter Lepota in pekel. “Mafija se najbolj boji informacij,” dežnikov in pelerin prepolnemu trgu odločno prigovarja pogumni mož. “Ne boji se objavljenega članka marveč človeka, ki je ta članek pripravljen prebrati. Boji se bralca.”

Njegov nastop naj bi bil ob Dylanovem koncertu vrhunec festivala - oba pomembna gosta sta pomembna glasnika svobode, so poudarili organizatorji -, a Saviano svoje predavanje mora skrajšati. Nebo je neizprosno in govorcu ne prestane drugega, kakor da se zbranim zahvali za potrpljenje, jim pomaha, razdeli nekaj avtogramov, v spremstvu telesnih stražarjev in policistov švigne proti limuzini ter se skrije pred vriski množice in neurjem.

In Bob? On je svoj davek v Furlaniji plačal že leta 2001, ko je videmski koncert odpovedal prav zaradi nevihte. Tega dne pa se težak dež izlije pravočasno, nad mestece se vzpne mavrica in poln podeželski stadion lahko užije koncert, dokaj soroden ljubljanskemu dva večera prej. Le zvok je na furlanskem travniku veliko okusnejši kakor v stožiški areni, pa še luna in zvezde zasijejo nad odrom.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano